tudi jaz rabim pomoč

Prosim vas, da razmislite tudi o moji težavi in mi mogoče poskušate pomagati z nasvetom ali pa z napotkom kam naj se obrnem po pomoč. Namreč že nekaj let me prav mori (ne vem kako bi to drugače opisala) nekaj v zvezi z mojim otrokom (zdaj je že najstnik) na kar nimam oziroma imam z leti vedno manj (nič) vpliva. Zadeva je nekoliko bizarna, ker otrok ni resno bolan, ni odvisen od česarkoli, če komu samo malo pojamram v zvezi s težavo, me vsak odpravi z: ah, nehaj no, bo že. Ampak mene pa mori in mori, tišči me v prsih, jokam, se sekiram. Včasih za kakšen mesec na težavo “pozabim” in živim normalno, potem pa se spet začne. Moram povedati, da smo drugače popolnoma normalna družina, brez večjih težav. Poskušam se obvladati, tako doma kot drugje, vendar mi čedalje težje uspeva. Evo, npr. zdajle, ko tole pišem, jokam kot dež, ko pa me bo kdo vprašal zakaj, si bom sigurno izmislila kaj v zvezi z vnetimi očmi. Poskušam si pomagati sama na vse možne načine (da sem čimbolj zaposlena, ukvarjam se s športom, prebrala sem že ogromno “knjigic za samopomoč”, vendar takšna težava ni nikjer opisana). Saj pravim, včasih pozabim, ampak ti trenutki so vedno bolj redki. Rada bi živela normalno, bila srečna (imam pravzparav vse pogoje zato), ne želim se kar naprej psihirati in obremenjevati, nekako si moram pomagati, tudi zato, ker zadnje čase opažam, da tudi otroka vedno pogosteje opominjam in mu s tem najbrž delam slabo.

Pozdravljeni!

Verjetno veste, da vam težko dam oprijemljiv nasvet glede vaše težave, ker niste konkretno navedli za kaj gre pri otrocih. Pravite, da ni bolezen torej, recimo najhuje ni. Čeprav verjamem, da je za starše hudo tudi karkoli drugega, kar se dogaja njihovim otrokom. Dejstvo je, da se marsikatera mati in oče težko sprijaznita z odraščanjem svojih mladostnikov. Odraščanje namreč pomeni samostojnost otrok in posledično izgubo vpliva nad njihovim življenjem. Zavedati se morate, da je to povsem normalen proces, vaši otroci bodo oziroma so že odrasle osebe in tako popolnoma odgovorni za svoje življenje in dejanja. Prav tako za reševanje svojih problemov.

Skušajte se posvetiti sebi in se ne obremenjujte z otroci. To se sicer zelo lepo sliši, sigurno pa ni tako preprosto. Počnite stvari, ki vas veselijo, pogovorite se o svoji stiski z osebo, ki ji zaupate. V kolikor boste opazila, da vam to ne bo pomagalo skušajte najti strokovno pomoč.

Veliko sreče!

Petra, ŠENT