tudi jaz
Še se vam oglašam, ker moram nekam izliti mojo žalost.
Sem veliko bolje kot sem bila lani, ampak vseeno še tako boli. Čutim se tako izigrana, ponižana, zavržena… Želim si, da bi ga ne videla nikoli več, da me ne bi mogel več prizadeti. Pred dvema dnevoma sem še izvedela, da je tudi svojim staršem naložil, da sem dobesedno gnoj. Ni jim pa povedal, da ima drugo, da me je varal…
Mislila sem, da bo vsaj otroke sedaj, ko vemo, da živi z drugo, kaj več klical. Pa jih ne enkrat na teden in to še dve besedi.
Ne vem kako naj grem naprej?
Boli me, da sama skrbim za vse otroke, hiša, služba…, njemu pa ni niti toliko, da bi vsaj vprašal kako smo, kako nam gre… nič. Ko bo prišel iz tujine bo želel videti otroke kot je rekel za en dan in to je to.
Punce so že toliko velike, da me ne potrebujejo vsak dan, hodijo v gimazijo, so zelo pridne in bi rabile tudi njega, ampak tu sem samo jaz.
Postavila sem se na noge vsaj toliko, da ne jočem več in imam že dneve ko sem prav sproščena kot sem bila nekoč, polna energije, tudi z nasmehom na obrazu včasih.
Kako lahko postaneš tako močan, da se zanj ne sekiraš prav nič več? Taki dnevi mi pridejo, pa spet padem itd. Vem, da bo takih pozitivnih dnevov vedno več, ker sem že šla tudi čez to, da me ni sram več povedati sodelavcem in prijateljem, da ima drugo.
Vse mi je pomenila družina.Edino kar sem si želela je bila urejena družina, pa ravno to se mi je podrlo. Večkrat se vprašam, kako se mi je lahko to zgodilo in zakaj?
Čutim, da se bom počasi povzpela in da bom nekoč mogoče spet srečna.
Še enkrat havala ker me poslušate.
pozdrav.
Draga moja, tudi ti si padla na finto o mitu idealne družine, tako kot jaz in še mnogi drugi. Idealne družine ni in ta mit je ustvarjen samo za to, da vzdržuje skupaj bolane odnose in naveze. Ustvarja blokade v teh odnosih, ki se zaradi tega ne premaknejo niti za ped. Lahko si misliš, da sem te bral dosti bolj kritično, kot bi si ti to želela. Če čisto enostavno povem, v tvojem načinu pisanja je dosti stvari, ki kažejo na to, da si bila ti njemu enak “gnjavator” kot on tebi. Tipičen način prelaganja odgovornosti se kaže v načinu pisanja kot je recimo, sem si želela njegove pozornosti, bil je hladen do mene, me je zapostavljal, se ni hotel pogovarjati z mano, mi ni stal ob strani, ni več nežen, ne govori več, da me ima rad in še bi lahko našteval. Ko človek to bere, si lahko resno misli, kakšen ignorator pa to je, madona, saj je čisti poden. Da je postal tak je to tipični odmik od nekoga z katerim nisi več sposoben deliti vseh lepih stvari. Najbrž ne on ne ti nista bila sposobna storiti več kot to. Ko ljubezen umre ali pa se nekam umakne, nekam bolj globoko, ko se odnos ne gradi več za skupni prav, je vsako upanje za skupna spoznanja nično. Ko nastane tak odnos kot je vajin, postaneta drug drugemu kriva za to blokado. Da si je on našel drugo, je sigurno najboljši izhod iz te zablokiranosti. Včasih ali skoraj vedno mora priti tretja oseba, da nas reši iz take situacije, saj je potrebno veliko moči, da bi se človeka kar ločil, kar tako iz nekega principa. Dosti bolj logično postane, če je med partnerjema prisotna kakšna težka patologija, ko treba iz takega odnosa pobegniti, kot iz kakega koncentracijskega taborišča.
Najbrž si sedaj že tudi sama opazila pozitivne učinke vsega tega kar se ti je zgodilo. Tiste blokade ni več in napetost izginja. Lahko samo upam, da so tvoji napadi joka zadosti ustvarjalni in da se ne smiliš več sama sebi kot nekoč. Če se boš usmerila proti življenju, boš lahko ugotovila, da je to najboljša stvar, ki se ti je kdar koli zgodila. Vse je odvisno od tebe. Ločitev ni destrukcija, ampak ima vsebino ustvarjalnosti. To je njena primarna lastnost, njena osnovna funkcija, samo ljudje jo jemljemo kot nekaj, kar ne bi smelo biti. In ne skrbi ti za otroke, kako bodo oni to prenesli, ker očitno bolje prenašajo kot ti. Otroci so nam pri takih odločitvah itak samo izgovor za v bistvu našo nesposobnost jih sprejemat. Kar se pa tiče tvojega, bi rekel, bivšega moža, je pa čisto od njega odvisno ali je res popolnoma razumel vajin odnos in zakaj ga je povleklo k drugi ali pa so ga samo vodili čustveni vzgibi in bo z drugo ponovil isto zgodbo kot z vami.
spoštovani draghci,
lepo ste napisali. Res tudi jaz sem delala napake in jih še. Da gnjavila sem ga tako, da sem bila večkrat užaljena, kar mi je tudi očital. Več kot toliko pa tudi nisem mogla gnjaviti saj nisem imela prilike za to. Poročila sva se ko je bil še študent. Sama sem bila z otrokom doma, ko je on študiral. Nato je bil večina dneva v službi in spet sem bila sama. Nato napredovanja itd. in vedno večja odtujenost.
Najprej sem mislila, da naj tako bo, da bomo lepše živeli itd. Potem počasi ugotavljaš, da to ni to, da jaz rabim tudi nekaj zase, toplino, nežnost,… Pa je prepozno.
Otroci vem, da to dobro prenašajo. Pravim pa, da bi ga rabili kot očeta, v čustveni podpori, materialno ni problem. Mene sprašujejo otroci mami kaj misliš ti o tem faksu ali onem, kako naj naredim to, ono, da bo bolje… Sprašujem ali sem res tudi zato sama. Če sem kaj omenila morejmu možu, mi je zabrusil nazaj, to ni moj problem…
Vem, da ko se nabira enkrat tudi poči in prav je tako. Ne ne smilim se več, ker to ne pelje nikamor in žal mi je,da sem se. Tako je bilo, zdaj mi je zato žal, bolje bi bilo če bi svojo energijo usmerila kam drugam, kot na to. Če bi bilo vse tako enostavno kot govoriti bi ne bilo nobenih problemov.
Lep dan
Mislim, da je vas moz clovek, ki ni sposoben veliko komunikacije in empatije do drugih, ne do vas, ne do otrok. Tudi njegova punca bo z njim krepko nastradala; prav gotovo ji je nalozil, kako zahtevni ste in da ste vsega vi krivi. Njo caka enaka usoda, brez skrbi. Lahko vam je je samo zal, saj ga ne pozna.
Je pa tudi res, kar je napisal draghci, da se je vajina pot izpela in da sta drug drugemu dala, kar sta pac najbolje znala v danem trenutku. Svetovala bi vam, da se cimprej locite, saj se zdaj zavedate napacnih korakov in odlocitev in lahko sprejmete boljse za prihodnost, vaso in vasih otrok.