Trouble in paradise
Oklevam, ali naj sploh napišem tole pisemce ali ne. Ampak ker me nek problem žuli že kar nekaj časa, ga bom obelodanila. In upala, da ne izpadem kot totalna puhoglavka.
Stvar je taka: s fantom sva skupaj že kar nekaj let (8) in lahko rečem, da je najin odnos zasnovan na ljubezni, spoštovanju in odkritosti. V čem je torej problem? V tem, da že predolgo stojiva na istem mestu. Predvsem v emocionalnem smilslu. Zdi se mi, da sem odrasla in hočem od življenja še nekaj več, on pa tega sploh ne opazi. Še vedno živiva vsak pri svojih starših (ker objektivno še ni bilo možnosti za skupno življenje) in se videvava po urniku, ki sva ga zastavila še v srednješolskih časih (enkrat med tednom in skupni vikendi). V teh letih sva “pridelala” dva skupna prijatelja. Telefonsko se pogovarjava vsak dan. Ob isti uri. In tukaj se že odpira bistvo problema – vse vedno po enakem urniku, v za to določenem času in po ustaljenih tirih. Ko skušam o tem načeti temo, se vedno najdejo povsem racionalni razlogi, zakaj se videvava in slišiva tako “po urniku”. In če predlagam spremembe, na koncu vedno dobim občutek, da sem zlobna, tečna, nehvaležna ženščina, ki nekaj sitnari, čeprav nima zakaj. Ampak…..mene vse to počasi odbija. Če ga pokličem čez dan, je to kot pogovor med dvema tujcem. Če mu pošljem sms, dobim skoraj uradni odgovor. Kot da me izven “uradnih ur” sploh ni. Ne pomnim, da bi me kdaj nenapovedano poklical, samo da bi mi povedal, da me ima rad. Niti enkrat v tem času me ni nenapovedano presenetil s kašnih hitrim obiskom ali drobno pozornostjo (beri čokolado ali poljsko rožico) – razen ob praznikih; takrat se vedno izkaže. Še ena cvetka pa je ta, da sem potrebovala 5 let (!!), da sem od njega dobila nekakšno ljubezensko pisemce, čeprav sem mu sama napisala veliko lepih misli.
Drug problem je v tem, da me je že na začetku najine veze postavil na nekakšen piedestal, iz katerega mi nikakor ne pusti. Ko sem žalostna, besna, razočarana…., to vedno nekam izpuhti, ker vedno začne s stavki tipa “nisem dovolj dober zate” in podobno. In preden se dobro zavem, kaj se dogaja, že jaz tolažim njega, da je vse OK, da nisem nesrečna zaradi naju, da nočem drugega ipd. Skratka – pogovor se obrne iz mojega problema v utrujajoče zatrjevanje, da ni on vzrok mojih težav. V vsem tem času me je videl jokati le 3-krat. Čeprav bi potrebovala njegovo podporo in občutek, da sem lahko tudi ranljiva in si lahko privoščim, da se mi sesujejo vsi sistemi. Ampak ne – kot da ga je strah vsega, kar izvira iz moje notranjosti. Veliko slabih izkušenj že imam v življenju in mnoge svoje probleme rešujem s pisanjem dnevnika. Ki pa ga je on od blizu videl le nekajkrat. Čeprav sem mu večkrat povedala, da bi bilo dobro, če bi ga prebral. Ker bi me bolje poznal in razumel. Pa nič.
Vsa ta sterilnost, rigidnost in enostranskost me počasi utrujata. Imam ga rada in brez pretenzij mislim, da je čudovit človek. Ampak….ampak počasi se sprašujem, če je to res vse. Totalna predikcija dogodkov, dejanj, včasih celo besed. Popredalčkanost najine ljubezni. Odsotnost strasti. In kar je zaskrbljujoče – brez (vsaj zdi se tako) njegovega interesa to spremeniti.
Ne vem, če sem uspela pravilno opisati stanje. Nočem,da to izpade kot napad na nekoga, ki se niti braniti ne more. Enostavno ne vem več, kaj naj si mislim. Želim si bolj sproščene, spontane in razposajene ljubezni. Pa vsi predlogi, ki bi vodili v to smer, izvisijo.In nekje zmes vedno znova in znova izvisi en majhen delček mene.
Pravzaprav niti ne vem, kaj pričakujem od Vas. Samo povedati sem morala nekomu, da je lahko ljubezen, ki prinaša veliko lepega, tudi boleča. In prizadene, čeprav noče. In si mogoče celo sama zada smrtni ugriz.
Lep pozdrav in veliko uspeha s forumom!
8 let je dolga doba in zelo kratka v primerjavi z večnostjo. In kaj je večno? LJUBEZEN, Ja samo ta je večna in tako kot jo bomo živili toliko časa bomo živeli mi.
Človek je bitje, ki se mora nenehno izpopolnjevati in moramo rasti. Nekje sem prebral, da pravijo, da so oči zrcalo duše. In tako kot se spreminja duša, tako se spreminja tudi izraznost in najbolj se to vidi na očeh. In ni hujšega, če se človeški obraz nikoli ne spremeni in ostane enakega videza kot v mladosti. To pa pomeni, da se ta oseba ni popolnoma nič razvila duhovno, čustveno, notranje.
Lahko ti povem iz drugih izkušenj, koliko je ljudi, ki so se pri svojem 60 letu ali več vprašali: Ali so sploh živeli? In malo pred smrtjo so občutili eno samo praznino. Ne da bi se jim moralo kaj dogajati, preprosto moramo in rabimo, da se razvijamo.
To kar pa si ti opisala je umiranje duše in to na obroke.
Prava ljubezen je igriva, zanimiva, nepredvidljiva, jezna, vesela, hodomušna, resna, zadržana, poskočna, strastna, huda, solzava,…..prava ljubezen nikakor ni statična.
In to kar ti opisuješ ni ljubezen. Zakaj pa potem smo sploh skupaj, če ne zaradi ljubezni. Ne veže vaja nobena stvar, razen……ne, to ni ljubezen. Preprosto sta se en na drugega tako navezala, da si ne predstavljata več drugačnega življenja, še posebno pa ne on. Ja hudo bo, ampak to boš morala spremeniti, čeprav z solzami v očeh, če ne želiš, da ti duša odmre, je poteza na tvoji strani.
BREZ SLOVESA NI PONOVNEGA SNIDENJA
Primož
Res je kar praviš, otrok bi marsikaj spremenil, smao moram dodati, da nisem prepričan,d a bi to rešilo težavo, ki jo imata.
Nikar se ne odloči za ottoka, če prej ne rešita to zadevo. Kajti zna se zgoditi, da bo samo eden sprejl otroka, tako kot mora, drugi si bo pa življenje še vedno predstavljal tako kot do sedaj. Kar bi pa pomenilo, še ena skrb več za žensko.
Previdno s tem, da otroci rešujejo težave. Ideja je vsekakor odlična, ampak lahko zelo nevarna.
primož
Zmeraj znova me presenečajo posti, v katerih ljudje opisujejo v bistvu kar precejšnje težave v zvezah s partnerji (alkoholiki, deloholiki, delomrzneži, ignoranti, ljubosumneži, nesposobneži, maminimi sinčki in dolgočasneži ali pa celo kombinacijami naštetih karakterjev).
In skoraj vedno je v takih sicer dokaj dolgih postih tudi stavek: ” drugače pa je čudovit človek “…(seveda potem nikjer ni utemeljeno in razloženo, kaj naj bi ta drugače pomenil).
Vse skupaj me spominja na nek obešenjaški črnogorski vic, v katerem že dolga leta poročena žena potoži svoji zaupni prijateljici: ” Moj mož me očitno nima več rad. ” Pa pravi prijateljica: ” Kako pa to veš ? ” Ženska pa nazaj: ” Po vseh letih zakona me danes prvič ni pretepel. “
(Ja, drugače pa je bil zelo v redu človek).
Mislim, da bi bila zelo velika napaka probati izbolšati odnos med dvema z otrokom. Otrok naj bi bil pika na i ljubezni med dvema, ki vesta kaj hočeta, ne pa kar predlagaš, saj se bodo problemi le še poglobili in če bi sedaj še nekako šlo, da gresta, pa čeprav po 8 letih, narazen, bi bilo to kasneje ob otroku še toliko težje in otrok si res ne zasluži živeti v okolju, kjer vzdušje ni takšni, kot bi moralo biti. Se strinjam s Primožem, da bi bilo potrebno dojeti, da gre pri tem odnosu res le na neko navajenost in niti slučajno za kaj tistega, zaradi česa naj bi bila dva skupaj in da bi bilo potrebno narediti konec čez ta odnos. Res bo znalo biti hudo, saj verjetno človek po 8 letih takšnega odnosa že kar otopi in si kaj drugega že skoraj ne zna predstavljati, vendar pa je življenje prekratko, da bi se ga na tak način zapravljajo. Puhoglavka, razmisli o vsem, naredi črto čez ta kvazi odnos in zadihaj.
LP
Ponovno lepo pozdravljeni. Sinoči sem vso noč razmišljala, o tem, kar sem napisala. Če je res vse tako…prozaično. Objektivno gledano bi še sama sebi svetovala, naj se razidem s fantom, ki očitno nima posluha zame (?). A ko je človek sam v neki situaciji, je stvar že drugačna. Ko sem tako razmišljala, se mučila in secirala, se sprehajala skozi kronologijo najine ljubeni, sem ugotovila, da še nisem pripravljena dvigniti rok od te zveze. Po eni strani je dobra lastnost dolgoletne zveze ta, da človeka dokaj dobro spoznaš. Jaz njega sem. In vem, da ga ljubim. Zato upam, da še ni prepozno za oživitev ljubezni.Je pa tudi skrajni čas, da spozna tudi on mene. Če tega ne bo mogel/hotel, je jasno, kaj mi je storiti.
Sklenila sem, da odkrito povem, kaj me moti in kaj pogrešam. Da mu dam možnost popravnega izpita. In sklenila sem tudi, da se ne bom več zadovoljila s približkom ljubezni. Če se ne bo nič spremenilo, bom odšla. Na smrt prestrašena sicer, ampak odšla bom. Otrok pa zdaj nikakor ne bi bil dobra ideja – otrok si zasluži prihod v stabilno, ljubeče in harmonično zavetje dveh, ki nimata težav s svojim odnosom. Če že v odnosu škriplje, kako bi potem zmogla še otroka?
Hvala za odgovore. Vsi so mi dali misliti. Zlasti misel o počasnem duševnem odmiranju. Vidim, da se to dogaja mnogim okoli mene. Vem, da to ne sme biti nekaj samoumevnega, čeprav sem sama pustila, da se je dogajalo prav to. Nobena “ljubezen” ne sme terjati, da človek v njej izgubi sebe. Ker sem po naravi optimist, upam, da se bo ob resni možnosti mojega odhoda zamislil in pretehtal, koliko mu najina zveza sploh pomeni in kaj iskreno čuti do mene; če ima sploh čas in energijo za ljubezen. Saj po eni strani je ljubezen sama kot majhen otrok, ki terja veliko pozornosti in nege. Sicer pride ven to, kar muči zdaj mene. Who knows? Mogoče celo ugotovi, da ga name veže le navada in da mene, prave mene z vsemi mojimi napakami in pomanjkljivostmi, sploh noče. Ampak to bi zahtevalo veliko poguma in samokritike, česar pa po moje ni sposoben.
Za konec le še misel, ki se je oklepam, ko sem v dvomih, če ravnam pravilno:
Če nisem zase, kdo je zame?
Če sem samo zase, kaj sem?
Če ne zdaj, kdaj?
(Talmud)
Razplet sledi…:))..
Tudi jaz mislim, da otrok ni rešitev. Ko sem prebirala tvoj problem, se mi je zdelo, da berem lasten življenjepis. Enolična zveza, skupni vikendi, med tednom vsak po svoje itd…Tudi jaz sem se na določeni stopnji vprašala, če je to resnično tisto, kar si želim od življenja. Zatrjevanja, da te ima rad, niso dovolj. Pri nama je na poti otrok, ampak enostavno mi je to pobralo še zadnjo energijo in toleranco, ki sem jo imela, saj so nama spet ostali samo skupni vikendi in moje lastno prenašanje nosečnosti. Otrok ni ovira, pravi, stvarem pa pušča svojo pot. Tako, da niti nisem več prepričana, če si ga resnično želim ( in jaz: želim ), ker so zanj vse stvari tako samoumevne. Bo že. V tem smislu. Mene pa ubija. Razumem te tako zelo, da ti tega ne znam opisati. Prebiram vse mogoče psihološke zadeve in se skušam utrjevati samoiniciativno, vendar to ni to. Ne znam ti svetovati, ker tudi pri sebi še nimam toliko energije, da bi se uprla. Vse ob svojem času. No, vsaj ta njegova misel nama je v tem trenutku skupna. Lep pozdrav.
To, kar opisuješ ni ljubezen, temveč navezanost tvojega fanta nate, oz. uživanje v utečenosti veze, pa ne tako, da je vse lepo in prav, ampak v tem, da je vse predvidljivo, da ne terja nobenega posebnega napora z njegove stranu, itd, itd.
Če čutiš, da ti ne daje kar bi ti želela oz.potrebovala, pojdi drugam, prekini to enoličnost in se reši, saj z leti ne bo nič bolje, temveč še bolj pusto.Ljubezen mislim daje le s tvoje strani.
Pa ti je zvest?
Pohoglavka,
imam malo krajše razmerje za seboj kot ti, ampak z zelo podobnimi težavami. Rada bi ti povedala samo to, da je zelo lepo, da se trudiš, da želiš nekaj spremeniti, popestriti, da mu poveš stvari odkrito, ….ja, vse lepo in prav. Sama sem se eno leto mučila z vprašanjem kako naprej, sem vse povedala, poslušala, se trudila, ker ga imam še vedno zelo zelo rada, a en teden je bilo vse ok, potem pa je zašel nazaj na stare tirnice in pesem se je ponovila. Vse se je toliko časa ponavljalo, da sem vidno izgubljala življensko energijo, vsi so mi pravili, da izgledam izmučena, jaz pa sem še vlagala, vlagala…. sedaj sem se sesula na vseh področjih življenja, ja voljo še imam…. Kar sem ti želela povedati je to, da daj še eno šanso, ampak res ENO, ne vleči tega naprej, ker izgubljaš svojo energijo!!!!!!!! Jaz sem na koncu slišala, da saj se jaz itak nisem nikoli nič potrudila??? Verjetno v njegovih očeh ne, verjetno res ni videl, sama pa sem ostala na tleh. Najprej bodi zadovoljna ti in uživaj, potem se stvari že nekako uredijo!!!