trojanski novofundlanec
Pozdravljeni!
Že dolgo časa me muči črni pes, ki ga zmerom vidim pri Trojanah pri gostilni Potrebin, na verigi s pasjo uto v blatu poleg skrbno vzdrževane hiše. Enkrat leži v blatu, drugič se sonči, tretjič je na strehi svoje ute. Zmerom na verigi, nikdar ne vidim, da bi kdo skrbel zanj, očitno jim je pes le odveč? Prelepa žival si ne zasluži take usode. Ali so ljudje res tako brezčutni, vsak dan se pelje na stotine avtomobilov mimo njega. Pes je vedno sam, na verigi gotovo 24 ur na dan, nič drugega. Poleti pa sonce neusmiljeno pripeka, da se nima kam zateči v senco, v uti pa je tudi gotovo zelo vroče.
Res bi bila vesela, da se kdo zavzame zanj! Nedaleč od njega je tudi še en pes na verigi in za Trojanami proti Ljubljani, ko se že spuščamo dol, je še en lep rjavi pes na verigi, uta je malo odmaknjena, da se ne vidi, vendar se tudi njemu enako dogaja.
In zakaj to pišem, ker imam slabo vest, da ničesar ne naredim. Sama bi imela psa, a nimam nobene možnosti skrbeti zanj, ker živim v majhni garsonjeri in sem zaradi dela veliko odsotna in na poti.
Hvala!
LP!
Petra
Samo se eden mi bo rekel, da psi, ki zivijo v bloku v stanovanju, trpijo!
Samo eden naj se zine, da je moj pes revez, ker spi v topli sobi,na mehki postelji in ga peljemo stirikrat na dan na sprehod, ga kopamo, negujemo, mu vsake dve uri menjamo vodo, mu kuhamo vsak dan svezo hrano, dajemo vitamine, priboljske, vodimo v zasebno veterinarsko ambulanto – skratka, marsikateremu cloveku se tako lepo ne godi!
A vidite zdaj, vi, pametnjakovici, da hisa ni noben predpogoj za srecno zivljenje kosmatincka! Vse je odvisno od cloveka, ki si velikokrat imena “clovek” sploh ne zasluzi, ker je slabsi od najhujse divje zveri. Se enkrat ponavljam: samo eden bo se imel pripombe na zivljenje psa v bloku, pa ga …
Danes sem se mimo peljala in obiskala tega črnega psa. Lastniki se pišejo Potrbin, kljub temu, da sem bila prijazna, niso imeli posluha, češ kaj jih briga za psa. Pes je bil tako srečen moje pozornosti, vrgel se je na tla in dal noge v zrak, da bi ga počohala. Živi v res groznih razmerah, okoli na tleh kost za kostjo, trave komaj, zemlja, uta razpada, pes je raje na strehi ute kot na tleh. Res srčkan psiček!
Zraven je seveda gostilna Potrbin, tako da ima hrane kar dovolj. Samo posoda je res svinjska, pa veriga, ovratnico je imel zelo tesno privezano, a je nisem upala zrahljati, ker je močan pes in bi lahko potegnil.
Rad bi mu pomagala ali ima kdo kaj pametnega za povedati?
HVala!
Petra
Tudi jaz sem si danes vse skupaj malo pogledala. Najprej sem šla povohljat okoli gostilne Potrbin. Zadaj za hišo imajo velikega svetlo rjavega mešanca. Pes je na verigi, ki je kar precej dolga, ute nima, je imel pa odprta vrata v zgornje nadstropje v hiši. Umazana skleda in polno kosti je pričalo, da kuža nima skrbnih gospodarjev.
Šele ko sem se odpeljala od hiše, sem opazila psa o katerem govoriš ti Petra. Na žalost nisem mogla ustavit, ker je bila takšna gneča na cesti, da sem se raje odpeljala naprej. Pogledat sem šla še enega kužka, malo naprej proti Ljubljani. Pravzaprav sta bila tam dva psa. Oba sta bila na verigi, imela sta hišici in nista izgledala zanemarjena. Eden ima malo daljšo rjavo dlako, vendar brez vozljev ali umazanije. Izgledal je lepo hranjen. Drugi pa je bil predaleč, da bi lahko ocenila.
Petra!
V četrtek ali petek bom šla še enkrat, tokrat s kolegom. Nama bodo bolj težko rekli, da jih za psa ne briga. Bodo kar lepo morali poskrbeti zanj. lp
Hvala, da si šla pogledat in našla še enega psa, pardon, dva psa. Vseeno se mi vsi tile kar zasmilijo, pa veliko ljudi se pelje mimo in nihče ničesar ne reče … Kaj sploh lahko medve narediva? Ja, pogovoriti se z lastniki … običajno se ne bodo želeli spremeniti, psa imajo zato ker je pes. Edini, ki bi se potrudili spremeniti, bi bili tisti, ki bi prisluhnili pogovoru in bi sami razmislili. Saj pravim, da je pes kultura. Kakršen pes, takšna kultura. Tanja, še enkrat najlepša hvala, prosim, naredi kaj. Za sebe imam občutek, da me že imajo za “noro”, ker jamram namesto psa, ki “mu nič ne manjka”. Veliko hodim okoli in takoj vidim kakšnega psa, ki se mi zasmili. Potem pa grem lepo domov in me peče vest. Ravno danes sem bila v Otočecu in sem nehote opazila še enega psa na kmetiji zraven pokopališča. Raje nič ne rečem. Počasi razumevam Mileno Močivnik, da je ves čas v strahu za svoje pse, če bi jih komu oddala. Mene je lani vest tako pekla, ko sem našla izgubljenega nemškega ovčarja in ga oddala neznanim novim lastnikom. Sebi sem obljubila, da takoj odpeljem psa k sebi domov, če vidim, da so ga dali na verigo in zato sem morala na obisk k lastnikom. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem ga zagledala, kako svobodno leti po travnikih in se igra s starejšim psom. Po odnosu do starega psa sem takoj ugotovila, da bodo tudi z novim lepo ravnali. Hvala bogu, so še taki ljudje. Pozneje sem zvedela, da stari ni mogel več hoditi in so ga uspavali. No, toliko, zato bi rada pomagala temu črnemu trojanskemu psu, prevečkrat se mimo peljem, najmanj dvakrat na teden ga vidim in me peče vest.
LP!
Tudi sama sem oddala že kar nekaj kužkov in tudi jaz nisem mogla spat, tako me je skrbelo zanje. Čeprav so bili kužki revčki, najdenčki, sem se zelo potrudila, da so šli v dobre roke, kar pa ni vedno lahko. Vsem se dobro godi (dobila sem že tudi simpatično kartico, ki jo je napisala deklica, ki sem ji izpolnila največjo željo – željo po psu), samo enega sem dobila nazaj, ker je preveč jokal ko je bil sam. Ta kužek je trenutno v oskrbi pri kolegici, tako, da mu ni hudega.
A ni dober občutek, ko te imajo ljudje za noro. O meni mislijo še kaj hujšega. Pa naj. Tako imajo vsaj kaj za počet.
Črnega kužka bom še obiskala in poročala o tem!