Nekaj neverjetnega je kaj vse smo doživeli med temi prazniki. Za začetek vnetje ušesa nato bruhanje, neverjetno pomankanje apetita, ki ga drži še sedaj teden dni za tem in za nagrado vsega ponoven izbruh neverjetne trme. Ko sem mislila, da ga je butanje z glavo že minilo evo ti ga, je naš 15 mesečnik ponovno začel in to počne kar naprej. Pravi rog že ima na čelu. Pred dvema mesecema je to počel le še v mehko sedežno, sedaj pa ponovno v steno, omaro, bano……groza!!! Je imela katera podoben problem. Prosim pomagajte!!

Zdi se mi, da ga vedno znova močneje prime kadar je več dni doma z mano in možem, torej kadar ni v varstvu pri babicah. Ne razumem kaj delam narobe??

Slišala sem (od starejše gospe) da je svojega sina, ki je počel isto polila z ledeno vodo in od takrat tega več ni počel. No jaz nisem za takšne šokantne stvari in tega res nebi rada počela. Kaj pa naj???

Pozdrav,
Miša

Draga Miša, pri tej starosti se prava trma šele prav začenja. Tudi pri nas imamo enega takega, ki je sedaj star že 4 leta in gredo stvari postopoma na bolje. Drastični ukrepi (polivanje) se seveda pri pravih izbruhih trme ne obnesejo. Tudi jaz sem Aljaža enkrat v obupu postavila v kad, a se je namesto 20 minut drl 1 uro. Potrebno je razmisliti, kaj izbruhe besa povzroča. Tudi pri nas so se seveda pojavljali pri osebah, ki so otroku najbližje (pri obeh starših in pri babici). Kasneje sem ugotovila, da se pojavljajo pogosteje takrat, ko otrok doživlja nekaj novega; ko ne more prebaviti situacije. Najpogostejši so bili med vikendi ali prazniki; torej ko smo imeli za otroka nekoliko več časa (ki ga imamo, po pravici, mnogo, mnogo, premalo). Preden se izbruh razvije do konca, včasih pomaga preventivni objem, preusmeritev pozornosti, ipd, a ne vedno. V fazi besnenja, butanja, agresije, je potrebno predvsem ZAVAROVATI otrokovo okolje (police, sedežno, …). Izjemno se je potrebno potruditi, da se v fazi besa ne spustimo v besedovanje z otrokom, vpitje (čeprav bi z veseljem še sam ugriznil v les).
Čeprav so otroci, ki imajo tovrstne napade, pogosto “na videz hiperaktivni”, imajo večinoma težave s prilagoditvijo in/ali sprejemanjem novosti.
Seveda pa je trma v starosti 15 mesecev popolnoma normalen pojav, ki se v večji ali manjši meri pojavlja pri vsakem otroku. Gre za pojav izražanja lastnega jaza, preskušanje svoje moči in seveda postavljanje mej med seboj in starši.
Vsem lep pozdrav!
Nina

Draga Miša,

Najprej vsem staršem voščim enega veselega, predvsem pa zdravega!!!!
Tudi pri nas smo v fazi neizmerne trme- le, da ne butamo z glavo, ampak tepemo,
vpijemo, da ne maramo atija in mamico. Ponavadi (živimo s taščo in tastom) me tašča vpraša, kaj sem počela z njim. Dejansko se ga pa niti pogledat ne upam, ker začne spuščat take bojne krike, da to ni res!
Sin je star dve leti. Starejši pa 4 leta in pol. Moram priznati, da je bil starejši približno enak, kar se trme tiče. Spomnim se, da sem se mu enkrat na vsa usta zasmejala (ko je bil v elementu)…sicer je utihnil…je pa stisnil pesti in mi namenil tak pogled, da me je malo premaknilo nazaj. Obdobje trme je pri starejšemu trajalo tja do 3 let in pol. Resda v intervalih- enkrat je bil dobre volje in priden, naslednji dan pa so vse lepe lastnosti in dobra volja izginili.
Otroci v tem obdobju mislim, da preizkušajo meje: do kje lahko gredo, do kje imajo starši mejo strpnosti in…če lahko to mejo lahko naši malčki prestopijo.

Konec koncev se učijo, učijo uveljavljati svoj jaz itd.,,starši smo pa ponavadi tisti, ki ga izgubljamo-z živci vred.Ampak vse mine in tudi trma. Le glede vode bi pripomnila to, da je moja sodelavka svojega sina tudi polila z mrzlo vodo in je bil zanj tak šok, da je prenehal dihati za par trenutkov (sicer je bil star 4 leta) in pričel jeclat. Ne vem, ali je to res, ampak z vodo jaz raje ne bi poskušala.

Imam pa eno vprašanje? Kako pa z možem odreagirata v trenutku njegovih izpadov trme?

Sem sigurna, da bo vašega pikca hitro minilo!!!
Veliko zadovoljstva vsem skupaj!

Hvala obema za tolažbo, ki pa če sem odkrita ni ravno tolažba, saj me je groza, ko ga vidim butati tako da ima celo glavico plavo.

Naj povem, da se ponavadi vse začne ko ne dobi nečesa kar želi! Jasno, ne! Danes zjutraj pa je recimo LIZAL!!! tla (ŠE VEDNO NAMREČ VSE POLIŽE-GROZA). Ko sem ga v jezi dvignila in mu rekla, da so tla fuj, je začel!!
Midva sva na začetku (pri 9 mesecih) odreagirala tako, da sva ga, sicer povsem mirno, pokregala…. nato sva poskusila tako, da sva ga v trenutku jeze prijela za roke in/ali glavo in mu poskušala na lep način dopovedati, da to boli in mu preusmeriti pozornost na nekaj drugega….. sedaj pa mu rečem le butaj saj tebe boli in ne mamico -a nič od tega ne pomaga. Moja mama ga je enkrat (v šoku ko je to videla) pošteno po tazadnji. Ker je bil še bolj užaljen se je dobesedno “zazeval” oz. tako zajokal, da vmes ni dihal. Od takrat mu je le rekla babi bo spet dala po ritki in je mir. Njej nikoli ne dela tega. Doma pa čisto ponori.

Kolegici, ki je imela enako situacijo je klinična psihologinja svetovala, da naj ga v trenutku jeze prime za roke in mu da igračo ter reče: izvoli, raje to vrži kot da butaš z glavico. Tako naj bi sprostil agresijo. Ampak po moje to vodi le k temu, da bo za svojo voljo vedno nekoga ali nekaj kaznoval, kar se mi ne zdi prav.

Pozdrav,
Miša

Verjamem, da Vam je vsem hudo gledati malo glavco, ki buta po tleh. Recimo, kadar sem starejšega pri izpadu trme kregala ali po zadnjici ravno toliko, da je čutil, se je samo še bolj drl in brcal okoli sebe. Potem sem pa ubrala drugo pot:
sej je smešno, samo kaj starši vse ne počnemo, da odvrnemo otročka od nepravilnega (za njih seveda poplnoma pravilnega) ravnanja:

ko je brcal, sem se prelevila v športnega komentatorja in poročala o strašnem športniku, ki zna zelo brcat. Seveda sem uporabljala zvit časopis za mikrofon, skakala sem navdušena okolli trmastega športnika…….skratka, ooh, če se spomnim, me je kr sram. In kaj se je zgodilo? Luka me je sprva full presenečeno pogledal (moji mamic se je mal utrgal?!!!halo???!!), potem se je pa smejal na vsa usta in o njegovi trmi ni bilo več ne sluha ne duha. Moram priznat, da je to vžgal samo ene parkrat, na koncu si je pa verjetno mislil: Ti mat, ti kr skač, jst se ne bom premislil in bom svoj ritem trme držal dokler se bo dalo. Pa sem jst na koncu vsa zasopla raje odnehala.

Pri mlajšemu pa….ne gre…je preglasen. Mi je pa parkrat uspelo, da sem vzela njegovega medvedka in se postavila z medvedkom malo vstran in se pogovarjala z njegovo igračko, da kako imam rada mojega malčka in da sem jaz tudi žalostna, če je sam žalosten….pa tak pogovor sem ustvarila z igračko. To počnem še sedaj in včasih se joka še naprej, včasih pa potiho pride k meni, pa me vpraša:
A ga previjem?….

Srečno!
Sanda

Starejša je trmarila tako, da se je vrgla na tla in tulila 10 minut – posebno v trgovinah. Mirno smo pustili, da je napad minil in potem šli dalje. Kasneje sem prebrala, da ti napadi prestrašijo tudi otroka samega in da ga je dobro takrat objeti. To sem nekajkrat naredila in mislim, da se je hčerka takrat prej pomirila.

Sin pa je ob napadih trme postal zaripel v obraz, pričel je kašljati in se daviti, a pri njemu je bilo hitreje mimo. Nikoli se nisem razburjala zaradi tega, ker sem bila na to pripravljena.

Se je pa pri starejši (4,5 leta) pojavila sedaj nova težava: trudi se, da bi čimvečkrat našla vzrok, da lahko joka. Najprej izziva bratca, potem pa joka itd. Ali pa ji povem, da bo zvečer gledala risanko (da bi jo razveselila), ona pa v jok, zakaj ne bo risanke takoj. Ta cmeravost je šla že tako daleč, da jo včasih pošlemo v drug prostor, da se zjoka.

Draga Miša, nasvet je dober, saj ne gre za “sproščanje jeze na nekoga ali za kaznovanje”, ampak za sproščanje nemira, napetosti, jeze “na konfliktno situacijo”, ki se dogaja v otroku. Kot sem ti rekla, je včasih pri nas pomagal trden objem.
Jezo lahko sproščajo najrazličnejnejše situacije: prevroč čokolino, prehladen čokolino, napačna nogavica, ne more si obuti nogavic, noče si obuti čevljev, noče iz stanovanja, noče v stanovanje in 100 in 100 možnosti. Pravzaprav je vsak NE lahko povod za izbruh. Je pa še nekaj, potrebno se je zazreti vase in pogledati, kako sami razrešujemo situacije: jaz npr. imam kar živahen, ovnovski temperament, ki sem ga morala ob napadih trme krepko brzdati. Otroka nisem ob napadu trme nikoli udarila, saj se mi zdi to le izkazovanje lačne nemoči.
Nina

Pozdravljena,

Tudi jaz sem poskušala z objemom, ampak mi noben od obeh sinov v tistem besu
ni pustil zraven. Ne vem, mogoče sem preveč rinila vanju, ampak v tistem trenutku sem si resnično želela ju objeti, ampak ni šlo. Tako, da sem večkrat šla v drugo sobo in zajela sapo, včasih celo malo zajokala, potem pa k mojemu cmeravčku.
Ravno včeraj smo imeli situacijo,ko smo se odpravljali na sprehod. Ena hlačnica njegovega kombinezona je bila v škornju in ne čez škorenj in se je dobesedno izjokal. Ni bil moder, niti rdeč, drl se je pa tko, da ga enostavno nismo spravili k ssebi ne mož ne tašča in ne starejši bratec. Potem sem se pa zaprla v drugo sobo in kot bi mignil, vse je utihnilo in malo kasneje so se vrata sobe odprla in je vstopil kot, da se sploh ni jokal. Šele potem sem ga lahko objela in mu povedala, da ga imam rada.

Mogoče nekateri starši ne znamo takoj tisti moment reagirati pravilno. Sama sem sicer velik panik in če otrok začne jokat že jemljem vse kot, da sem zanič mamica. Nervozo in nemir v starših dostikrat otrok tudi občuti in včasih izkoristi.
Vsaj pri nas vidim, da je tako.

Tudi naš fant (dve leti) buta z glavo, kadar ga kaj razjezi. Od začetka sva mu z možem govorila, da ne sme, naj neha, ker ga bolelo itd. pa je bilo samo še slabše. Zdaj sem pa kje blizu njega, se obrnem stran in rečem, da nič ne vidim in nič ne slišim. Ponavadi zelo hitro odneha, ker nima občinstva. Sama sem se menda vrgla ob tla in opletala z nogami in rokami, dokler me ni minilo. Tudi to je sin že preskusil. Eno uro smo se pogajali, ali bo pobral kruh, ki ga je vrgel na tla. Ker se je samo drl (ni se davil ali kaj podobnega), sva vztrajala in na koncu ga je pobral. Prav zanimivo ga je bilo gledati, ko je že stegnil roko, da ga bo pobral, potem pa se je v zadnjem trenutku premislil in norel naprej. Pri takih izbruhih vedno pazim, da ni v bližini česa takega, da bi se poškodoval ali bil kako drugače v nevarnosti. Kar se trme tiče, je očitno zelo podoben svoji mamici. Mene je nekako minilo, verjetno bo tudi njega. Oponašanje pa pri nas vse samo še poslabša.

Hvala vsem za nasvete in tolažbe. Očitno se bomo s to težavo soočali še kar nekaj časa. Prebrala sem tudi starejši pogovor Nine, Tinkare, Janje in še koga o trmi, o tlačenju v avto, o metanju na tla, o “nagih odhodih v vrtec….in očitno to pač spada zraven. Upam pač, da bomo z čimbolj mirnimi živci preživeli vse skupaj.

Verjetno pa bo res, da je kar nekaj dednega. Moj mož, sicer bik po horoskopu je bil baje še hujši, sploh pri hranjenju. Čisto sem pozabila, da imamo trmaste izpade zadnjih 14 dni tudi mi pri kosilu. Noče odpreti ust, ko jih končno odpre drži v ustih in nato pljuva hrano. Pred tremi dnevi mi je dobesedno počilo in sem ga resnično po ustih…no potem sem pa jokala jaz.

Hvala še enkrat in lep trmast pozdrav vsem mamicam malim trmarčkov!!

Miša

Joj, punce, kako čakam na ponedeljek, ko bo šel spet v vrtec. TRMA, TRMA; TRMA!!!! Očitno ima preveč energije, čeprav ga poskušam cel dan po malem zaposliti in utruditi, vendar ne pomaga. Meče se po tleh, z roko pomete vse stvari z mizice, ki jo ima v kotu, grize mene, tepe očeta, jo, prejoj… A vidim, da ga včasih mine, če ga ignoriram, če reče, da grem stran, da se bo pomiril. Potem ponavadi začne smrkati, naj ne grem in je spet okej. Sem pa tudi ugotovila tako kot Nina, da se to dogaja v dnevih, ko je bilo veliko vsega, ko po dolgem dnevu v mestu gremo še v gnečo v trgovino in tako naprej. Takrat pač pričakujem, da se bo začel metati po tleh in se dreti. Okolica in pogledi ter komentarji me ne ganejo več, to je moj otrok, kaj me pa briga kaj si mislijo ostali.
Hladni tuš pa so mi že tudi priporočali, vendar imam itak velike težave s pranjem glave, zato bi bil tak inkvizicijski ukrape pluvanje v lastno skledo.
Punce, lepo, da ste spet tu!
T.

Lepo da si ti spet tu, Tinkara!

Iz tvojih pogovorov sem namreč ugotavljala, da sta si najina sinova glede karakterja zelo podobna in mi je bil kar malo žal, da nič ne odgovoriš.
Mi sicer, hvala bogu, z pranjem glave nimamo niti najmanjše težave v bistvu moj tamali celo uživa pri tem opravilu, pa mu jo zaradi straha, da bo imel temence, drgnem že od rojstva.

No, moj Tilen včeraj CEL DAN ni niti ENKRAT udaril z glavo!!! Se pozna, da je bil čisto normalen dan. Verjetno bo že res, da ponorijo ko je enostavno vsega preveč.

Pozdrav,
Miša

Hojla, Tinkara! Sem te že pogrešala. Tvoj trmoglavček ti pa res para živce, pa – saj veš – minilo bo. Komaj že čakam pomladi, ko bomo vsi skupaj lahko več zunaj in bo življenje mnogo bolj prijetno. Ko je enkrat silvestrovo mimo, se mi zdi, da že začne dišati po zvončkih, tebi ne ?

Pozdravček,
Lenja

Ravno v teh dneh z možem razmišljava in sva v dilemi, če je mogoče, da je že 10-mesečnik trmast. Kadar ni tako, kot si je zamislil, če mu npr. vzamem predmet, s katerim se lahko poškoduje in ga ravnokar drži v roki … GROZA!!! Postane ves zaripel, je čisto pri miru in nato … ueeeee.. ne pomaga niti duda (do sedaj je vedno), niti če ga vzameva v naročje…se začne zvijati in brcati… dokler ga ne mine… Je zelo naporno, ker imava malo stanovanje, vse je nizko in čeprav ima malo prepovedi, je kljub vsemu precej omejen…

LP; ANITA

Hi,hi, tako se je pri nas začelo pri 7 mesecih starosti. Naš je ležal kar na tleh z obrazom obrnjenim v tla, mahal z vsemi štirimi in tulil. Odlično si povedala,…. dokler ga ne mine. Če še ni trma, je pa sigurno prav huda jeza.
Pozdrav še eni mamici trmavčka!
Nina

nismo vedele, da se nam bo dogajalo kaj takega, preden smo se odločile za potomce, a ne?
in naši že ne bodo takšni, kot tisti kričači, ki smo jih srečevali v trgovinah, a ne?
ha, prav dobro sem se počutila, ko smo šli na obisk k prijateljem z dvema trmoglavima mulčkoma. frekvenca je bila prehuda, da bi se z možem lahko slišala, pogledi so govorili svoje – vaau, nisva edina, ki preživljava viharje.
ampak! minilo je! zaenkrat.
S.

Jaz pa se moram malo pohvaliti. Naš pregovorno trmasti Aljaž
že vsaj mesec dni ni imel nobenega izpada trme. Pravzaprav je postal v zadnjih mesecih prav gentlemansko prijazen. Danes zjutraj mi je ob 5.30 pomagal buditi punci, da sta odšli na trening. Izmenično ju je božal in rahlo stresal, ter govoril:”Vstanita punci, sonce je že visoko”. (O trdi temi in nič prijaznemu odzivu deklet pa zgodovina raje molči).
Pozdrav!
Nina

No bom se pa še jest oglasil.
Tut midva z ženo imava eno trmavko doma tri in pol let
, podobno kot vi, buta razbija…
Poskušala sva vse, ko je najbolj jokala in norela sem vzel kozarec mrzle vode in pluuuuusk v glavo ! Mariiiiiiiiija norišnica 100x hujš ,,, MOdra barva , komi še diha, glava kar odtekla od napenjanja, skratka nič pomagalo!
Sedaj sva spremenila način ob izbruhih- VSE NA LEP NAČIN – PREDVSEM PA ne bit živčen !
Iz lastnih izkušenj sem ugotovil da do izbruhov prihaja zaradi utrujenosti in ne zaradi prevelike energije. Res je da se to dogaja ob vikendih, praznikih ali pa kadar v vrtcu ne spi, otrok je razdražen in v primeru da sva še z ženo živčna ali napeta je žurka tu ! Tudi naučil sem se že kdaj LAHKO pričakujem izbruh jeze, tako da takrat rajši že prej ukrepam, se lepo pogovarjam z njo, in jo ne dražim s kakšnimi nepotrebnimi vzgojami….

Punce , lepo se imejte in ne bit živčne !