Trma in ostale radosti…
Prej sem malo falila forum, zato tokrat temo podvajam in je na obeh. Kljub temu help, prosim!
Potrebuuujem kak nasvet1
Moj dvoletni mulc že nekaj časa “pridno trmari” in hoče za vsako ceno uveljavit svojo voljo. Vreščanje, po novem spet butanje z glavo… Ne pomaga ignoriranje, preusmerjanje pozornosti, ohlajanje… NIČ!
Ko sva sama, praktično ne zganja trme in je čisto dovolj, če rečem ne. Ko je z nama še ati, pa je včasih obupno. Tamal samo čaka, da bo atiju kako prisolil, ga pošteno butnil z glavo.. do atija je že kar nasilen. V nasprotju s tem pa bi se pri meni kar naprej cartal, me božal, delil poljube… (to željo vedno pokaže sam).
Niti slučajno tamalega ne razvajam, ali mu dajem podporo pri njegovem početju. Lahko bi rekla, da sem do njega celo malo bolj stroga kot mož.
V vrcu in drugje v javnosti je mulo sladek, prijeten in nenasilen otrok.
Tale situacija me je pošteno zmedla in ne vem kako bi to vedenje (predvsem do atija) nekako preprečila.
Zelo bom hvaležna kakega nasveta ali vaših izkušenj.
Hvala in lp
Pomisli kaj bi mu lahko ati storil takega, da bi mu zameril, mogoče je ati veliko odsotem, pri nas je tako, če parkrat zaporedoma pride pozno iz službe je potem hitro zamera in jok ko jo vzame in brcanje, ščipanje, ja pa tudi pluvanje če ji slučajno kaj odreče. Kak dan prilizovanja in cartanja pa je hitro pozabljeno
Pomisli mogoče on sam vzrok lp
Mogoče ti pride prav, šeprav ni glih tak problem…
Avtor: Karmen M
Datum: 04-03-04 09:05
Dobrodošla v svetu otrok, ki odkrivajo svoj “JAZ”. Trma, ihta ali “ipika” ki jo izražajo naši otroci je odraz njihovega odraščanja. Prav zanimivo je, kako smo starši veseli prvih nasmehov, prvih korakov, prvih prespanih noči ampak trme…khmhkm… pa prav nič.
Naš pediater nas je pri pregledu ob enem letu v posvetovalnici vprašal, če naš Jaka že kaj cepeta. In ko sem odgovorila “seveda”, je rekel: “no potem pa je vse v redu z njegovim razvojem”. Ko me je zdravnik vprašal: “Ali že kaj kaže svojo voljo? Ali je priden? Kaj storite, ko je trmast?” Pa sem mu odgovorila: “Seveda je priden. Kaj pa je za vas pridnost ali porednost? To, da riše po stenah ali to, da spi pri starših v postelji ali to, da ne uboga, ko že tretjič pleza po stolu, da bi dosegel daljinca? Kaj je za vas izraz trma? Naš je priden, čudovit, nikoli ne uboga, cele noči se doji in zadnje čase se je začel metati po tleh, khkhmmm”. He, he,… se je režal… je rekel, da sem ena redkih, ki v tem ne vidi problemov… Potem pa je rekel, da je izražanje svoje volje od enega leta naprej celo zaželeno obnašanje, saj le tako kaže, da se otrok pravilno razvija… Ker otrok MORA iti čez to razvojno fazo. Eni prej, eni kasneje, nekateri bolj burno, nekateri manj. Bistveno pa je, da ga takrat razumemo in da ga ne zatremo. To seveda ne pomeni, da mu dovolimo prav vse, ker meje morajo biti postavljene. Kakšne pa so meje, pa je odvisno od posamezne družine.
Sama že iščeš možne rešitve. Predvsem pa ti svetujem, da ne prigovarjaj otroku, da se ne sme jeziti. Ker to pomeni, da naj jezo zatira. Temu pravim sama “pometanje pod preprogo”. To pa ni zdravo. Jezo moramo znati izraziti, pomemben pa je pravi NAČIN kako jo izražamo in kako jo usmerjamo. Eno, dve-letniku je vsekakor potrebno pri tem še pomagati in najboljše metode so preusmerjanje pozornosti. Kar pa je lahko (tudi fizično) naporno za nas starše in to od nas terja veliko več energije.
Tudi sama sem si pri prvem sinu, ko je bil star dve leti razbijala glavo, kaj hudiča delam narobe, da imam nemogočega otroka. Potem pa sem prebrala nekaj knjig (Raising your Spirited Child, Holding Time, Z otrokom lahko sodelujete, ABC odlične vzgoje, itd… ), opazovala druge otroke in njihove starše in ugotovila, da imam pravzaprav prav čudovitega sina. Bistveno je bilo to, da sem se naučila kritične situacije vnaprej predvideti in ga vnaprej opozoriti na dogodke.
Pomembno je, da kadar pride do (za starše in okolico) nesprejemljivega obnašanja, da se otroku pove: “tvoje obnašanje ni primerno in sprejemljivo, prosim pomiri se, da se pogovoriva” in ne narobe: “grd si, tako groznega otroka še v življenju nisem videl/a, ti si nemogoč,…” saj tako otroku jemljemo samospoštovanje in ga zatiramo. Absolutno tudi ne podpiram ignoriranja, saj le to sporoča otroku, da ni opažen, da je nezaželen in lahko je tudi nevarno. Kadar odpovedo vsi drugi ukrepi, otroka sicer ignorirajmo, a le kratek čas in v v naši družbi. Poleg tega mu vedno povejmo, da ga imamo radi, le da njegovo obnašanje po našem mnenju ni primerno. Te metode veljajo seveda za predšolske otroke.
No, vsi “recepti”, ki so veljali pri prvem so odpovedali pri drugi cepetavčici. Ona je začela relativno pozno, po tretjem letu, tako da smo najprej doma mislili, kako da smo super starši, da naša tamala nikoli ni trmasta. No, pa nam je tasrednja hitro pokazala zobe. Kadar se ona nekaj odloči, mora to biti TAKOJ in ZDAJ in če ni, potem renči (dobesedno), grmi, cepeta in laja. Včasih se hecamo in kadar je najhuje pravimo, da bomo dali kužka spat ven v kotlo in se hitro oglasi, da ona pa že ni kužek. Pri njej je najbolj učinkovita metoda t.i. HOLDING (Marta G. Welch – Holding Time, upam, da sem prav napisala), ko jo v napadu cepetanja zgrabim, tesno stisnem v naročje, odstranim od občinstva (v trgovini se zavlečeva v kakšno kabino za pomerjanje) stisnem k sebi v naročje in ji počasi, jasno in glasno dopovedujem, da jo imam rada toda njeno obnašanje (po mojem mnenju) ni primerno. Potem sledi poučna zgodbica “o punčki Marjetki, ki (opis trenutne situacije in možnosti rešitve, ki jih izbira sama). Ponavadi zadošča. In teh “napadov” je vedno manj… takole enkrat na dva meseca morda….
Vedno se držim tudi načela: kar ne želiš, da naredijo tebi – ti ne delaj drugim. In to velja predvsem za zatiranje, tepež in poniževanje. Na koncu je rezultat te metode le ta, da bo otrok preden stori nesprejemljivo dejanje le tega ne bo naredil zaradi strahu pred kaznijo ne pa zaradi nesprejemljivosti dejanja samega.
Torej zgoščeno, moji nasveti:
– predvidevajte vnaprej in preprečite ali preusmerite
– ostanite otroku v bližini (ignoranca ali izločitev lahko pripelje do poškodb in povečanja otrokove želje po pozornosti z neželjenim obnašanjem)
– dotikajte se otroka, objemite ga (kljub nesprejemljivemu obnašanju)
– dajte mu prostor in možnost, da izrazi svojo nemoč, jezo
– povejte mu, da naj preneha, če napad jeze traja predolgo
– pogovarjajte se z otrokom, v čem je problem
– uporabljajte mehak, miren glas (ne vpijte in ne jezite se še vi) ko govorite otroku
– poskrbite, da bo otrok jasno poznal vaša pravila (ne teči čez cesto, ne dotikaj se posode na štedilniku, ne riši po stenah,…)
– med napadom otroka spomnite na pravila, ki jih imate postavljena v vaši družini
– ko ste v javnosti se ne ozirajte na druge (pametnjakoviče) v okolici. Poskrbite zase in za svojega otroka, drugi ljudje niso važni.
– tepež ne učinkuje ampak samo dodatno okrepi in oteži težo čustev v dani situaciji
– prilagodite se situaciji – možnost ki ponavadi dobro učinkuje ne deluje vedno
Kako preprečiti napade trme:
– večkrat povejte svojemu otroku, kaj in kdaj dela prav (večina izpadov prihaja iz klica po pozornosti staršev, četudi negativne. Zakaj je veliko napadov trme ravno v trgovinah? Ker smo starši skoncentrirani na iskanje izdelkov, otroka pa kar pozabimo, vidimo ga da je poleg, to pa je tudi vse…)
– poskusite poiskati dobre plati značaja v vašem otroku in ga spominjajte na to (npr. danes si tako prijazno pobrisal tla po kopalnici za seboj)
– učite ga odgovornosti (če v ihti razmeče sobo, naj jo nato tudi pospravi. Pri tem mu pomagajte in mu ne očitajte)
– če pride do izpada, naredite “zaključek” dogajanja (objemite otroka, povejte mu, kaj je delal narobe in mu dajte vedeti, da ga imate vseeno radi)
– pripravite se za naslednjič
– poskrbite tudi zase (napadi trme so izčpljajoči za vse – tudi za starše, privoščite si toplo kopel ali hiter sprehod skozi gozd)
No, naš najmlajši je začel tudi zgodaj, pri enem letu. Sedaj, pri dveh letih smo čez najburnejše obdobje že mimo (ko se pri nekaterih šele začenja). Če mu nekaj ni uspelo za kar se je odločil, se je (previdno) zvrnil na trebuh in pocepetal z rokami in nogami in zakričal, da je šlo skozi ušesa. Vem, da je njegova jeza izvirala predvsem iz občutka nemoči, ko je želel prehitevati to, kar se je v svoji mali glavici odločil, pa motorično še ni bil dovolj spreten, ne pa iz njegovega značaja ali trmoglavosti (kakor nam drugi radi okarakterizirajo) otroka. Ker v tem ne vidim več problema – nimamo več težav.
..pa še nekaj..
TRMOGLAVOST OTROKA
Preberi si nekaj osnovnih stvari o TRMI. To je napisala svetovalna delavka v vrtcu v Šiški. Zelo poučno!!!
——————————————————————
Če hočemo otroka vzgajati,
se moramo naučiti
strpnosti, potrpljenja, sprejemanja in odpuščanja !
——————————————————————
P O M E M B N O
! Otrok ne trmoglavi nalašč.
! Prehitro in pretrdo reagiranje na kljubovalno vedenje ima lahko neugodne dolgoročne posledice.
! Dostikrat otrok trmoglavi podzavestno, ker ni kos novim zahtevam in bi potreboval vašo pomoč in ne kazen.
! Otroka ne sprašujemo “ZAKAJ SI TRMAST IN JEZEN”;, ker vam otrok na to ne zna odgovoriti
! Otroku moramo dovoliti, da se veliko igra zunaj, z vodo in peskom, da packa z barvami in glino, da kuha, gnete in oblikuje testo, da pere, pomiva, kopa svoje igračke, itd.
! Če bo otrok v igri izživel svoje težnje bo lažje sledil vašim navodilom in zahtevam.
TRMA Z RAZVOJEM SAMA IZGINE, DO TAKRAT PA JE POTREBNO LE VELIKO POTRPEŽLJIVOSTI IN RAZUMEVANJA!
____________________________________________________________
TRMA JE RAZVOJNO POGOJENA
Otrok je v prvem letu življenja biološko in psihično odvisen od staršev.
V drugem in tretjem letu pride do stopnje v otrokovem razvoju, ko otrok gradi svojo samostojnost.
Otrokova povečana gibljivost, otroku odpre nove možnosti, kar mu daje občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti.
Otrok začne ločevati med sabo in drugimi, loči lastno točko gledanja, lastna hotenja, lastno emocionalno doživljanje od pozicije drugih.
Trma je glavni mehanizem s katerim poskuša otrok, ki se je do sedaj podrejal okolju, OKOLJE PODREDITI SEBI.
Trma je izraz razvijajoče se osebnosti, zato se moramo do neke mere sprijazniti z njo. Lahko pa z ustreznim ukrepanjem omilimo njene posledice.
____________________________________________________________
TAKTIKE
– IGNORIRANJE
Ne opazimo otrokove bučne predstave. Uspeh je odvisen od vzdržljivosti staršev.
– VŽIVLJANJE
Otroku skušamo opisati njegove občutke in mu povemo, da ga razumemo.
– OSEBNI PRISTOP
Otroku povemo, da se bomo bolje počutili, če se bo nehal tako obnašati.
– ODHOD S PRISILO
Otroka odpeljemo v njegovo sobo, da je sam.
– ŠALJIVO DRAŽENJE
To je primerno pri otrocih z dobro razvitim smislom za humor.
– TAKTIKA PREOBRATA
Otrokovo pozornost skušamo preusmeriti na nekaj drugega.
– UMIK
Sami se umaknemo iz prostora in počakamo, da se otrok umiri.
– POPUŠČANJE
Občasno popuščanje ne pomeni, da bomo vzgojili prestopnika.
____________________________________________________________
POSTAVLJANJE MEJA
Družinsko okolje je otrokovo prvo socialno okolje, kjer se “trenira” za življenje v širšem socialnem okolju.
Otrok se mora že zgodaj naučiti do kod segajo njegove meje in do kod meje drugih.
Pri vzgoji moramo ubrati zlato sredino, otroku ne smemo zatirati vseh potreb in želja, hkrati pa ne smemo otroku vsega dopuščati.
Meje postavljamo tam, kjer so potrebne in taka vzgoja otroku ustreza, kljub temu, da se ji upira, saj s tem dobi okvirje v katerih lahko živi v socialnem okolju.
Pri pravilih, ki jih postavljamo otroku je pomembno, da so realna, pomembna, jasna, otroku razumljiva, primerna otrokovi starosti in nadzorovana
(dosledno se jih upošteva in se pohvali vedenje v skladu s pravilom).
Zloženko si lahko tudi sprintaš, je na spodnjem naslovu:
Lep pozdrav!
Copy+Paste,
vse, kar si napisala, je preprosto čudežno – zdravilen obliž na ranah starševstva. Tako bi se izrazila moja mama…
Kar si napisala, mi predstavlja potrditev lastnih “disciplinskih” postopkov oz. gledanj na otrokovo zavedanje ter uveljavljanje sebe, svoje volje…
Hkrati je dobrodošla “lekcija” oz. prijazen napotek v tistih (ženskih) dneh, ko mi hormoni nagajajo in nisem najbolj strpen osebek…
En velik hvala za tale prispevek tudi z moje strani!
Dobro jutro Dove**!
Hvala za lepe želje:-))).
Danes sem res imela lep začetek dneva – po tvoji zaslugi;-).
Moja pupika se je brez težav oblekla, pozajtrkovala in me na koncu razveselila z toplim objemčkom in vlažnim poljubčkom, ker mami ni nič težila..hihihiiiii
Tebi in Tvoji družinici želim vse lepo,
Anna