In prav v knjigi tega izumitelja in avtorja permisivne vzgoje (dr. Benjamin Spock) sem prebrala, da se s triletniki nikoli ne razpravlja. Primer: čimbolj mirno in odločno ga primeš, mu obuješ čevlje, pa naj se dere, če se hoče. Ko se neha dreti, mu mirno poveš, da se ni lepo obnašal in je mamica zato žalostna. Samo to mu poveš, potem pa se normalno z njim pogovarjaš. Če moraš od doma, ga pač vzameš v naročje in odneseš. Če se upira in brca, ga nežno (pa vendar dovolj odločno, da ne more poškodovati ne sebe in ne vas) držiš v naročju, dokler se ne umiri. V glavnem, starš mora mirno, a odločno in z občutkom za otrokove potrebe uveljaviti svojo voljo. Ta način sem jaz uporabljala in se je obneslo. Ne moreš dovoliti, da te otrok izsiljuje. Če se to že dogaja, potem je pač potrebno malo več časa, da “pride na red”.

Izraz “meje” mi je zoprn, ker ga v zadnjem času starši preveč pogosto uporabljajo za dosego cilja “imeti idealnega otroka”.Drugače pa je res, da otrok vedno preizkuša, do katere meje se da s starši manipulirati. Mora pa biti tako, da starši odločajo, kaj se sme in kaj ne in pri tem seveda upoštevajo zdravo pamet. Ga ni triletnika, ki bi ne bil kdaj poreden, sploh pa trmast. Se mu pač pove (ja, je treba tudi 100x), da tako obnašanje ni primerno, ni pa treba zganjati panike zaradi tega.

js imam pa 2 leetnega sina in mam naslednji problem:pred mesecem dni je šel prvič v vrtec,prva dva dni je bilo vse vredo potem pa je začel jokat ko sem ga tja prnesla pa tudi ko se odšla po njega,to traja še zdaj,vender pa se mi je otrok doma čisto spremenil skos samo joka,nič mo ni prav če se igram z nim se joka če grem vstran se joka,ko gremo na sprehod se sploh noče igrat se tut kr skos joka, vsega se boji, in bok ne daj da mu kdo od prijateljev ali neznacev kaj reče se tut joka,pač za vsako malenkost se razjezi cvili ,šraja,in res ne vem kako se naj obnašam!

Draga Mateja!

To je otrok, ki so ga preplavila močna čustva. Ta hip potrebuje vso vašo pomoč in oporo, da bo zmogel to predelati. Najprej seveda namenite kanček pozornosti vrtcu: je tam vse ok, imate dober občutek ob vzgojiteljici, vam je v pomoč in pomaga otroku, ko je v vrtcu, če joka …

In potem si pač povejte, da je to težko obdobje, ki bo minilo. Včasih lahko traja tudi malo dlje. Zdaj otrok potrebuje vašo pomoč in oporo. Ko joka, mu bodite v oporo … tako dolgo kot bo to pač potreboval. Naj bodo razlogi še tako banalni, potrebuje da mu pomagate, da se pomiri … in to vsakič. Torej ne ignorirajte in ne kaznujte, niti se ne jezite … ampak dihajte (da ostanete mirni), povejte si, da je vse ok, da le rabi vašo pomoč in oporo in mu pomagajte, da se pomiri. Več o tem »kako« v prispevkih pred vami, malce pobrskajte prosim.

Povečajte dozo fizičnega kontakta, dozo smeha in razigranosti … okrepite vajino medsebojno vez (preverite svoje vzgojne prijeme) in nekaj časa sledite znani predvidljivi rutini.

Alenka O.

Podpis!!!

Rada bi dodala še nekaj malega…sicer je naš pri 3letih tudi imel eno obdobje trmarjenja, ampak daleč od tega kar pišeš ti (avtorica). Imamo pa identične izpade in sem 100% da je to zaradi novega člana. Lahko si zatiskaš oči kolikor hočeš, rečeš, da jo obožuje, verjemi pa mi, da je to vse zaradi dojenčka.
Naš je star 6.let in isto obožuje svojo sestrco, naenkrat ga moram oblačit za vrtec, ko ga kaj skregam, mi isto besedo vrže v obraz, naenkrat se ima za butla ko mu kaj ne uspe, v glavnem groza..naenkrat…odkar sem rodila! Isto ima pri nas ata večjo avtoriteto, pa ga ne tepe. Samo povzdigne glas in malo že uboga.
Logično da z dojenčkom delamo “v rokavicah”, oni to sicer mirno gledajo zraven, se smejijo, od ljubezni bi pojedli tega svojega bratca oz. sestrco, po drugi strani pa postavi se v njihovo kožo… ko se zajoče dojenček mamica vsa nežna vzame dojenčka v naročje in ga nežno potolaži…ko se zajoče ona, jo mogoče grdo pogledaš, se zadereš….
Kar ti hočem povedat…ko se boš začela zavedat in si priznala, da si v resnici sama kriva za nastalo situacijo, ko boš postala nežna in razumevajoča (pa ne na silo, otroci niso nori) tudi do hčerke in je ne boš samo gnala, da naj naredi to in ono, ko si boš vzela čas za njo, pa jo magari sama obula, boš videla kakčšne bodo spremembe.
Tudi pri nas je bilo menda obdobje, ko sem se vsaj 2 meseca samo kregala nanj. Sicer ne brezveze, ampak 6.let je bil en in edin, potem pa sem ga naenkrat odrinila od sebe (na dobesedno,ampak imela sem pač dosti dela s tamalo).Ker sem hotel imeti malo miru, je motil vsak njegov gib, vsaka napaka ga je stala oštevanja. In dokler se nisem malo zamislila sama nad sabo in ugotovila, da to do njega ni fer, je bilo stanje takšno kot je pri vas. Potem sem raje 10x vdihnila, ali pa se raje umaknila, ko mi je dvignil pritisk do stropa, sem raje poklicala mojga, da se zmeni z njiim, v glavnem se je marsikaj spremenilo.

Prvo, kar mi je padlo v oči je bilo obuvanje.
Triletnici obuvate čevlje?

Drugo: imate pol leta starega dojenčka in opažate, da je deklica zadnje tri mesece postala nemogoča.

Stvar je popolnoma jasna:
Do prihoda dojenčka je bila ona kraljica v družini. Vse ste delali namesto nje, ustregli ste vsaki njeni želji. Oblačili ste jo, obuvali, morda občasno celo pomagali pri hranjenju.

Potem se v družini rodi nov član. Kakšen mesec, dva … dokler novorojenček še več ali manj spi, ima starejši otrok še vedno iste privilegije. Takoj, ko se potrebe dojenčka povečajo, ostane časa za starejšega otroka vse manj. In kar naenkrat starši od nejga pričakujejo, da bo samostojen in da se bo začel sam obuvati, oblačiti ….

Naredili ste napako (niste edini), ki jo boste morali popraviti počasi.

ALO???? Mislite, da starejšemu to paše? Ne, njemu je čisto ustrezalo prejšnje nošenje na rokah! Zato se upre!

Na vaše vpitje bo otrok odreagiral z vpitjem – tega se zavedajte. Na vašo histerijo, bo otrok odgovoril s histerijo. Če boste deklico udarili, ne bodite presenečeni, če bo kdaj tudi ona udarila vas ali mlajšega sorojenca.

Nasilje, pa naj bo fizično ali verbalno, rodi samo nasilje in ni nič drugega kot odraz vaše nemoči. Ravno tako kot so otrokovi trmasti izpadi samo odraz njene nemoči.

Poskusite jo navaditi an samostojnost tako, da ji rečete: “Pomagaj mi obuti tvoje čevlje. jaz ti bom obula en čevelj, to obuj drugega! Tako bova hitrejši”
ali: “jaz ti bom pomagala odpreti predal, ti pa vsemi tisti šal, ki ga želiš!”

Vendar bodita z možem oba dosledna in pristopajta k otroku enako, da deklica ne bo zmedena.
Zavedajta se, da bosta morala biti vztrajna ind a bo v začetku verjetno še kaj nekaj upiranj.
Morata jo razumeti, saj jo vlečeta ven iz njene cone udobja, kamor se je lepo namestila in ji nič ne paše, da bi bilo drugače. :)))

Srečno in veliko potrpljenja vama želim. Zavedajta se, da imata krasno deklico in to ji tudi povejta! Vrnila vama bo v 100 kratni meri.

Hahaha Vzgojiteljica, a ti kdaj pogledaš datume, ta punčka je zdaj stara vsaj 10 let :)))))
Bi pa z veseljem prebrala kaj se dogaja s to deklico danes. Jaz sem imela podobne težave z mojim fantkom in pri osmih letih smo ugotovili, da ima Aspergerjev sindrom. Tega je zdaj res veliko ampak se čisto premalo piše o tem. Najhuje pri vsem tem je, ker morajo starši dolga leta poslušati kritike z vseh strani kako strašno nesposobni so. Starši z normalnimi otroki si sploh ne predstavljajo kakšno življenje je z otrokom s posebnimi potrebami. Pa Asperger niti ni, otroci so težavni ampak na ven zgledajo popolnoma normalni. Najhuje je, ko berem take poste, ko so starši na koncu z močmi in prosijo za nasvete na forumih in vse kar dobijo je kritika. Aspergerja lahko odkrijejo šele tam okrog osmega leta. Do takrat smo pa starši krivi.

Ko sama gledam sošolce mojih otrok, ki imajo take ali drugačne sindrome, imam pogosto, če ne kar vedno občutek, da je “podelitev sindroma” potrdilo staršem, da se lahko nehajo trudit, ker je itak otrok “drugačen” in da z njimi ni nič narobe. Žal pa lahko skoraj posplošim, da so ti otroci otroci staršev, ki se cele dneve ženejo za denarjem, ali da so to starši, ki jim je neprestana navzočnost in skrb za otroke naskrivaj doveč in komaj čakajo, da bodo skočili na čvek ali kavico, na žur ali…, ali so to starši, ki jim stare mame in očetje že od zmeraj odnašajo rit in nikoli zares niso odraslui in prevzeli odgovornosti niti zase, ali so to starši, ki ne postavijo nobenih meja in se jih niti ne držijo, ker jih tudi sami nimajo in se jih niso sposobni držat, ali so to starši, katerim otroke po par ur na dan vzgaja računalnik in TV…., ali so to starši, ki se med seboj ribajo/varajo/ločujejo…
Izjeme seveda so, so pa tako redke, da bi jih lahko z lučjo iskal!

No, po vseh prebranih “grozotah” končno nekdo, ki mi je prihranil ves trud pri opisovanju obupnih napak avtorice (@mermiona) pri vzgoji hčere. Tole podpišem tudi sam in dodajam. Otroka je potrebno voditi, vendar otrok ne sme izbirati tako dolgo, dokler ne pozna kriterijev, ki mu racionalno izbiro omogočijo. Pripravi se hrana, oblačila in druge potrebščine in se jih primerno uporabi. Kaj pričakujete od tri letnice, ko ji ponudite štos oblačil in naj izbere, kaj bo oblekla? Pa same veste, koliko časa ste pred ogledalom, medtem, ko sem sam že zdavnaj oblečen in pripravljen za odhod. Dejansko je izvor problemov mamina napačna vzgoja. Danes je pripravljeno tole, oblečemo, obujemo, pojemo, umijemo, vzamemo….in konec. Gremo. Vse ostalo je predmet razprave, ki ne traja niti minute in otrok kmalu sledi zgledu, nobenih težav. Se prav čudim, kako vam to uspe?

UDARI VČASIH kaj je z vami ,non stop tepen in trpinčeni otrok,zdaj imam svojega otročka,ki se približuje tvoji triletnici ,pa nama udarec še na misel ni prišla in če bi ga mož udaril ,bi jaz ven padla in znorela!To ni normalno!!!Nasilje rodi nasilje ,prosim ne več udarcev,mnogo je drugih metod pred udarcem!

Pri nas imamo sicer dojenčico in samih izkušenj še nimam, ampak imam v okolici ogromno otrok in z ženo pozorno opazujeva, kakšna vzgoja se obnese.

Jaz mislim, da se moramo v vzgoji vrniti k osnovam in iskati vzorce v naravi. Kako živali vzgajajo svoje mladiče? Jasno, treba jim je zagotoviti varnost, to je prvo. V določeni meri samostojnost (celo spodbuja se, mati zbeza mladiča iz gnezda, če se ta preveč obotavlja), predvsem pa jasno postavljene meje. In to vse poteka v neverbalni komunikaciji. Ni prerekanja, ni pregovarjanja, ničesar… Mladič mora to odločnost začutiti in enako je pri otrocih. Točno vedo/čutijo, kdaj misliš resno in kdaj se samo pričkaš in boš slej kot prej popustil…

Jasno, je ogromno stilov, načinov oz. metod vzgajanja, sigurno si bom knjige prebral in jih po zdravi pameti upošteval, amapk v najbolj osnovnih elementih se bom pa vedno zgledoval po mami levinji :). Upam da mi rata, da ne bom čez dve leti in pol opisoval svojih težav :).

Jaz pa imam pet letnico, ki s katero mi je uspelo prebroditi tezavna obdobja, ki se omenjajo skozi ta celoten zapis. Se vedno pa se soocam z veliko tezavo, namrec deklica vsakic malo joka ko jo pripeljem v vrtec oz mi ne pusti oditi. Prosi me da jo pospremim na stranisce, pa da ji obrisem nos, pa da bi se se malo pocrkljala in da mi zeli samo se nekaj povedati itd. Vcasih pravi da se ne pocuti ok, kljub temu da je bila predtem v avtu izvrstne volje. Uciteljica mi pravi da je 5 min po modem odhodu vse super. In tudi hcerka je navdusena and vrtcem. Ko pa jo vprasam zakaj joka zjutraj pa pravi, da ne zeli da odidem?!?!
Okolje ni novo, pozna vse. Kaj svetujete? Ali gre le za izsiljevanje ali ima kaksne tezave? Sicer naj poem, da ni nobenih sprememb v njenem okolju in da to jokanje pri njej obstaja od nekdaj.

Pozdravljeni!

Glejte, ker je to forum in ste prosili za nasvet, vam bom povedala direktno (če bi prišli k meni na svetovanje, bi vas vodila tako, da bi sami prišli do tega uvida) … Če je deklica po 5 minutah ok, ko je v vrtcu, če rada gre v vrtec, če so težave samo, ko se poslavljata … potem težave niso tam, kakor gledate, ampak tam, od koder gledate. Težave niso v njej, ampak v vas. Otrok je le vaše zrcalo, zrcalo tega, kar odsevate. In to kar odsevate je negotovost.

Ko se naslednjič odpravite v vrtec torej recite pa pa in odidite. Bodite pozorni na svoje počutje in zavestno oddajajte mirnost in odločnost (namesto negotovosti). … Če deklica hoče še na wc, še nosa brist … še, še … Mirno recite, tam je vzgojiteljica, pa bosta vse zrihtali in odidite. To morate speljati vi, vi morate prekiniti to ne-poslavljanje in oditi.

Zdaj pa je, kot da čakate, da bo to prekinila ona … Ne more, dokler v vas vidi in čuti negotovost. .. Ne more, ker je ona otrok in vi odrasli v tej zgodbi. Odgovornost za odnos je izključno na vaši strani. Če prepustite to odgovornost otroku, se to zrcali v neprimernem vedenju.

Alenka O.

Joj, mamice, pa ste kdaj pomislile, da je npr. triletnik pravkar ugotovil, da je Človek, Jaz, Individuum, da začenja razvijati svojo osebnost in tudi odgovornost in da seveda poskuša ugotoviti, kaj naj bi to sploh bilo? Včasih ni treba drugega kot da otroku izrazimo razumevanje, upoštevanje in spoštovanje. “Ja, moj mali, razumem, tegale ti zdaj nočeš, pa se zmeniva bova po tvoje naredila popoldne, zdaj pa narediva takole. Pridi, ne bom pozabila, da sem ti obljubila.” Bolj ko tiščimo v našo smer, bolj mora uveljavljati svojo individualnost. Naj ima priložnost, da se od staršev uči, kako izgleda delo v skupini. Otrok ne uboga, starš tudi ne “uboga” in se “kuja” – in se nauči sodelovanja.

Predvsem pa: otrok, ki je žejen/lačen/utrujen/zaspan/mu je vroče/ga zebe/ga lulat/kakat/ga srbi rita, ker ni bila dobro obrisana ali umita/ima poln nos/ga tišči oblačilo … ve samo, da ga nekaj nervira, ni pa nujno, da ugotovi, kaj točno je (še posebej, če je neugodje že predaleč). Polovico trmarjenj odvrnemo že s tem, ko otroku pomagamo do dobrega počutja na čisto preprosti fizični ravni. In seveda, dovolj izdatna doza crkljanja. Če se znamo ustaviti sredi največjega hitenja, otroka objeti in stisniti, se bo prav tako počutil potešenega in tudi njegov mali Jaz bo nahranjen.

Odrasli nismo vedno prav super, otrok pa ravno tako ne more biti prav super. Še vedno, kadar sem ob kaki trmi ali čem podobnem nastopila kot avtoritativen starš, se je že čez dan izkazalo, da se je ravno začela kuhati viroza ali kaj takega, kar je bilo vzrok slabega počutja.

Itak da tudi starši nismo vedno top fit in v formi – pa nič hudega. “Veš zdajle sem čisto sitna, ker sem lačna in utrujena, dajva tole hitro opravit, nič ne nagajaj” ali “veš kaj, tole me je pa res razjezilo in ti ne morem povedati, kako zelo sem zdaj huda – to res ni bilo prav, takole bi bilo prav” na en tak iskren in odprt način dosti bolj zaleže kot priganjanje in nadiranje. Še kakšen lupček dobi mamica, pa da enega nazaj, in dan dobi krila.

No, pa morda še nekaj v premislek – ali otroku kdaj rečete “oprosti” (saj vemo, da nismo nezmotljivi, kajne :-))) To je edini način, da se tudi otrok nauči to izreči, in sčasoma tudi predvidevati vnaprej, kakšen učinek bodo imela njegova dejanja in vedenje.

Obdobje trme, pri nas je enako bilo in je v enem letu povsem izginilo.

Lp

….pa še to sem pozabila dodat. Do sedaj mi je vedno vse povedala po resnici. Sedaj pa mi je začela prekrivati stvari ali pa reče ne vem, čeprov dobro ve kako in kaj. Npr. če pri babi dobi bonbon in ve, da jaz ne bom zadovoljna, reče da ga ni dobila. Kako naj ukrepamo, ko se nam zlaže?

Hvala in lep pozdrav.
Katarina

Preberite tale odgovor in članek o laganju:

http://med.over.net/forum5/read.php?25,7302546,8600765#msg-8600765

Dobro je, da ne sovraži dojenčka. Slabo pa je, da je pač malo bolj temperamentna, koleril. Luca di Montezemollo in Fernando Alonso sta tudi kolerika pa sta uspešna v življenju. Je pač tako. Lahko bi bila pa mirna, hladna flegmatičarka, ki ne bi marala dojenčka.

Bravo!!

Pozdravljena.
Kar stiskalo me je, ko sem brala vaše pisanje. Iz vsega napisanega se močno čuti vaša stiska in nemoč, ki jo doživljate. Stiska z možem… Najhuje pa je za vašo malo hčerkico, ki ji je v vsej stuaciji še najhuje, pa jo očitno nihče ne more začutiti na način, da bi jo lahko umirili. Vaša hči je vznemirjena. In majhni otroci se sami ne zmorejo umiriti. Prosim, ne posegajte po metodah, kot so udarci in kričanje. Veliko bi se tule dalo napisati. Mimogrede ste omenili, da imate dojenčka. To je za triletnico lahko zelo boleče. Ampak otrok vam pri teh letih ne bo znal povedati, kaj ga bremeni, ker še sam ne ve. Nima teh kognitivnih sposobnosti. Otrok samo odigrava. Ne želim, da vse skupaj izpade preveč kritično do staršev. Take situacije so stresne in so za starše lahko velik izziv.
Ampak vedeti morate, da otrok j vznemirjen, da je v stiski, da sam ne zmore. Rabi vas, da ga začutite v njegovi stiski in umirite.
Kaj narediti? Za začetek si preberite knjigo Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame. Da boste lažje razumeli, kaj se v njej sploh dogaja. Kaj od triletnice realno lahko pričakujete in česa ne. Kako se lahko odzovete.. Velike tega boste našli.
Lahko se pa tudi oglasite pri meni na kakšnem klepetu in bova o tem kaj več predebatirali.
Vse dobro.