Pozdravljeni! Od nekje svojega 12 leta si pulim lase, vcasih, ker sem zivcna, vcasih iz navade. Las izpulim in vecinokrat sem pojedla oz. zgrizila korenino lasa, nikoli nisem pojedla celega lasa. Vmes se mi je videlo, da mi tu pa tam manjkajo lasje, kar sem probala prekriti z ostalimi lasmi. Sedaj sem stara 32 let. Trpim za OKM, lani sem hodila na psihoterapije, vendar terapevtka temu ni posvecala pozornosti. Sedaj sem pricela hoditi k drugi, obcutek je mnogo boljsi. Od sobote se pocutim zaskrbljeno, saj sem brala, da se lahko v zelodcu in crevih ustvari gmota dlak. Sicer tezav, ki bi se naj pojavile zaradu tega, kot so bruhanje, bolecina v trebuhu, izguba teze in apetita, nimam. Sedanja psihoterapevtka meni, da se iz tega ni nabrala gmota. V zacetku leta sem imela UZ trebuha, ker sem imela obcasne bolecine po trebuhu, ampak je bil izvid normalen. Sicer je bolj priporocljiv CT za odkritje kaj takega. Od sobote si ne pulim las, ker sem obcutila mocno zaskrbljenost in velik sram, upam, da mi uspe. Osebnemu zdravniku o tem ne bi rada govorila, ker me je sram, pa vseeno me skrbi, da imam kje v sebi gmoto dlak. Menite, da se je lahko kaj razvilo? Hvala za vas cas in odgovor.

Pozdravljeni!

Razumem vašo zaskrbljenost. To, o čemer govorite, se imenuje trichotillomania, ki je motnja nadzora impulzov, kjer oseba ne more upreti potrebi po puljenju lastnih las. Ko oseba poje izpuljene lase, se to imenuje trichophagia. V redkih primerih lahko trichophagia privede do trichobezoarja, kjer se dlake zberejo v želodcu ali črevesju in ustvarijo gmoto. Trichobezoar je lahko potencialno nevaren, saj lahko povzroči zamašitev ali druge težave.

V psihodinamskem okviru se trichotillomania in trichophagia lahko razlagata kot odziv na zgodnje otroške travme ali nezadovoljene potrebe. Puljenje las je lahko simboličen način izražanja nezavednih konfliktov, jeze ali želje po nadzoru.

Za ugotavljanje prisotnosti trichobezoarja se lahko uporabljajo različne diagnostične metode, vključno z ultrazvokom, endoskopijo ali CT. Če ste že imeli ultrazvok trebuha in ni bilo nobenih nenormalnosti, je to dober znak, vendar, kot ste omenili, bi CT lahko bil bolj natančen. Tudi to, da nimate simptomov, ki so značilni je dober znak.

Razumem, da vas je sram in da je težko deliti to z zdravnikom. Osebni zdravniki so tam, da vam pomagajo in so navajeni obravnavati različne zdravstvene težave.

Poleg tega je super, da ste našli psihoterapevta, s katerim se počutite udobno, in da delate na sebi.

Upam, da vam to kaj pomaga, in vam želim vse najboljše na vaši poti zdravljenja.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj