Pozdravljeni!
Pred tremi leti in pol sem imela prometno nesrečo, kjer sem bila voznica jaz, moj stric pa sopotnik, vendar je na mojo žalost umrl na kraju nesreče. Po tolikšnem času je bolečina še vedno ogromna, vedno sem si očitala, in še vedno si, češ da sem ga jaz ubila. Pa vendar, tega kdo je bil kriv tiste nesreče v resnici ne bom nikoli izvedela. Saj je šlo skozi sodišče, sodnega izvedenca in vse, vendar ne morejo dokazati čigava je krivda. Hudo mi je, res, verjemite mi!!! Vsi, odvetnik, domači in drugi so mi prigovarjali, da naj me ne peče vest, da ni razloga, pa vendar,…
Lahko povem, da sem si bila s tem stricem precej blizu, no – bil je edini, kateremu sem se lahko zaupala v svojem otroštvu. In imela sem ga rada, bolj kot kogarkoli.
No, in ni me sram povedati, da še zdajle ko to pišem, imam solze v očeh in v prsih me boli (tudi dobesedno!). Kako naj vsaj malo prebolim to bolečino, vsaj toliko, da bom lahko normalno živela? Prosim za kakršenkoli nasvet, ker se sama ne najdem več. Rada bi se skopala iz depresije, v kateri sem že štiri leta, pa vendar,… Kako, če pa niti tega ne morem vsaj malce preboleti. Verjemite, resnično trpim v srcu in ne vem več poti naprej.
Že vnaprej hvala za nasvete

večkrat sem prebrala tvoje pismo in razumem te. toda s tem boš morala živet in tudi najbolj pametni nasveti ti ne bo zbrisalo spomina na ta dogodek
. imela si smolo, ampak življenje mora teči naprej, depresija ti bo načela zdravje, kot je meni, ko mi je lani umrla moja ljubljena mati. očitam si marsikaj, da nisem dovolj storila zanjo, ampak to je ne bo oživilo. tudi meni govorijo, da sem bila ljubeča hči, ampak jaz sem si še vedno očitala da nisem zanjo storila še več. in kam me je to pripeljalo? v bolezen. zato: skušaj živeti brez krivde( itak ni dokazana) in živi. vse dobro in lep pozdrav

Težko je najti prave besede oz. tiste, ki bi tebe potolažile.
Vsakemu izmed nas se lahko zgodi to kar se je tebi, vsak od nas ima lahko na sosednjem sedežu nekoga, ki ga ima rad in se pripeti nesreča. Lahko si kriv ali ne, lahko je le trenutek nepazljivosti in nesreča je tu. Tega se mora zavedati vsak, ki sede v avto. Težko je reči ne beli si glave, ne razmišljalj o tem ali pa da nisi nič kriva, če sama misliš drugače in če si sama očitaš. Misilm, da bi ti rabila strokovno pomoč, ki ti bo znala razložiti in pomagati. Ne čakaj več, poišči jo. Mogoče boš takrat lažje zaživela s tem križem, ki ti ga je naložilo življenje.

Srečno!

Najprej moje sožalje ob izgubi. Verjamem, da ti ni lahko in da te boli. Vem pa tudi, da nisi ti kriva, saj tudi če bi bila krivda dokazana tebi, nisi nalašč prišla v tako situacijo, v kateri se je zgodila nesreča.
Mislim tudi, da si tvoj stric ne bi želel, da bi ti sama sebi to očitala celo življenje. Tri leta in pol je bilo dovolj slabe vesti, poskušaj pustiti za sabo vsaj slabo vest. To, da si žalostna, je normalno, vendar ne počuti se krivo. Ja saj vem, lahko je rečti.