Tretji september
Jutri bosta minila dva meseca, odkar sem se na krut način poslovila od svojega sončka Tomažka. Moja bolečina je že precej manjša, moja ljubezen pa iz dneva v dan večja.
Jutri se bomo tri generacije žensk odpravile v Park zvončkov – jaz, Tomažkova sestrica in njegova babica. Seveda tudi moj dragi, Tomažkov ati. Moja velika pika je že izbrala igračko, ki jo bo nesla svojemu bratcu. Morala sem kupiti dve enaki. Eno za Tomažka in drugo zanjo, da se bosta skupaj igrala – tako je to obrazložila pika.
Naj vam opišem še moje današnje srečanje. Dobila sem se namreč z bivšo sodelavko, ki ji je otroček umrl lani v 37. tednu nosečnosti. Pogovarjali sva se in pogovarjali, se objemali in jokali skupaj. Na koncu sva se od srca smejali in bili srečni, da razumeva ena drugo.
Hvala ti, M., ker si mi dala del svojega srca in hvala za to, da sme tudi tvoj mali K. biti v mojih mislih. Če boš kdaj brala tale forum (držim pesti, da čimprej nabaviš računalnik!), moj nick poznaš in vedi, da so naslednje besede posvečene tebi.
Se spomniš, ko si mi lani, ko vsa po izpitu – saj veš katerem – skupaj sedeli pred oštarijo, povedala za tvojo bolečino? Takrat si izrekla en stavek, ki mi je za vedno ostal v spominu: življenje nam ne naloži več trpljenja, kot smo ga zmožni premagati. K tvoji misli dodajam še svojo: res je, življenje nam včasih določena vrata treskne direktno v obraz, a na drugi strani nam odpre okno. Le videti moramo skozi meglico solza in obračati obraz proti svetlobi.
Ponosna sem, da te smem imenovati svojo prijateljico, rada te imam in z vsem srcem mislim nate.
Jutri bo zagorela svečka za Tomažka, ob njej bo gorela ravno tako močno druga za Klemna, tretja pa za vse ostale angelčke, ki jih čutim okrog sebe vedno, kadar pridem v Park zvončkov.
Jutri je zame poseben angelski dan.
Vsem, ki boste tole prebrale, polagam na srce še eno misel (pozabila avtorja): imamo manj prijateljev, kot mislimo – a več, kot vemo.
Najtoplejši objem vam pošiljam!
Draga špelin@
danes minevata natanko dve leti, odkar sem morala začeti sanjati druge sanje, tiste, brez moje m. še vedno boli, zato čutim tvojo bolečino. verjamem, da jo boš premagala in videla mavrico, ki nastane s pomočjo tvojih solz in sonca, ki sveti zunaj. in vedi:
nobena steza ni tako temna,
ali pot tako strma,
niti hrib tako spolzek,
da ne bi drugi bili tam že pred mano
in preživeli.
naj me moji temni časi
naučijo pomagati
ljudem, ki jih ljubim
na podobnih potovanjih.
(Maggie Bedrossian)
močne bodimo že zaradi naših sončkov, ki nas čuvajo.
Nekoč sem slišala čudovito misel: učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Kako resnična je, se mi potrjuje vsak dan na novo. Ve vse tu gori ste naenkrat postale moje učiteljice – ravno v dneh, ki so pred menoj. Čutim, da sem pripravljena deliti svojo bolečino in občutke. In res postajamo drugačne; bogatejše za spoznanja in občutke, toplejše in ne tako malenkostne.
Hvala!
Svečka gori vsak večer za mojo malo M in vse vaše angelče.