Pozdravljeni,

upam, da mi v tem forumu lahko poveste vaše mišljenje glede moje situacije.
pred pol leta me je partner med spolnim odnosom vprašal katero si želim imeti še zraven? Seveda me je njegovo vprašanje zelo pretreslo ampak sem mislala, da so to njegove spolne fantazije in sem si rekla ok. ko sem mu omenila pač neko osebo neznano obema, je še kar naprej začel vrtati z vprašanjem naj povem ime, naj povem ali želim, da bi bila to moja prijateljica in je naštel kar obe kar me je ZELOOO pretreslo in od tistega dneva so se moja čustva in pa tudi spolnost z njim nekako zaprla in ničesar več ne čutim ( trenutno) do njega. Enostavno sem razočarana in se sama sebi počutil grozno, da ni zadovoljen samo z mano.naj povem, da me skoraj pri vsakem spolnem odnosu vpraša katero si želim imeti še zraven…in vsakič me to prizadane. tudi povem mu da želim da sva samo midva ampak me očitno ne sliši.
Kaj si mislite oz. kaj menite o tem??? Naj povem, da sva mlad par, ki je sicer že skupaj 15 let in imava enega otroka.

Hvala

Kar ste napisali vidim kot dilemo, ki je postavljena na način ‘ali – ali’ in spominja na boj, kjer lahko zmaga samo ena stran. Ali moževe fantazije ali odtegnitev čustev in spolnosti. Ne ena ne druga rešitev se mi ne zdi najbolj funkcionalna.
V tej zgodbi vidim dve osebi, kjer ena za svoj užitek uporablja način, ki drugi pomeni veliko frustracijo in bolečino. Navadno v življenju (in v primerih, ki niso povezani z intimnostjo) to rešujemo tako, da se oseba, ki uživa, odpove na račun sočutja do trpeče strani. V primeru spolnosti (in tudi večinoma partnerskih odnosov) pa to ne deluje. Potrebno bo najti točko skupne povezanosti in ustvariti novo rešitev, kjer nihče ne bo prikrajšan.

Morda lahko pomaga zgodba iz našega dela, ki se je spominjam. Mož je imel zelo močno potrebo po tem, da je v svoje spolne fantazije vključeval skupne prijateljice. Poleg tega je imel tudi zelo močno potrebo, da je ogledoval pornografske strani na internetu. Žena je vse to tolerirala oz. dopuščala in hkrati trpela v sebi. Nikakor se o tem nista zmogla pogovoriti. Mož je slišal ženine pritožbe kot napad nase in se je zaščitil z molkom. Pri tem je imel veliko moč. Žena preprosto ni našla načina, kako se o tem pogovoriti. Tako sta o tej temi molčala in med njima je rasla skrivnost, ki ju je vedno bolj odtujevala. Njuno oddaljevanje se je stopnjevalo do roba poloma. O tem sta se lahko pogovorila šele s terapevtsko pomočjo.

Ko smo zdravili njun odnos, so se odpirale teme ženinega doživljanja, ki me zelo spominjajo na vaše opise. Veliko njenih vprašanj, ki je bilo zamolčanih. A so bila to zanjo zelo pomembna vprašanja, povezana z njenim doživljanjem intimnosti in posledično njunega odnosa. Ni znala sporočiti možu svoje stiske. Ni znala sporočiti, kako se počuti, če v fantazijah nastopajo njene prijateljice, ki jih nato srečuje v živo. Ni znala sporočiti, kakšen razcep to pomeni zanjo. Tudi ni znala sporočiti, kako ji je pomembno, da si z možem delita intimnost in da vključevanje znanih oseb v fantazije njej pomeni, da si to intimnost deli še z nekom. To ji je bilo nezaslišano.
Tudi o tem smo govorili, da je vključevanje znanih tretjih oseb (zlasti prijateljic), s katerimi imamo resnične medsebojne odnose, nekaj zelo podobnega prevari. (Kako bi mož sprejel idejo, da v mislih povabita še kakšnega prijatelja, ki pa je vam všeč?)

To je zgodba, kjer imata moška in ženska stran vsaka svoje potrebe in vsaka svoje predstave, kako te potrebe zadovoljiti. Ker gre za vsebine, o katerih se nismo navajeni pogovarjati, ali nas pogovor o teh temah spravlja v zadrego, ali pride do prepira in napetosti, se temu navadno izogibamo. Nastopi potlačitev in vsak se umakne v svoje tiho notranje doživljanje. Tu je začetek odtujevanja in začetek marsikatere afere v nadaljevanju.

Prepoznam tudi vaše prepričanje, da mož z vami ni zadovoljen (če potrebuje še misli na druge). Morda temu ni čisto tako. Vendar bi za to potrebovala dovolj varno okolje, da bi uspela izraziti vsak svoje iskrene misli in potrebe na način, ki ne bi ogrožal misli in potreb drugega.

Tudi na strani moža smo prepoznali ozadje njegovega razvoja seksualnih fantazij. (Nekaj sem na to temo že pisal). To so za moške zelo občutljive teme in o tem ne spregovorijo prav zlahka.
Kar smo dosegli, je bil dogovor, da v fantazijah mož ne bo uporabljal oseb, ki jih poznata in imata z njimi stik. Dogovorila sta se tudi, da se bosta o fantazijah pogovarjala, da bosta raziskovala, katere potrebe se zadovoljujejo z njihovo pomočjo. Zlasti pa sta ugotovila, da je za kakovostno spolnost najpomembneje deliti misli, občutja, fantazije, pričakovanja… In, da je pri tem pomembno najti način, kjer se to lahko dogaja.
Način, ki smo ga našli, je bil pogovor, ki je omogočal izraziti zadrege na vsaki strani in jih na drugi strani tudi slišati, brez potrebe po obrambi in umikanju.

Tudi to naj ponovim, da je spolnost lahko zdravilo ali pa mašilo za luknje, ki se pojavljajo v partnerstvu. Vedno je pred spolnostjo v resni zvezi nek odnos, ki se odraža tudi v spolnosti.
Skratka, spolnost ni zgolj izmenjava uživanja prek spolovil, je tudi izmenjava uživanja prek intimnih občutij, do katerih imamo dostop le prek besed.

da tretja oseba, ki si jo ti želiš zraven, ni ženska, ampak je moški. Boš videla, če te bo potem še kaj vprašal.

Jaz si pa že dolgo želim, da bi bila tretja oseba zraven moški. Ampak kaj, ko slišati noče…

Ne vem, mene osebno zelo moti, da se nama to dogaja vsakič, ko imava spolni odnos. S tem kar počne oz. si želi me samo počasi izgublja, kar pomeni, da postajam zelo hladna do njega Tudi drugi moški me ne ganejo oz. ne vem, če bi lahko še kdaj sploh imela nek odprti odnos s kom, ker ne čutim v sebi želje po moškem. Zdaj pa samo zavrtimo čas nazaj in poglejmo kaj se lahko zgodi osebi kot sem jaz, zaljubljena noro v svojega moškega, vidi samo njega, on ji pomeni cel svet, se poročita, imata otroka in potem…. se začnejo po dolgih letih sreče odvijati določene stvari kot npr. že opisane. Kaj sledi, ona se totalno ohladi do njega, do vseh moških, ne čuti več ljubezni niti je ne potrebuje…Vprašanje pa je kaj se bo zgodilo v naslednjih 40 letih??? S tem vprašanjem se zbudim vsak dan in najn na žalost ne znam odgovoriti.

Srečno vsem, ki ste zaljubljeni in imejte se radi ( BREZ 3-jih OSEB)!!!

Fantazije, ki jih imajo pri spolnih odnosih moški in fantazije, s katerimi so v stiku ženske, prihajajo iz dveh različnih svetov ali, če vam je ljubše, iz dveh različnih planetov.
Z ženskimi fantazijami ponavadi nikoli ni zapletov.
Pritožbe in zapleti so povezani z moškimi seksualnimi fantazijami.
Kaj se dogaja, če teh zapletov ne znamo deliti in najti rešitev, kjer sta obe strani zadovoljni? Ali se umaknemo v molk in se zadeve dogajajo na način skrivnosti, ali se umaknemo, ali oddaljimo, otopimo… Skratka, nič, kar bi bilo za odnos in dolgoročno perspektivo funkcionalno.
Velja pravilo, da so nepredelane moteče vsebine, ali pri enem ali pri drugem od partnerjev, za funkcionalnost odnosa škodljive.

Pisal sem že, da so za moške to zelo občutljive teme in podal sem nekaj možnih pojasnil.
Druga pomembna tema pri seksualnosti je način, kako stimuliramo seksualno dejavnost. Ali vsak od partnerjev stimulira svojo vzburjenost zase? (To so pogosta prepričanja pri moških – da morajo priti na bojišče v popolni bojni pripravljenosti, z erekcijo – in nato samo še čakajo, da lahko sprožijo. Ta prepričanja rodijo veliko razočaranj in zgrešenih seksualnih odnosov, in so na dolgi rok prav rušilna sestavina, da bi se razvijala in gradila vzajemna spolnost, da bi se gradil odnos z izmenjavo ugodij in intimnosti). Ali so naše stimulacije v povezavi s fantazijami, ki se rodijo z mislimi na druge osebe, ob slikah iz erotičnih revij ali filmov, z mislimi na konkretne osebe…? Ali imamo za to pri roki vsak teden novo izdajo erotične revije ali celo pornografski material? Ali nam je stimulacija medsebojni dotik in vse, kar nastane iz igre med dvema telesoma, ki sta v stiku?

Moški, ki so osredotočeni zgolj nase in doživljajo spolnost prek penisa, si pri zagotavljanju stimulacije navadno ne pustijo blizu. Ker je to edino in vse, kar imajo. Preprosto ne vidijo preko svoje edine izkušnje in ne upajo tvegati, da bi osredotočenost na penis zamenjali z izmenjavo ugodij, ki izhaja iz vzajemnosti odnosa.

O tem je težko pisati, ker gre spet za prakso, za nešteto nepredvidenih situacij, ki tako kot trening spretnosti za volanom in na cesti, zahtevajo konkretno delo in trening. To so teme, ki imajo velike razsežnosti in so medsebojno prepletene z drugimi veščinami iz vsakdanjega življenja. Medsebojni odnos se ne gradi v postelji.

Razumem, da je na koncu postopnega oddaljevanja v odnosu, kjer ni besed, samo še velika praznina z razočaranji in malodušjem. In razumem, da je v vašem vprašanju želja, da bi obstajalo neko upanje v dolini brezupa.

Ne predstavljam si, da bi lahko načeli temo, kako kdo doživlja spolnost, kaj koga vzburja, kaj se dogaja v intimnosti doživljanja med spolnim odnosom. Za te pogovore potrebujemo varnost in zaupnost in stik, pa medsebojno povezanost, empatijo… Veliko pogojev, ki so plod dela na medsebojnem odnosu.

Kar vam lahko ta trenutek konkretnega priporočam, je udeležba na treningu Modri ključ, ki ga vodiva z ženo v okviru zavoda Vezal. To je izkušnja, ki postopno in na nevsiljiv način omogoči partnerjema, da se sprehodita skozi celotno razvojno zgodovino svojega partnerskega odnosa in si z varne distance ogledata, kje sta ob vseh obveznostih pozabila nase in na svoj odnos, kje so točke upanja za vzpostavitev nekaterih pomembnih stvari na drugačen način. (Lahko si na spletni strani http://www.vezal.si v rubriki Podstrešje ogledate odzive udeležencev iz prejšnjih let). Intimnost vedno izhaja iz celotnega medsebojnega odnosa.
Imava izkušnjo, da je par v zrelih letih po udeležbi na Modrem ključu ponovno našel medsebojni stik, da sta zdaj, ko so otroci šli na svoje in sta ostala sama drug z drugim, začela živeti povsem drug način medsebojnega življenja, kjer delita doživetja med seboj. In, kar je zame najbolj pomembno, videti sta zadovoljna in z veliko živosti in optimizma.

Pozdravljeni,

Imam še samo vprašanje na kakšen način naj pripravim partnerja, da bi se udeležila tega trening? . Osebno mene že od kar pomnim ZELO, ZELO zanimajo takšne zadeve tudi veliko literature sem na določene teme prebrala ampak kaj, ko v praksi potem zmrznem.

Lep pozdrav.

Vprašanje, kako pripraviti partnerja, da bi naredil nekaj, kar mi od njega ali nje pričakujemo, navadno ni dobro vprašanje. Namreč, kako je nam, če nekdo drug hoče, da se vedemo po njegovih ali njenih pričakovanjih? To so nam verjetno počeli starši in smo se jim uprli. Hočem reči, da je ideja, da bi pripravili partnerja k udeležbi na nekaj kot je Modri ključ ali svetovanje ali karkoli v tej smeri, že v kali obsojena na neuspeh. Na vedenje drugih ne moremo vplivati in vedenja drugih ne moremo kontrolirati! (Kot si tega tudi ne dovolimo pri sebi – samo poglejte svoj primer: vaš partner bi gotovo hotel, da vi sprejmete tretjo osebo in vi se temu odločno upirate).

Kaj torej in kako?

Domnevam, da si to želite vi. In želite si, da bi imela to izkušnjo skupaj. Vsekakor imajo več možnosti nagovori možu, kjer je sporočilo povezano z vašim iskrenim notranjim svetom: »Jaz si želim, da bi se mi pridružil, da bi skupaj nekaj doživela…. Jaz vidim smisel, če bi bila midva bolj skupaj… Jaz si želim, da bi se lahko o enih stvareh pogovarjala, kjer se nama zdaj zatakne… Meni bi veliko pomenilo, če bi lahko skupaj s tabo… Meni bi pomagal, če bi bil samo z mano – ne pričakujem nič od tebe, da bi kaj govoril, samo da bi bil ob meni…«

Spomnim se primera, kjer je žena skušala pridobiti moža k sodelovanju, in je bila tudi po takšnih nasvetih neuspešna. Mož je rekel, »Kar sama pojdi, zakaj bi jaz hodil, saj z menoj ni nič narobe.« In žena se je branila s tem, da se pa njej ne zdi vse prav med njima.
V tem primeru je bila ovira ženino prepričanje, da je z možem nekaj narobe in bi bilo dobro, da mu to nekdo pove. Mož je to seveda (pod črto) prepoznal in vsi ženini poskusi so bili neuspešni. Ko je žena izpustila idejo, da bi njega spreminjala in je sporočila, da z njim ni nič narobe in da si ona želi njegovo pomoč pri njenih dilemah, se je mož odzval.

Ta primer sem napisal za ilustracijo tega, kako s svojim vedenjem in s svojimi prepričanji (ki vplivajo na naše besede in način sporočanja drugemu) vplivamo na to, kako se drugi odzivajo do nas. In tu imamo lahko v oblasti (ali pod kontrolo) samo delež, ki zadeva nas.

Moje načelo v takih primerih je, da če nekaj ne deluje, je potrebno način spremeniti. »Tisočkrat sem že rekla in nič se ne prime, nikoli me ne sliši…,« je samo pokazatelj, da sporočilo ni bilo uspešno – in potrebuje spremembo. Ali v načinu ali v naravnanosti ali v tem, kaj sporoča na drugi strani (morda pod črto).

Lep pozdrav,