tresenje in trema
Pozdravljeni. Tudi jaz imam težavo, ki je zame kar hud problem. Imam namreč zelo hudo tremo, ko moram kaj povedati ali narediti pred skupino ljudi. Npr. če moram postrešt kavo skupini ljudi, se mi roke tako tresejo da to ne morem naredit, ampak mora nekdo drug. Kako naj se znebim te treme, ki me že kar mori ??
Hvala za odogovr in lep pozdrav.
Pozdravljen-a,
Glede treme sem v preteklosti že nekaj pisala, tako da lahko mogoče pobrskate malo po starih sporočilih. Rada bi tokrat poudarila, da se je potrebno pri tem problemu predvsem zavedati kaj to je in kje tiči razlog. Šele nato se lotimo odpravljanja težave. Torej, če na kratko povzamem kaj je trema, lahko to definiramo kot neko obliko strahu, tesnobe, ki se pojavi ob razmišljanju kaj se bo zgodilo ob tem in tem . . . Se pravi trema se ne pojavi za pretekle dogodke, temveč se pojavi ob razmišljanju na bližnje situacije. Iz tega dejstva sledi tudi dejstvo, da razlog obstaja v našem dojemanju situacije, ki je povezano z našo samopodobo, našimi negativnimi prepričanji, npr: “sigurno bom polila kavo in vsi se mi bojo smejali” itd. Velikokrat je ta strah pretiran in se z našimi negativnimi mislimi še povečuje. To negativno prepričanje poskušamo odstraniti z pozitivnimi mislimi, npr. da si zamišljamo razne situacije, ki bi se nam lahko zgodile in seveda tudi posledice le-teh. Tako na koncu ugotovimo, da dejansko noben še tako grozen scenarij ne prinese dolgoročnih posledic in da so to zgolj podobe v naši glavi. Vsekakor pa tremo najučinkoviteje odpravlja praksa, torej vadba. Če to ne pomaga, obstaja še oblika hipnotičnega odpravljanja treme. V zelo hudih primerih oblike treme pa se je potrebno temeljito poglobiti v sebe in pričeti z odpravljanjem manjvrednih kompleksov.Pri tem je potrebna pomoč strokovnjaka, t.j. psihoterapevta.
Sami poskušajte oceniti, kako globoko je vaša trema zasidrana v vas in se odločite glede naslednjih korakov.
Želim vam vso srečo.
Maja Kunčič
pozdravljena, “trema”,
imam podobno težavo kot vi, ki jo bolj ali manj uspešno obvladujem. To je trema in tresenje rok, ko je treba kaj postreči, še najhuje je takrat, ko naj bi postregla juho ali pijačo, saj se bojim, da bom razlila juho… Mislim, da ti moji strahovi, občutek nemoči, tesnobe.. izvirajo iz mojega otroštva. Moji starši in stari starši so bili navajeni, da sem vedno popolna, v šoli in doma, a sem bila in sem še vedno pri določenih stvareh štorasta. In takrat so (namesto, da bi me spodbujali in mi rekli: ” Nič hudega, si polila, bomo pobrisali.”) me nadrli, me ozmerjali z nerodo.. In tako je še danes.
A vendar si danes več upam. Npr. če že vnaprej vem, da določenih stvari ne bom uspela prinesti, prinesem stvari na mizo postopoma. Npr: naenkrat dve skodelici kave, ali pa vzamem malo višji pladenj, kave ne nalijem do vrha… skratka, se znajdem po svoje. Ker imam take sorodnike, ki jim nikoli ni nič prav, kave nikoli ne sladkam in ji ne dodam mleka, ampak poskrbim, da si sami postrežejo. Tako smo vsi zadovoljni.
Do pred kakšnim letom sem imela veliko treme z javnim nastopanjem. Bala sem se kaj povedati pred kamero, da ne bi izpadla smešna. Potem sem se udeležila seminarja o javnem nastopanju in se znebila treme, kar mi zelo pomaga.
Pravijo, da se strahu najlaže znebimo tako, da se z njim soočimo in pa vaja dela mojstra.
Srečno.