Pozdravljeni,
v osnovni in srednji šoli sem imela sošolko, ki je z mano ravnala kot da sem smet. Proti koncu osnovne šole sem se spoprijateljila z njo, ker je bilo to “manjše zlo” in manj kreganja, prav tako pa potem ni vseh spet naprtila proti meni. Po tem me ni več verbalno zmerajala, vendar celo srednjo šolo je z mano manipulirala in izvajala psihično nasilje, čes da je ona moja “šefica”. Nikoli se nisem znala postaviti za sebe, ker je vedno znala 10x bolj udariti nazaj in vedno je iskala možnosti, da tekmuje z mano in mi dokaže, da je nekaj več, predvsem na področju ljubezni. Sama sem bila zelo sramežljiva in bolj buckaste postave in nisem imela potrebe po zmenkarijah v osnovni in srednji šoli. To, da me fanjte niso imeli najbolj radi (v ljubezenskem smislu) mi je vedno, če se je le dalo na skrivaj, metala pod nos. Zaradi nje imam še po več letih hude strahove in vem, da se sliši otročje ampak 12 let se je to dogajalo in zelo težko to zbrišem iz svoje glave. Trudila sem se s pisanjem dnevnika, raznih metod, meditacije, itd. ampak ker živi blizu mene me vedno grabi panika, da jo bom srečala in bo spet govorila kako čudovito je njeno življenje s fantom. Nisem ljubosumna, le nočem več verjeti njenemu prepričanju o meni, ki mi ga je vtisnila v glavo – da sem grda, manjvredna, ker nimam fanta, manj uspešna…:( Enkrat sem ji to omenila, ko sva bili še v šoli, da me je bolelo njeno vedenje, vendar je po kakšnem mesecu spet začela in ko se srečava zdaj, se dela kot da sva najboljši prijateljici. Vem, da sem storila napako in bi jo morala odpikati že prej, sedaj bom pa izpadla jaz nesramna, če ji po “spravi” rečem, da je nikoli več ne želim videti.
Ali je imel kdo od vas tako dolgo težave zaradi nasilja v šoli in kako ste jih premagali? Že več let ogromno delam na sebi in veliko strahov mi je uspelo odpraviti, vendar je ona nekdo, ki mi še zdaj nekako greni življenje in obstaja v mojem življenju, čeprav je fizično ne srečam pogosto. Hvala za vaše odgovore in prosim brez nesramnih odgovorov. Vsi imamo probleme in mogoče se komu to res ne zdi velik problem oz. nekaj na kar bi že zdavnaj morala pozabiti, vendar me res ovira in otežuje pri drugih odnosih, saj težko komu zaupam.

Ja, na žalost imam podobne izkušnje.
Kar se “odnosa” z njo tiče. Ne pozdravljaj jo in bodi zasedena – meni je samo to pomagalo pri boju z zunanjimi demoni, notranje pa moraš sama ukrotiti.

Ne pozdravi je, in samo odzdravi. Naredi se neumno in je pač “ne vidi”, če te začne ogovarjati, se nasmehni “joj lepo, dej nove drugič nadaljevale, malce me prebava daje/sodelavka me čaka, imam sladoled v vrečki/se mi mudi v trgovino/joj ne preblizu, sodelavec je imel rizični stik in čakamo, če dobi vročino … Čawči, se bove zmenile.

Ne pusti ji več kot 30sekund govoriti, se bo naveličala in to zelo hitro. Če se s teboj druži že 12let samo, da svoje nasilje izživlja nad teboj, (upam, da ne bo imela otrok), potem ji to prepreči.
Če te pozdravi na drugi strani ceste, pomahaj nazaj in hodi naprej.

Kva a zdaj se moramo pretvarjati, d aje njena blodnjah realnost? Ni. Obe dobro vesta kaj se je dogajalo, in dlje kot sebe siliš v prepričanje, d aje njena laž resnica, huje je. Naj neha obstajati zate. Ne pomaga vojna, ne pomaga pogovor, ne pomaga prijaznost, ne pomaga razumevanje, ne pomaga maščevanje – nepriznavanje njene blodnje pomaga.
Ne pozdravi, ne ogovarjaj, ne pokaži kančka čustva več kot bi za bilko trave na travniku. Bodi pa dovolj vljudna, da ti ne more nič očitati – če ji objokana rečeš v obraz “ne maram te, pusti me pri miru” si nora, zamenljiva, nesramna, žleht, itd. Če ji z nasmehom pomahaš nazaj in hodiš naprej si prijazna soseda, ki pač nima časa za klepet. Če imaš prebavne težave ti nihče ne more očitati, zakaj nimaš časa zanjo, isto velja za obveznosti.

Verjemi, da se bo naveličala… Bo trajalo, ampak se bo naveličala.
Ne bom ti očitala, da bi morala že prej “udariti po mizi”, ker sem sama bila v isti /podobni situaciji, samo glej,, da si se naučila lekcije in od-učila, da se vsakega nasilnega sadista lahko spreobrne z dovolj ljubezni in razumevanja.
Glej na svojo samskost kot srečo v nesreči – že takšne prijateljice se ne znebiš kar tako, da bi imela takšnega partnerja pa še otroka ali dva, pa je še 10x težje.

Ukroti svoje notranje demone, ter se ne pusti izsiljevati in ustrahovati zunanjim.
Veliko lažje je biti sam, kot v nasilnem odnosu.
Veliko sreče in potrpljenja s seboj.

PotrpljenjeJeVrlina, hvala ti za ta odgovor. Mi je pomagal bolj, kot si lahko misliš. 🙂
Hvala za nasvete; tole si bom direkt sprintala, da si lahko večkrat preberem.
In žal mi je, da si tudi sama morala iti čez tako izkušnjo.
Želim ti vse dobro! 🙂

Sem zelo vesela, da sem lahko pomagala 🙂 redkokdo si upa tako daleč (oziroma je tako daleč stisnjen), da z nasmeškom in butastim izgovorom zapre vrata pred nosom… Še “težje” je bilo nadaljevati brez opravičevanj in izgovorov zakaj.
Glavno je, da ne popustiš in se ne ukloniš njihovi trenutni blodnji, ampak z nasmeškom in brezosebno vljudnostjo držiš osebni prostor. Takoj ko malce razrahljaš fasado bo spet šla nate (če ne bo preobremenjena z novo žrtvijo).

Pazi, da ne boš izpadla preveč odrezava ali pokazala strahu npr. Se srečata v trgovini pred blagajno in ne moreš glih zbežati, ali pa se prisede ko si s kom XYZ na kavi. Tudi takšne situacije se zgodijo, in te so še težje ker je kopica “prič” Imej kar pripravljene daljše fraze/izgovore – ne zdaj na listu papirja v žepu, ampak izraze, ki jih opaziš/zaslediš pri normalnih ljudeh v brezosebnih odnosih in dejansko preobremenjenih… Ne samo zanjo ampak tudi za druge strupenjače.
Npr.
Nič se ne vidimo – ja, ja, čas kar beži, dela pa nikoli ne zmanjka, se kar staro počutim – pridem iz službe pa začnem godrnjati kaj vse imam za naredit doma preden grem lahko spat, haha… sva se kar odtujili, a ne – joj sploh ne vem kdaj, haha, tudi z nikomer iz srednje se ne srečam, vsi smo se kar porazgubili – XYZ, se ti s kom še srečaš (preusmeri pogovor in pozornost stran od te prijateljice, se bo hitro naveličala ali pa postala nesramna – v vsakem primeru bo hitreje šla stran in te pustila pri miru)… (Na koncu pa) Ful lepo te je bilo videti, se moramo zmeniti za kakšno kavico. (Zmeniti se, da se boš zmenil za kavo)

Malo podominiraš pogovor, pa malo besedne solate, pa realni izgovor, ki je za marsikoga, če ne celo večino resničen…
Verjemi, da je zelo učinkovit način prekinitve stika s psihičnimi nasilneži – na žalost pa tudi ko je res takšna situacija, marsikdo v bolj občutljivem stanju sprejme za namig, da ne želiš stika z njim/njo. Tako, da previdno.

Če ne dobi čustvenega odziva in ne more svojega strupa nate pljuvati – potem nima kaj s teboj za početi. Se bo hitro prilagodila, ko bo videla, da ni izjema ampak novo pravilo. Potem pa bo itak “ona tebe izbrisala” in ti ne bo treba niti odzdraviti več 🙂 samo pazi da ne popustiš – na žalost (ali srečo) je to dosmrtna zahteva.

Zame je bila zelo huda lekcija, in upam, da sem se dovolj naučila, da mi ne bo treba spet ponavljati.
V prejšnjem odgovoru sem se res osredotočila na kratke pozdrave in malce preveč zanemarila pomembnost ohranjanja “maske” ob daljših dogodkih, mene je še nedavno zajela panike, ko je bila na avtobusu ena, ki je bila moji Frenemy podobna (zdaj ko so maske) – ni bila ona in sem imela knjigo s seboj, vedno je prisoten neki strah ali občutek ogroženosti, ki se s časom manjša, samo še vedno se mnogo bolje počutim z rezervnimi in evakuacijski načrti.
Po parih letih je že bolje, ampak nepripravljenost zanjo ali koga drugega (poznanega ali novega) je še vedno nekaj kar si ne dovolim kar tako.

Veliko sreče tudi tebi (in upam, da bo tudi ta odgovor za sprintat ;)) informacije so zato, da se širijo 🙂
Lp

Hvala ti za dodatne primere! 🙂 Tudi tole je za sprintat 😉
Tako kot si napisala (upam, da te lahko tikam), strah je kaj hitro prisoten in definitivno se strinjam, da je najbolje biti pripravljen na situacijo srečanja. Zares se moram znebiti občutka, da sem nesramna in pokazati, da mi je vseeno in da ona nima več vpliva na mene in tako kot si rekla, se bo sama prej naveličala in nehala z bedarijami. Ampak propravljenost ni nikoli odveč in tudi jaz upam, da bo takih situacij v prihodnosti čim manj in sem se naučila iz svojih napak namesto da se zaradi njih tepem po glavi.
Upam, da svoje frenemy ne srečaš in naprej živiš v miru in brez drame. We got this! 😀

Imel sem podobno izkušnjo, najprej s sošolcem v osnovni, in potem z drugim sošolcem v srednji šoli, s slednjim se še vedno družim v našem prijateljskem krogu. Glede osnovne šole me je dolgo časa preganjalo, šele odkar sem nekako zakorakal v odraslo dobo, mi je lažje.
V mislih sem mu odpustil vse manipulacije in nasilje, pa tudi sicer je to njegov problem, moj ne več. Ko pomislim nazaj, me je ta izkušnja naredila močnejšega, da se lahko z ustrahovanjem lažje soočam v vsakdanjem življenju, ker ti ljudje namreč odrastejo, svojih navad pa ne spremenijo.

No ja, razen ko jih soočiš z njihovimi problemi; moj drugi sošolec je izvajal bolj psihološke fore, kjer me je na vsak način želel ponižati, me predstaviti kot idiota ki nič ne ve, ki nima nobene vizije v življenju (za razliko od seveda njega), vse moje načrte, vse moje optimistične misli je poskušal uničiti, izbiti ipd. Dolgo časa nisem vedel, kako se s tem spopasti, z izjemo distanciranja.

Toda danes ne čutim te potrebe po distanciranju, ker sem ga z leti, ko sem odrastel in se zdaj podajam tudi na resno karierno pot, pravzaprav pomilujem.
Tak je moral biti, da se je lahko bolje počutil glede sebe in svojih luzerskih razvad. Danes ko se srečamo, se počutim popolnoma lagodno, ker vem, da nima več ničesar, kar mi lahko reče ali očita. Našel pa sem tudi njegove lastne psihološke šibke točke, in če postane naduvan, se ga obranim tako, da v njem sprožim jezo, torej da on postane šibki člen v skupini.

Skratka, vedno se da. Lahko se distanciraš od teh nasilnežev, lahko pomisliš, kako žalostna so njihova življenja, lahko pa ugotoviš njihove šibke točke in se z njimi sama spopadeš.

Ja, na žalost imam podobne izkušnje.
Kar se “odnosa” z njo tiče. Ne pozdravljaj jo in bodi zasedena – meni je samo to pomagalo pri boju z zunanjimi demoni, notranje pa moraš sama ukrotiti.

Ne pozdravi je, in samo odzdravi. Naredi se neumno in je pač “ne vidi”, če te začne ogovarjati, se nasmehni “joj lepo, dej nove drugič nadaljevale, malce me prebava daje/sodelavka me čaka, imam sladoled v vrečki/se mi mudi v trgovino/joj ne preblizu, sodelavec je imel rizični stik in čakamo, če dobi vročino … Čawči, se bove zmenile.

Ne pusti ji več kot 30sekund govoriti, se bo naveličala in to zelo hitro. Če se s teboj druži že 12let samo, da svoje nasilje izživlja nad teboj, (upam, da ne bo imela otrok), potem ji to prepreči.
Če te pozdravi na drugi strani ceste, pomahaj nazaj in hodi naprej.

Kva a zdaj se moramo pretvarjati, d aje njena blodnjah realnost? Ni. Obe dobro vesta kaj se je dogajalo, in dlje kot sebe siliš v prepričanje, d aje njena laž resnica, huje je. Naj neha obstajati zate. Ne pomaga vojna, ne pomaga pogovor, ne pomaga prijaznost, ne pomaga razumevanje, ne pomaga maščevanje – nepriznavanje njene blodnje pomaga.
Ne pozdravi, ne ogovarjaj, ne pokaži kančka čustva več kot bi za bilko trave na travniku. Bodi pa dovolj vljudna, da ti ne more nič očitati – če ji objokana rečeš v obraz “ne maram te, pusti me pri miru” si nora, zamenljiva, nesramna, žleht, itd. Če ji z nasmehom pomahaš nazaj in hodiš naprej si prijazna soseda, ki pač nima časa za klepet. Če imaš prebavne težave ti nihče ne more očitati, zakaj nimaš časa zanjo, isto velja za obveznosti.

Verjemi, da se bo naveličala… Bo trajalo, ampak se bo naveličala.
Ne bom ti očitala, da bi morala že prej “udariti po mizi”, ker sem sama bila v isti /podobni situaciji, samo glej,, da si se naučila lekcije in od-učila, da se vsakega nasilnega sadista lahko spreobrne z dovolj ljubezni in razumevanja.
Glej na svojo samskost kot srečo v nesreči – že takšne prijateljice se ne znebiš kar tako, da bi imela takšnega partnerja pa še otroka ali dva, pa je še 10x težje.

Ukroti svoje notranje demone, ter se ne pusti izsiljevati in ustrahovati zunanjim.
Veliko lažje je biti sam, kot v nasilnem odnosu.
Veliko sreče in potrpljenja s seboj.
[/quote]

Ko sem jaz svoji “prijateljici” rekla, da imam obveznosti je ona meni rekla, da jaz ne smem imeti obveznosti ali, da ker nimam službe ne morem imeti obveznosti (smešno, ker tudi sama nima službe). Ko sem bila bolna ne bi smela biti, ker bi morala biti njej na voljo takrat, ko ona to hoče in hoditi zunaj po mrazu (bolna) par ur zato, ker ona tako hoče. Sem ji rekla nekako v smislu: “A bi ti mene rada ubila? To kar delaš že ni prijateljstvo”. In sem šla. Nazadnje sva se videli 2 leti nazaj, letos decembra bo tri leta. Me sploh več ne mika druženje z njo.

Sem imela podobno sranje. Samo da različni razlogi.

To da delaš na sebi in da veš kje so tvoji problemi, je pol zmage, verjemi. Probaj najt neki hobi ki te veseli in preko tega spoznat ljudi, ful pomaga, Res. Ko se povežeš, pa vidiš da nisi tako nesposobna, kot te je druga oseba tlačilo.

Nekaj kar še pomaga (od vsega naštetega) je to, da si dejansko srečna takšna kot si. Četudi si samska recimo ali pa nimaš tako dobre službe, samo nasmej se ji, zamahni z rokami in reči, da ti še ni bilo lepše. Ker njih najbolj boli sreča drugih ljudi. Sama je najbrž zaigrana na zunaj, znotraj pa plesniva. In tako kot je rekla, ne poslušaj kakšno življenje je, ampak spreminjaj teme. Nekaj na splošno 😉

Drugače pa to je sedaj preteklost. Danes ti ne more ničesar več in imata vsako svoje življenje. Ne pusti da kroji tvojo sedanjost in posledično tvojo prihodnost, okay?

Vsi, ki ste odgovorili in delili svoje izkušnje: HVALA!
Hvaležna sem, da se lahko učim od drugih, hkrati pa jezna, ker mora toliko ljudi čez tako sranje..
Mi pa pomaga, da vem, da nisem edina v tem in da se da prebroditi skozi to in se postaviti za sebe
Srečno vsem!

Ko sem jaz svoji “prijateljici” rekla, da imam obveznosti je ona meni rekla, da jaz ne smem imeti obveznosti ali, da ker nimam službe ne morem imeti obveznosti (smešno, ker tudi sama nima službe). Ko sem bila bolna ne bi smela biti, ker bi morala biti njej na voljo takrat, ko ona to hoče in hoditi zunaj po mrazu (bolna) par ur zato, ker ona tako hoče. Sem ji rekla nekako v smislu: “A bi ti mene rada ubila? To kar delaš že ni prijateljstvo”. In sem šla. Nazadnje sva se videli 2 leti nazaj, letos decembra bo tri leta. Me sploh več ne mika druženje z njo.
[/quote]

Ko npr. Greš z vrečkami iz trgovine pa na ulici srečaš in se oseba začne pripravljati na nastop, ti se ne ustaviš in čakaš, da te pusti do besede ali pa jo “zmotiš med predstavo” – držiš svoj tempo in z vrečkami hodiš naprej. Oh zdravo (kot da bi poštarja srečala) in hodiš naprej (se ne ustaviš, je ne pogledaš, je ne vprašaš kako je), … In če se še naprej sama s seboj pogovarja, malo pokimaš in vržeš brezosebno frazo in še naprej hodiš in hodiš npr. Jaz sem tako družabna, med korono trpim, no bom imela vsaj zase čas, ker si ga zaslužim – ja, ja, tale Korona nam je kar zagodla, ej ful dobr, da si našla srečo v nesreči, veliko ljudi se težko spopada s tem. Ej drži se, čaw… Pa hodi naprej.
Pa pojdi po korakih ker te osebe stopnjujejo.

Kar se pa tvoje izkušnje tiče – ja poznam. Še avto je smatran za bolj živo bitje kot ti. Hudo. Res hudo. Vse samo enostransko in enosmerno. Hudo. Veliko tovrstnih norcev ne razume ali noče razumeti, da ko te ne gledajo, ti še vedno obstajaš, da obstajaš ločeno od njih, da nisi magično bitje, ki spreminja realnost s tleskom prstov. Še bolj boleče je, ker če bi komurkoli rekla, da te je vlekla ven prehlajeno, bi bila tona izgovorov: “očitno nisi bila tako prehlajena”, “ti je že pasalo druženje – pa si prijateljico izpostavila okužbi iz sebičnosti, packa”, “za prepir sta potrebna dva, hahaha”, “moraš prevzemati odgovornost za svoja dejanja”… In vse ostale mantre po kopitu, “če dovolj dobro premisliš, boš videla, da si kriva in si zaslužiš nasilje”.
Potem pa seveda sledijo pavze navidezne normalnosti, zato, ker si “zoprn in občutljiv in zamerljiv” ali pa ker se trenutno dobro počutijo in rabijo počitek za naslednji val nasilja.

Res sem vesela, da si se je znebila (bolje prepozno kot nikoli), in res želim tebi in tudi drugim (vključno s seboj), da se naučimo lekcije in nikoli več ne znajdemo v takšnih situacijah.
Pa pazi, ker ti norci, ko jim zmanjka žrtev, se vračajo k ta starim – jaz sem po petih letih pristno mislila, da bo drugače… In je bilo drugače – bilo je še huje.
Malo prilagojena mantra: spusti, a ne pozabi. (Original je ODpusti).

Lp (in mini-oprosti za zamudo z odgovorom)

Zaradi svojega in takih primerov se danes samo smejem tistim ko rečejo “Ampak otroci se ne morajo šolat na daljavo ker potrebujejo družbo sošolcev”. Ja, kaj pa potem ko se ta družba začne spravljati nate in te travmatizira za pol življenja naprej.

Še moja dva centa…
Že kot malega otroka me je bolj zanimalo vesolje in zgodovina sveta, kot pa kateri avto vozi koliko km/h in kateri športnik je dobil katero lovoriko. Takrat sem bil tudi precej bolj introvertiran kot zdaj, in bral sem ogromjo knjig.
Šola mi je glede na ocene kar zelo šla, kar so opazili tudi drugi sošolci in se zato nenehno verbalno spravljali name. Če pa so me vprašali za pomoč pri snovi sem jim vedno pomagal- mislil sem da če bom prijazen do njih bodo oni priajzni do mene – kar je trajalo samo tako dolgo dokler niso tiste snovi osvojili. In budalo jaz sem vedno padel na to foro.

Srednja šola je že bila boljša saj so me namesto “Smrduh” klicali neko drugo človeško ime- dejansko sem v srednji imel probleme z samo enim sošolcem.

Potem pa sem prišel na faks, med ljudi z enakim mišljenjem. Ljudi ki so moje mnenje spošotvali, ljudi ki jih je zanimalo kaj imam povedati. Spoznal sem tudi osebo s katero sva postala zelo dobra prijatelja (in sva še zdaj) a ta oseba je hkrati zelo intorverana (nasplošno nerada govori o sebi) in čeprav je ta oseba moja najboljša prijateljica, jaz nisem njen naboljši prijatelj. Tukaj pa so potem udarile travme iz osnovne šole in probleme sem imel z zaupanjem (med drugimi sem razmišljal: Ali sva dejansko prijatelja ali me samo izkorišča). Posledično je prišlo do dveh prepirov med nama, ki pa sva jih na srečo rešila z iskrenostjo in razumevanjem. Tej osebi zdaj zaupam bolj kot mojim tradicionalnim staršem in v vseh štirih letih kar to osebo poznam mi ni dala razloga da ji nebi?
In kako sem ji lahko zaupal?
Tveganje… Preprosto sem tvegal. Vedel sme da je do tistega trenutka vse zgledalo kot da tista oseba do mene nima prikritih namenov in določil sem se da tvegam. Vedno ko so prišle misli “kaj pa če je v resnici to?, kaj pa če je v resnici ono?” sem se opomnil, da do zdaj še nisem videl nobenega razloga pri njej ki bi te misli opravičil. Ona ni zavisten sošolec. Ona je nekdo ki me sprejema takšnega kot sem. Tveganje se mi je izplačalo- imel pa sme srečo da sem imel pravo osebo- z njeno pomočjo travme počasi odpravljam, a zavedam se da bi jih napačna oseba smao še poglobila…

Pa tudi drugače čep ogledam nazaj- iracionalno se mi zdi da sem se sekiral zaradi mnenja TEH oseb. Osnovnošolci s katerimi sem imel probleme si zdaj lomijo hrbte kot fizički radniki. Srednješolec je zdaj poštar, znan po tem da je že prvi teden povozil žival na cesti. In bolj kot gledam te osebe, bolj se zavedam da niso imele problema z mano ampak problem s sabo- in da so svojo samozavest dvigale s tem da so zniževale mojo.

No, zaradi takšnih izkušeenj kot je moja in vaša se potem lahko samo smejim ko nekdo reče da šolanje na daljavo ni primerno za otroke ker rabijo družbo. Tistemu ki to reče bi najraje prisolil eno otroško travmo zaradi sošolcev ki te ne sprejmejo v družbo, pa naj še potem govori kako potrebna ta travma je.