Pozdravljeni!

Pri 8. letih sem bila od neznanega delavca hudo posiljena, kasneje me je skušal dvakrat zlorabiti bratranec, ko sem mami pri 12. letih povedala, da me otipava njen mehanik, je rekla, da to nič ni. Postala sem zelo samomorilna in imela pri 9. letih prvi poskus samomora, ker sem menila, da sem umazana in taka ne smem več živeti. Potem sem se vrgla v šport, bila zelo uspešna, pomoč vsem, ki so bili v stiski in to mi je dajalo veloko energije. Pri tem sem si zatiskala oči, da sem postajala vedno bolj agresivna. Sedaj še pri svojih 30. letih nisem imela nobenega fanta. Mešanica stranu in skrite agresije do njih. Želim si družine, vendar nikomur ne zaupam. Kaj mi svetujete, kako naprej?
Hvala za vaš odgovor, Andreja

Grdo se ti je dogajalo, ko si bila majhna deklica, nezmožna se sama braniti in zelo grdo od tvoje mami, da je ravnala tako kot je in se ni zavzela zate v trenutku, ko ti je bila najbolj potrebna. Verjamem ti, da ne zaupaš moškim vendar vedi, da kljub temu, da so te nekateri zelo grdo zlorabili v otroštvu ne moramo metati vseh v isti koš. Obstajajo tudi boljši, vredni zaupanja. Samo prepustit se jim je treba, jim zaupat in verjeto kasneje, če bo pravi tudi povedati kaj se ti je zgodilo, da bo lažje razumel in ti pomagal prebroditi in pozabiti. Predlagam ti tudi kakšnega psihiatra, ki ti bo pomagal razumeti, da nisi ti grda in umazana in da si bila samo otrok, ki tega ni mogel preprečiti. Nisi kriva za nič kar se ti je zgodilo. Majhna deklica si bila in za to kar so ti naredili bi morali biti kaznovani oni in ne ti. Ne muči več same sebe, poskušaj pozabiti, reci si lepa sem vredna življenja in nekdo ki je bil tako pokvarjen mi ne bo uničil življenja. Življenje je lepo našla bom nekoga, ki me bo razumel in imel rad, ki me ne bo prizadel na tak grd način. Verjemi, da se bo prej ali slej tistemu, ki ti je to storil samo maščevalo in tudi njega življenje nekje prizadelo. Zato moraš ti živeti naprej in ne razmišljati o maščevanju, življenje bo za to samo poskrbelo oz. višja sila. Živi naprej, zase in zaupaj ljudem ker niso vsi grdi in pokvarjeni.

Veliko sreče ti želi, KlaRa

Tudi jaz sem mislila, da se bojim moških. Sicer nisem bila posiljena, a oče je bil alkoholik in je včasih padalo. KAr se spomnim še vedno z gnusom, je, da me je nekoč “čudno” poljubljal, ko je bil pijan. Bila sem stara 5 let. Ali pa sem morala zvečer v lahki pižamici stati pred njim mirno in me je ogledoval.
Če je bil trezen, sem ga imela silno rada. Kasneje se spomnim, da me kdaj pa kdaj kdo otipaval na cesti in se nisem znala braniti. Mož je kasneje “ugotovil”, da se bojim moških zaradi očeta in da tudi s sinovoma ne znam delati, ker sta moška. Vendar, prihajam do spoznanja s pomočjo svetovalke na Društvu za nenasilno komunikacijo, da se ne bojim moških, temveč nasilja, vpitja. In da se ne cenim dosti, da se nimam rada. Zato, naj si govorim, da sem v redu. Za vse kar so mi grdega storili, nisem sama kriva. Tudi vsi moški niso slabi oz. ne smemo poistovetiti vseh moških zaradi kakšne napake, ki jo imajo. Jaz moram tudi tako misliti, ker imam dva sinova, če že ne tudi zaradi drugih stvari.
Poišči si kaKŠNO pomoč, obstaja tudi Ženska svetovalnica ali pojdi k psihiatru oz. psihoterapevtu. To danes ni nobena sramota. In imej se rada.
Pocrkljaj se, ne se samo mučiti s športom.