Pozdravljeni,
mene pa zanima, kaj pomenijo “zadnji tedni nosečnosti” v misli, da plod/otrok v maternici dobi materina protitelesa predvsem v zadnjih tednih nosečnosti (in potem z dojenjem)? Ali gre zgolj za tedne med 30. in 37. tednom N, ali tudi za tiste zadnje, do 40.?
So torej tisti, ki so se sicer rodili donošeni (np. 37+4), dobili kaj manj protiteles kot “lenuhi”, ki jih je bilo treba celo zbezati ven v 42. tednu?

Pa še drugo vprašanje. Ali je to, da ženska vse nosečnosti prenosi (tj. gre preko določenega, enodnevnega roka v 41. teden in naprej) genetsko ali kako drugače pogojeno? Sem namreč že tretjič noseča, prva dva sem prenosila (za okoli 10 dni – prekoračila oba roka, tako glede na zadnjo menstruacijo kot na prvi UZ, ki naj bi bil najbolj natančen glede določanja roka), pri tretjem sem mislila, da bo šlo hitreje (sploh ker sem (pre)hitro zanosila, pol leta po drugem porodu) – pa nič, spet sem čez rok, poskušam vse: telovadba, sprehodi, seks, homeopatija, danes grem še na akupunkturo. A otrok spet noče ven, jaz sem pa od vsega skupaj že neskončno utrujena …

Hvala za odgovor
in lep pozdrav!

Spoštovana,

za prehod protiteles iz skupine G (ki dajejo pasivno odpornost proti boleznim, ki jih je prebolela nosečnica oz. je bila proti njim cepljena) so najbolj pomembni tedni med 32. in 36., kasneje se prehod protiteles zmanjša – predvsem zato, ker je plod že “nasičen” z njimi. Če traja nosečnost preko 40. tednov, to (žal) ne pomeni, da bo novorojenček bolj odporen kot če bi se rodil v 39. tednu…

Trajanje nosečnosti je res pogojeno tudi z geni – in če se doslej dvakrat vašim potomcem ni mudilo v zunanji svet, dvomim, da bi bilo tokrat drugače… Razen, če si boste “pomagali” z ginekologom, ki bo porod sprožil. Kar pa je lahko dvorezen meč – malo zaradi dolgega in včasih mučnega poroda, ki zna slediti izsiljenemu pričetku poroda (tu mislim s stališča narave, ne s stališča ginekologa), malo pa tudi zato, ker imate morda zanositev kasno v ciklusu in je dejansko vaš plod v 41. tednu zrelostno enakovreden 39. tedniku kakšne druge nosečnice. Kar pomeni, da je lahko ob sprožitvi poroda npr. v 39. tednu “nezrel” in se bo slabše adaptiral na zunanje življenje – bo slabše jedel, bo bolj zaspan, zlateničen, nekateri imajo celo dihalne težave.

V vsakem primeru bo kmalu mimo – in boste v veselje ostalih družinskih članov v dveh zdravih in živahnejših kosih. Da boste manj utrujeni, pa ni garancije 🙂

Srečno,

Najlepša hvala za odgovor,

sem upala, da ti zadnji tedni (37-42) tudi kaj pozitivnega doprinesejo v smislu kakšne “nad-odpornosti”, tako bi vsaj lažje potrpela 🙂

Glede “umetnega” sprožanja poroda – ne, v to ne pristanem (če je s plodom vse ok – plodovnica, pretoki, posteljica itd.), in nisem do zdaj še nikoli. Želim si naravnega začetka in zaključka, sploh pa čutim in verjamem, da tako tudi bo.

Lep pozdrav,
žyrafka

Če lahko samo dodam svojo izkušnjo – prvi sin nedonošenček, sicer 32-tedenski in brez posebnih težav ob rojstvu, inkubatorja ni potreboval, par dni je potreboval le malo dodanega kisika, je bil vse do vstopa v vrtec (pri 3 letih) zdrav kot riba (3 mini virozice ter 6. bolezen), pa je bil jesenski dojenček ter na mojem mleku le slaba 2 mesecea. Drugi sin je rojen skoraj ob roku, zgodnje poletni dojenček, dojen (sicer z dodajanjem AM), starejši je bil od rojstva dalje izpisan iz vrtca, pa je bil to zimo ves čas nekaj bolan – bronhitis, ušeska, viroze, pri 1 letu še 6. bolezen… Toliko o donošenosti, materinem mleku in odpornosti. Saj ne rečem, verjetno nekaj le je na tem, ampak ni pa to nikakršno zagotovilo za odpornost otroka. 🙂

Seveda je vsak otrok “svet zase” in lahko odstopa od dokazanih medicinskih “zakonitosti” – kjer velja večina, ne posameznik. Drži tudi, da so nekateri nedonošenčki zelo odporni na okužbe in da nekateri donošeni še pred vstopom v vrtec prebolevajo okužbe eno za drugo. Jaz si želim le, da bi bilo čim več takih iz prve in čim manj takih iz druge skupine – in da bo tudi vaš drugorojenec kmalu prerasel zoprne infekte.
Lep pozdrav,