totalna obsedenost s čistočo
Sem prebirala prejšnjo temo, “štala namesto stanovanja” in sem se odločila, da vas povprašam za mnenje.
Namreč moja prijateljica je obsedena s čistočo stanovanja. Ampak RES obsedena. Čist se ji meša, kadar stanovanje ni zdrgnjeno v komletu, torej od oken, pa do parketa. Enkrat tedensko nažene moža in 4 letnega sina za cel dan ven, da potem zdrgne stanovanje “generalno”, da se res sveti, v nasprotnem primeru zapade v depresijo in nejevoljo.
Njen otrok ima tako zelo pospravljeno sobico, da se ob vstopu v sobo ne vidi, da je to otroška soba, saj je vse tako sterilno čisto in igrače vse tako skrbno pospravljene, da jih sploh ni videt.
Pri vsem tem pa mi prijateljica jamra, da ne ve zakaj se njen otrok ne igra kot vsi ostali, tako da razmeče igrače. Morda pa ravno zato. Ker še nikoli ni imel priložnost videt doma razmetanih igrač, ker jih ona non stop pospravlja.
Zanima me, če se vam zdi obsedenost s čistočo “normalna” ali je lahko to bolezen?? Kaj takšnim ljudem manjka? Ali je to samo pač v značaju človeka, se s tem rodimo?
Mene osebno to pri prijateljici tako moti, da resno razmišljam, da bi prekinila vse stike. Vedno kadar se slišiva ona govori samo o tem kaj in kako je danes kaj počistila!!! Uf, sem jezna!
Pozdravljeni, enabejba!
Načenjate vprašanje obsedenosti s čistočo, kar je zelo zanimivo vprašanje. Ljudje imamo glede meril kaj pomeni čistoča in kaj urejenost stanovanja, sobe, otroške sobe, hiše itd. zelo različna stališča, razlikujemo pa se tudi po tem koliko teh svojih meril uspemo v praksi realizirati (vložen čas, napor), kako to urejenost razvrstimo (kaj nam je prioriteta – ali nam več pomeni- oz.nam je lažje, da pospravljamo stanovanje ali da preživljamo ta čas npr. z otrokom oz. možem) in koliko bežimo ali pa si upamo soočiti z zoprnimi čutenji, če tega (pospravljanja, lahko pa tudi kakega drugega dela) takrat ne bi storili…
Obe skrajnosti, tako pretirana zanemarjenost kot pretirana obsedenost s čiščenjem sta lahko problematični. Za pretirano zanemarjenostjo lahko tiči depresija, različne zlorabe, upor, verjetno pa je še veliko drugih možnosti. Za pretirano obsedenostjo s čiščenjem, pospravljanjem, urejanjem, je lahko tudi kaka zloraba, travma, zametek obsesivno – kompulzivne motnje, za katero je značilna pretirana skrb za pravila, rigidnost, natančnost, pretirana točnost in varčnost, stalna zaposlenost z delom in nezmožnost sprostitve…Gre za vprašanje kdaj te lastnosti postanejo res pretirane, kdaj začnejo človeka oz. soljudi ovirati in mu oz. jim preprečevati normalno funkcioniranje. Z določanjem diagnoz in zdravljenjem se ukvarjajo ustrezni strokovnjaki.
Opisujete primer prijateljice, ki je okupirana z generalnim pospravljanjem stanovanja. Ne vemo zakaj to počne, tega verjetno (še) ne ve niti sama. Verjetno (nezavedno) beži pred nečim, pred neko stisko (globoko spodaj so verjetno neka težka čutenja, s katerimi pa se še ni varno soočiti). Odkriti bi bilo potrebno kaj so vzroki, da je prisiljena v to početje, toda to lahko stori le ona sama, ko bo za to pripravljena in odločena, verjetno pa s pomočjo zakonskega in družinskega terapevta.
Verjamem, da ob njej čutite veliko jeze ( s katero ona verjetno ni v stiku) in da razmišljate, da bi z njo prekinili stike. Lahko ji (še prej) morda zelo jasno poveste, da vas moti in jezi njeno neprestano govorjenje o pospravljanju in čiščenju. Vi imate pravico, da jo prijazno in odločno (vsakič znova) prekinite, da tega pač ne želite več poslušati, da se želite z njo pogovarjati o čem drugem, morda bolj osebnem in da v primeru, da tega ne zmore, nameravate prekiniti stike. Ne vemo koliko vam ta prijateljica pomeni, imate pa pravico, da poskrbite zase in postavite meje. Ni vam potrebno »požreti« vse njene jeze, ki jo ona odcepi (verjetno s pospravljanjem zbeži tudi od tega) in »zaseje« pri vas. Njena odgovornost je, da se sooči in uredi s svojo jezo in besom, vi pa imate pravico, da ob takih pogovorih niste kontejner/odlagališče njenih nesprejemljivih čutenj.
Vse dobro vam želim.
Prav sebe sem zagledala v tem prispevku. Enkrat ali dvakrat na teden vse zdrgnem, da se res sveti. Čutim hudo odvisnost od tega, saj, ko je počiščeno, občutim neznansko zadovoljstvo. Ne vem, zakaj.
Aja. Vedno mi je mama govorila, kako imamo mi razmetano in grdo, drugi pa lepo, tako, da sem se počutila manjvredno in si nisem upala vabiti koga domov.
Grem stavit, da če ima ženska dober partnerski odnos, poln ljubezni in razumevanja, in polno življenje , vključno s hobiji in raznimi zanimanji, ter če se generalno dobro počuti v svoji koži, NE čuti potrebe po nenehnem čiščenju in pospravljanju, ker ji to absolutno ni prioriteta v življenju. No, saj je pa že gospa Dimec lepo razložila. Se strinjam, da nek osnovni red in čistoča je potreben v življenju (v glavi in v okolici), ampak s takšnim kompulzivnim čiščenjem pa očitno poskuša zapolniti ali praznino v svojem življenju, ali v to usmerja svojo jezo in nezadovoljstvo s partnerjem, ali pa se noče ustaviti in soočiti sama s sabo in svojimi stiskami, ker bi bilo to preveč boleče. Ne vem, ugibanje pač….