Upam da še ta podstran deluje in da bom dobila odgovor.
Menim, da je moja mati obsedena s čistočo, zaradi česar so moji živci že hudo načeti. Stara bom 18 let, zdravnik mi je predlagal avtogene treninge in da naj se umirim, če ne želim pristati na tabletah za živce.. Pa da povem kako zgledajo dnevi v naši hiši. Najprej ko pride iz službe gre pospravljat, to traja do večera, šele potem se umiri, ko je vse čisto. Rada bi da imam dobre ocene, a vedno ko ravno padem v učenje, pride v sobo in reče naj si vzamem odmor, ker mora posesati in očistiti. Včasih pride v sobo kar tako, da vidi kako imam pospravljeno in če so kakšna oblačila na stolu ali postelji, morem pri priči pospraviti. Da ne omenjam vikendov. Kljub vsakodnevnemu čiščenju sledi generalka. Če se kdaj slabo počutim, se uležem da bi minilo, pa pride v sobo in reče: “Raje tu ležiš, kot da bi kaj pospravila. Tudi jaz sem utrujena, pa moram delati.” Saj ne rečem, da nikoli ne pospravljam, pospravljam v mejah sprejemljivega. Če se skregamo, kar se velikokrat, se skregamo samo zaradi tega. Pospravljanje in čiščenje je na prvem mestu, šele potem sem jaz. To me ubija, komaj čakam, da grem študirat in me ne bo več nazaj. Vsak dan bolj jo sovražim, čeprav tega ne želim. Sram me je da svoje mame ne maram, ampak ne morem pomagati, sama me sili v to. Imela je težko otroštvo, morala je ves čas čistiti namesto mame, oče je bil alkoholik. Saj razumem, a ne razumem zakaj hoče meni isto narediti kot je doživela ona sama. Imam eno najhujših oblik atopijskega dermatitisa, alergična sem na nekatero hrano, katere se izogibam, čistila, prah in pršice. Velik vpliv pa ima tudi stres in živciranje, katerega doživljam vsak dan, zato imam tudi zelo pogoste alergijske napade. Najbolj me boli, da ona sploh ne opazi kaj mi povzroča, in me obtožuje, da na skrivaj jem hrane katere ne smem. Vedno pravi koliko je dala za mene in za mojo alergijo in da zaradi tega toliko čisti. Vem, da ne čisti zaradi mene, ampak zaradi sebe, saj moram jaz pri tem vedno sodelovati, čeprav sem iz alergoške ambulante dobila navodila: ko se čisti, ven iz tistega prostora. Jaz pa moram dejansko še sama brisati prah in sesati.
Veliko je še takšnih stvari, ne bom zdaj vseh pisala. Ker me čaka še malo manj kot 2 leti življenja doma, bi rabila nasvet. Že večkrat sem ji hotela povedati, da pretirava, a sem vedno dobila kričanje nazaj. Enostavno se ne zaveda. Mi lahko kako pomagate, kaj narediti?
Se opravičujem za ta spis.
Lp

Pozdravljeni, nekdo1432!

Zelo trpite in pretresljivo je brati vaše pismo, ko pri svojih mladih letih doživljate toliko nemoči, stresa, bolečin in stvari, ki vas prizadenejo, vi pa se pred njimi ne zmorete zaščititi. Verjetno je globoko v vas polno potlačene jeze, zamer in besa, ki jih doživljate ob mamini obsedenosti s čiščenjem, ki je za vas že prav moreča, da ne rečem da jo doživljate kot obliko nasilja (kar verjetno za vas tudi je), ob tem pa ste popolnoma sami, nezaščiteni in na milost in nemilost prepuščeni mami, ki v svoji stiski žal niti ne zazna stiske svoje hčerke. To ji še najbolj zamerite, saj pravilno čutite, da je za mamo na prvem mestu čiščenje in ne vi kot njena hčerka ter vaša občutja in »čiščenje« njenega odnosa z vami. Ne vemo kaj se dogaja v mami, da tako obupno potrebuje sprostitev in umiritev s čiščenjem, kot ste lepo zapisali, vendar je to ne opravičuje, da ne opazi vaših popolnoma normalnih potreb. Vam se ob tem dogaja čista krivica, saj ostaja v vas velika bolečina neslišanosti, razočaranje, žalost in predvsem veliko jeze, ki pa je še niti ne smete pokazati, ker ste še tako močno odvisni od nje (verjetno potrebujete socialno varnost v preživetvenem smislu), da vas drži pokonci samo misel na to, da boste čim prej odšli na študij in se je rešili. Omenjate, da so v vas izredno močna čustva besa, zamere in prezira, ko govorite o sovraštvu do mame in razumem, da jih kot takšne tudi doživljate, saj se vam dogaja popolna krivica, saj v tem odnosu z njo očitno ni dovolj varnosti, da bi vi smeli mami povedati za svoja občutja in izraziti svojo jezo, kje pa so še vsi drugi problemi in stiske, ki jih doživljate kot mlada odrasla oseba na poti k samostojnosti in kjer bi še kako potrebovali mamino oporo in razumevanje. Kot odrasla in kot starš je za vajin odnos v polnosti odgovorna ona in vi dejansko lahko doživljate ob tem samo nemoč, sram, bolečino, jezo in vedno večji obup, saj vi v tem odnosu ne morete ničesar narediti, dokler se mati ne odloči, da bo nekaj spremenila. To pa je spet v celoti njeno in je vi ne morete niti prepričati, niti prositi, niti prisiliti, dokler ona ne bo pripravljena. V tem ste dejansko v neenakovrednem položaju in vam ni enostavno, saj omenjate še najmanj 2 leti takšnega življenja pod skupno streho, verjetno pa še več, dokler se ne boste finančno osamosvojili (morda razmišljate tudi o kakem študentskem delu, ko bo to mogoče).

Trenutno imate vi v resnici možnost samo začeti še bolj skrbeti zase in se postavljati za sebe, kar morda pomeni povedati za problem in za vaše počutje ob tem materi – če se da brez obtoževanja nje, pač pa da ji govorite samo o sebi kako se počutite- npr. razočarani, žalostni, jezni, prikrajšani, kakšne stiske doživljate ob njenem zelo pogostem čiščenju, ob njenih pritiskih na vaš ritem učenja, njenega diktiranja kdaj imeti odmore in kdaj in koliko pospravljati, kako vas bolijo in vznemirjajo prepiri in nesoglasja v katere se zapleteta(te, kako težko vam je glede njenega nezaupanja vam npr. glede zaužite hrane, glede pospravljanja vaše sobe, ki je v celoti vaša odgovornost in jo kot takšno tudi nosite, glede vaše zasebnosti vsaj v svoji sobi, kar vam sicer pripada, glede obremenjenosti in stresa, ki se vam kruto kaže skozi alergije in druge bolezni… Morda bi se o tem poskušala pogovoriti še s kom, po možnosti z očetom, morda s kako teto, ki se ji da zaupati, s kako prijateljico, svetovalno delavko, kjer bi našli vi vsaj malo razumevanja in opore, lahko pa tudi pokličete za pomoč v najbližji center za individualno, zakonsko in družinsko terapijo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da veste, da ni z vami nič narobe, da si smete zaupati in verjeti vase in da bi si vi našli vsaj neko obliko sprostitve, zelo pomembna pri stresu namreč je športna aktivnost, npr. hoja, hoja v hrib, kolesarjenje, tek, skratka neka aktivnost, kjer se prepotite. Po možnosti vsak dan. Takrat, ko ste najbolj obremenjeni in ko vas morda mamino čiščenje ali prepiri najbolj vržejo iz tira, si lahko v resnici vzamete odmor in greste na zrak in poskrbite za sprostitev svojega telesa (in poveste, da se boste vrnili čez npr. pol ure) . Zase torej lahko poskrbite v fizičnem smislu (rekreacija in s tem sprostitev napetosti) in tudi v psihičnem (smete se tudi odmakniti, torej umikati se od prepirov, se postaviti zase in za svoje pravice (npr. da imate svojo sobo urejeno in da jo boste sami uredili, da se vam sme čisto zaupati glede tega in da zdaj več ne potrebujete preverjanja ipd.), se morda tudi zakleniti v svojo sobo in napisati/narisati na vrata morda kako šaljivo ali drugačno željo v smislu, da me zdaj prosim ne motite…, smete si pisati dnevnik, v katerega zaupate vsa težka in moreča občutja, ki vas tarejo, smete imeti kako boksarsko vrečo ali blazino, ki jo lahko tolčete in morda na njej varno sproščate pritisk in napetost v sebi… ali si najdete nekaj takšnega (varnega, zdravega), kar vas bo umirilo… Vem, da to ni za vas niti najmanj enostavno, da se mama sprva morda ne bo strinjala z vsem tem, vendar to so vaše pravice in vam pripada, da se lahko umirite, da imate mirno in varno okolje za učenje, da vam pripada biti spoštovana in upoštevana. Žal vam kakih bolj konkretnih nasvetov ne morem dati. Verjamem pa, da se vam bo z mirno vztrajnostjo uspelo vse bolj postavljati zase, se osamosvajati, prevzemati temu primerne odgovornosti, doseči želen študij in da ste vredni zaupanja.

Vse dobro vam želim.