Spoštovani! Dobili smo odločbo, pa si nekaj ne znam povsem razložiti. Kaj lahko pomeni,da otrok potrebuje toleranco do napak iz kroga specifičnih učnih težav? To me zanima še posebej pri ocenjevanju. Vem, da so minimalni standardi za vse enaki. Npr. če se otrok nauči pesem Soči-Simon Gregorčič na pamet, ko je vprašan, pa nekje zamenja vrstni red, rabi nekaj sekund, da se spomni nadaljevanje, nauči pa se 10 vrstic več, kot mu je naročeno. Tudi govor pred tablo in vsemi učenci je verjetno malo bolj nerazločen, pesem pa v bistvu zna. Kakšno oceno lahko dobi? Moram reči, da se je trudil 14 dni vsak dan, vendar so mi učitelji povedali, da se trud na žalost ne ocenjuje. Dobil je oceno 3, pa da naj mu doma razložim, da je to za njega 5, ni pa to prava ocena, uporabili jo bodo samo v primeru, če bo med oceno na koncu leta. Ga. Petra, ali mi lahko razložite, kako je s to toleranco v praksi in ali je res tako, kot so mi rekli, da petk ne bo? Potem pa naj mu kar razložim, da če ima disleksijo, ne more dobiti lepih ocen, tudi, če se res trudi? Potem pa ni čudno, da je že zdavnaj vrgel puško v koruzo. LP

Mamaema,

Res je, da se bolj kot trud ocenjuje znanje. Pod toleranco do napak se razume prav to, da se pri ocenjevanju napake, ki izhajajo iz otrokovih težav, »spregleda« oz. tolerira. Npr. če otrok zamenjuje šumnike in sičnike se mu ocena ne pri pisanju zmanjša zaradi teh napak, ampak se glede na vsebino kot celoto, brez upoštevanja zamenjave šumnikov in sičnikov.
Res je, da so minimalni standardi za vse enaki in da učenec, ki dosega minimalne standarde lahko doseže oceno 3. Ampak testi, preverjanja in ocenjevanja morajo biti narejena tako, da učenec minimalni standard lahko preseže in doseže oceno 4 ali 5. To velja za vse otroke, ne glede na to ali ima učenec status otroka s pp.
Žal je pogosto mišljenje, da učenec s pp lahko – zaradi tega ker ima pp – doseže lahko le minimalne cilje in tako naj ne bi dobil večje ocene kot 3.
Čeprav tako posploševanje nima neke teoretične osnove. Npr. otrok lahko res zaradi težav dosega minimalne standarde pri enem predmetu, ne pa tudi – posledično pri vseh. Pa če tudi so minimalni standardi zapisani v IP, mora ocenjevanje biti narejeno tako, da otrok lahko ta znanja preseže. Sicer, kot ste sama ugotovila, vse deluje preveč destimulativno in »zabetonirano«.

Status in DSP sta otroku v pomoč, me pa breme zaradi česar ne bi mogle doseči višje ocene.
Težko komentiram oceno pri pesmici, ker ne poznam kriterijev za ocenjevanje deklamacije.
Kako imate – če sploh imate – definirane standarde v IP?

Ni enostavno, ce se nam zdi, da se je zgodila krivica, pravilno ravnat in ukrepat. Posebno ne v danasnji druzbi, kjer stejejo nekaj samo dobri dosezki in rezultati! Boli pa ta “krivica”, posebej nas starse. Najboljse, kar lahko starsi naredimo za otroka je, da ga podpremo in mu stojijo ob strani tudi, ce dobi “samo” 3 ali celo 1! Poiscite nekaj(ce se nima),kjer je posebno dober in mu krepite samozavest! Potrebno bo pa ogromno vase energije, potrpljenja in razumevanja. Nagradite vi njegov trud!

Jaz Vam lahko povem, kako delamo na naši šoli: pri otrocih z disleksijo, ki imajo odčlobo, jim učitelji preberejo navodila pri testu(otrok bi si jih lahko napačno razlagal), pri pisnih izdelkih pa se ocenjuje vsebina in ne toliko napake. Do sedaj nismo imeli pripomb staršev. Treba je vedeti, da otrok ve, kaj je prav, ne more pa tega prenesti na papir (stavki so vsebnisko zelo dobri, napisani pa z obilo pravopisnih napak). Poudarek dajemo predvsem na ustno ocenjevanje znanja. Če Vas še kaj zanima, se oglasite na mail, z veseljem Vam bom odgovorila

Najlepsa hvala za odgovore. Moram povedat, da ni pri vseh predmetih slabo, saj dobi tudi petke pri gospodinjstvu, telovadbi ipd. Je pa na soli kar razlika v tem, ce kdo razume naravo tezav ali pa sploh ne, nekateri pa se zelo trudijo, pa nimajo dovolj strokovnega znanja o tem problemu. Kot mama bi rada, da tudi jaz dobim nasvete, ne pa da sama iscem informacije, diagnozo in resitve. Ampak se enkrat moram poudarit, odkar imamo odlocbo in individualne ure je res veliko bolje. Ja, to da ga je treba doma nagradit za trud, je kar nujno, grenak priokus pa ostane.LP

pri nas je pouk potekal podobno kot je že napisala sveana.res je pa bilo da na višji stopnji pri določenih učiteljih te tolerance enostavno ni bilo.če se je za kakšen trenutek ustavil, da si lažje v spomin prikliče pravo besedo je včasih pomenilo tudi to….ne znaš, ocena nezadostno.Vedno znova in znova smo skupaj s svetovalno službo in defektologinjo razlagali in opozarjali…..in bili pri tem tudi uspešni…za kar sem jim še danes res, res hvaležna.

otroku razložiti da je njegova ocena 3 dejansko za njega 5….ma nam to ni ravno uspevalo.ni bilo važno koliko smo ga hvalili, vzpodbujali…on je imel občutek da nič ne zna….meni se je dobesedno trgalo srce in ničkolikokrat sem zvečer ko je zaspal jokala, ker nisem vedela kako mu še pomagati……to se je sedaj v srednji šoli popravilo in imamo doma sigurno najsrečnejšega dijaka pod soncm :))

andreja34, lahko malo podrobno opisete, kaj vse se je sedaj v srednji soli popravilo in kako? Smo sele v osnovni in nam je vsako pozitivno sporocilo veliko vredno. Mislim, da je vsem mamam(verjetno tudi ocetom) res zelo hudo, ce toleranca do teh otrok sepa.
Mogoce se je na dolgi rok pri vas le izplacalo, ga vzpodbujati in motivirati(ceprav se vam takrat to ni tako zdelo) in bi, ce bi tudi vi vrgli pusko v koruzo, storil mogoce isto tudi on in ne bi postal najsrecnejsi dijak pod soncem, kot ste opisali. To so sedaj samo teze in moja razmisljanja, ker ni samo po sebi umevno , da se vedno tako “srecno” konca kot pri vas, bilo bi pa zelo zazeljeno predvsem zaradi otrok…

Obrnite se še na Društvo Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami

http://www.drustvo-bravo.si/web/

jonarapi…..v prvi vrsti je v srednji šoli iz dneva v dan pridobival na samozavesti,….izgledalo je približno tako kot da mu cel svet leži pred nogami…domov je hodil z takim velikim nasmeškom od ušes do ušes.ko je šel po dveh mesecih na osnovno šolo pogledat svoje bivše učitelje, nobeden ni mogel verjeti da je to taisti fant.v srednji šoli sploh na začetku leta ponavljajo snov iz osnovne šole…..vemo , da kljub slabše prikazanemu znanju ti naši otroci veliko znajo.to se je na srednji tudi izkazalo.pomojem je bil vzrok da je kar zacvetel tudi ta, da ni bil več najslabši v razredu, da je kar nekaj otrok, ki ne delajo nalog, špricajo, ne upoštevajo učiteljeve avtoritete in to je njemu dalo zagon ….pohvale v smislu…ja Žiga, saj se lepo trudiš.pa še en faktor je sigurno zelo prisoten…ti naši otroci odraščajo in se lažje soočajo s svojo drugačnostjo…

Res je ni samoumevno da se konča , tako kot se je pri nas…..pa res bi bilo krasno če bi se…za vse naše otroke, za vse ki se iz dneva v dan borijo za pozitivne uspehe in napredek, za nekaj kar je drugim čisto samoumevno in lahko.

lp Andreja

Andreja34, ob dejstvu, da vašega otroka motivirajo sošolci, ki ne opravljajo svojih dolžnosti, špricajo pouk in ne upoštevajo učiteljevih napotkov se pa niste zjokali?? Ja, vse čestitke no, za tako motiviranega dijaka.

Moje mnenje o sedanji ureditvi šolskega sistema (posebej osnovnošolskega) je, da v razred ne sodijo skupaj otroci s posebnimi potrebami in normalni oziroma zdravi otroci. Zakaj? Zato, ker prvi rabijo posebne načine dela, drugačne pristope, navadno več časa in sploh specifično obravnavo in podajanje snovi ter zato usposobljene strokovnjake: logopede, defektologe, psihoterapevte… Drugi pa ne. Škoda se dela enim in drugim.
Včasih so bile za otroke s posebnimi potrebami in težavami posebne šole in zavodi. Tam je bilo delo in ocenjevanje prilagojeno njim, po šolanju pa so se ravno tako zaposlovali in normalno živeli. Zakaj tega ni več, zakaj nimajo več te možnosti, zakaj se jih po sili daje v normalne osnovne šole, kjer se zaradi njih upočasnjuje tempo dela ter pada nivo znanja?? Starši bi pa vsi radi odličnjake?? Tudi 3 je lepa ocena, za katero se tudi normalen otrok mora potruditi. Ampak, seveda, če starši niso takega mnenja, potem bodo zelo težko v to prepričali svojega otroka.

A je moja hči, ki je dislektik nenormalna in prizadeta? Ali sodi zaradi tega v posebno šolo? Blaža, še enkrat preberite, kaj ste napisali, ker moja hči in ostali otroci dislektiki nikakor niso prizadeti in “bolani”kot navajate, ampak imajo vso pravico dobit lepo oceno, čeprav do nje pridejo malce težje. Verjetno imate vi “normalne”otroke? no, saj vam jih privoščim vendar me zanima, kako bi se počutili, če bi imeli dislektika in bi prebrali tale sestavek, k ga je recimo napisal nekdo drug…Sigurno bi se strinjali z njim a ne? V bistvu bi bilo lepo, če se vzdržite takih komentarjev ker ste zelo očitno nestrpni do t.i.drugačnih otrok.
Mamaema, kar se tiče ocen, še ne vem, kako bo, ker smo v tretjem razredu, vendar se na naši šoli kar da imeti posluh, tako da hči večinoma odgovarja ustno in je letos kar na ocenah “dosega”, poštevanko in deljenje obvlada, za pesmico pa rabi ene tri dni po eno uro na dan, lansko leto se je sploh ni mogla naučiti…Mislim, da z veliko dela in vztrajnostjo gre.Kakega pametnega nasveta pa nimam, mi se še zelo lovimo, vendar mislim, da gre na bolje.

Blaža, ne ne motivirajo ga dijaki, ki ne opravljajo dolžnosti itd…, ampak dejstvo da je uspešnejši , da je njegov trud opažen…vašega mnenja o tem kakšen je naš šolski sistem ne bom komentirala,niti deljenja učencev na ,,bolane ,, in zdrave…sem brez besed…bom pa dodala še nekaj….ja smo bili veseli njegove trojke, tudi dvojke…on pa mogoče malo manj, saj je sam najbolj vedel koliko se je trudil…

pa hvala za čestitke 🙂

Tudi jaz si nisem mislila, da nimam zdravega in normalnega otroka, ker je dislektik. Moj je v šestem razredu, imam občutek, da mu kar gre oziroma, da me ne potrebuje več toliko zraven. Glede ocen in ocenjevanja, ima pri pisnih nalogah večje težave, ampak ponavadi bolj upoštevajo ustne, pa tudi tiste njegove pisne napake, mu manj upoštevajo. Je pa kar težko se navaditi, da otroku nekaj ne gre tako komot v glavo, kar je bilo meni čist simpl, se pa sčasoma sprijazniš oziroma spustiš kriterije in ja, zadovoljen si tudi s trojko, ker veš koliko truda je bilo vloženega vanjo.

Blaža,
res je tudi 3 lepa ocena. Samo občutek je malce drugačen, če otrok zaradi težav npr. pri branju na noben način ne more dobiti višje ocene, čeprav snov zna tudi ustno odgovarjati za 5.
Malce nepravično je metati vse otroke s pp kar v isti koš. Se pa strinjam, da velika večina otrok s pp lahko potrebuje poseben način dela, prilagoditve itd. Ampak kar pomaga tem otrokom, koristi tudi otrokom brez težav.

Pozdravljeni!

Se bom malce vtaknila v tole debato – kot mama enega “normalnega” in enega “posebnega” otroka. Najprej nisem imela namena komentirati pisanja ge. Blaže, sem ostala, kot pravi Andreja 34, tudi jaz brez besed.

Res je, da ima vsakdo pravico do lastnega mnenja, ampak tovrstno pisanje meji na vzbujanje nestrpnosti in prav gotovo ne koristi prav nikomur. Mislim, da kaže tudi na popolno nepoznavanje dejstev.
So še “posebne šole in zavodi”, gospa Blaža. Zato ni panike, ne boste imeli priložnosti videti otrok z izrazitejšimi motnjami, kot je disleksija, v naših “normalnih” šolah, pa čeprav jim zakon to pravico dopušča. O tem, kako so se pa “posebne” osebe po zaključenem šolanju včasih “normalno” zaposlovale in živele, bi se pa dalo debatirati. In koliko imajo sedaj možnosti pa sploh.
Predvsem lahko na podlagi lasrnih izkušenj, saj so pri mojem “normalnem” otroku v razredu tudi “otroci z odločbo”, zatrdim, da “normalni” prav nič ne izgubljajo zaradi tega in tudi tempo in kvaliteta pouka zaradi njh prav nič ne pada. Vse je samo stvar ustrezne organizacije in sposobnosti učiteljskega kadra in strokovnih služb ter njihove pripravljenosti več in bolje delati.Še bolj pa je pomembno sprejemanje drugačnosti s strani otrok ter predvsem staršev. In tu lahko “normalni”samo pridobijo.
In prav tako verjamem, da bi moj “nenormalni” otrok prav tako lahko veliko pridobil v redni osnovni šoli, predvsem kar se socialnih stikov tiče. Če bi le imel možnost vključiti se v redni program, torej če bi sistem drugače funkcioniral in zlasti če bi vsi skupaj premogli več tolerance do drugačnih. In zato me tovrstni prispevki zbodejo.
Za razjasnitev, kako lahko stvari potekajo tudi drugače (= bolje), vam toplo priporočam, da si preberete prispevek v Sobotni prilogi Dela z dne 21.3.2009, ki govori o hrvaški praksi vključevanja oseb s posebnimi potrebami v redno šolanje in tudi zaposlovanje. Se bi lahko marsikdo pri nas kritično zamislil ob tem.

Lep pomladni pozdrav in več pozitivnih misli in medsebojnega razumevanja in spoštovanja vsem …

Katruša

Disleksija je zapleteno nevrološko stanje, ki je prirojeno. Simptomi lahko vplivajo na različna področja učenja in delovanja, kažejo pa se kot posebne težave pri branju, črkovanju in pisanju. Disleksija lahko posega na eno ali več od naštetih področij.« (Britansko društvo za disleksijo – British Dyslexia Association) »Disleksija je medicinski pojem, specifične učne težave pa so pedagoški pojem. Oba pojma se uporabljata za opis stanja, ki je prirojeno, in številni raziskovalci menijo, da je to genetsko prenosljiva organska razlika v možganskem centru za jezik. Ne povzročajo je duševna prizadetost, okvara čutil, čustvene motnje ali kulturna prikrajšanost. Najverjetneje obstajajo za disleksijo različni vzroki, vendar so najnovejše raziskave odkrile »gen«, ki bi lahko bil eden od možnih povzročiteljev. Največkrat pa kot vzrok težav navajamo organsko razliko v možganih, ki je dedna. Za disleksijo zaenkrat ne obstaja nobeno zdravilo, torej ima človek disleksijo za vse življenje, zato mora sam razviti strategije za premagovanje svojih specifičnih težav.
——————————————————————————–
Page 2
Disleksija je razširjena po vsem svetu ne glede na kulturo ali jezik in okoli 8 % prebivalstva ima sindrom, ki lahko ovira učenje; 2-4 % prebivalstva pa ima zaradi disleksije zelo hude težave. Osebe z disleksijo imajo težave pri osvajanju tako pisnega kot ustnega izražanja. Poleg težav pri obvladovanju branja, pisanja in črkovanja mnogi zamenjujejo smeri, zaporedja, besedne oznake in črke ter besede in številke, ki so videti ali slišati podobno. Brez prepoznavanja težav in ustrezne podpore pa otroci z disleksijo kljub inteligenci in motivaciji ne napredujejo tako kot njihovi vrstniki, medtem ko se po postavitvi diagnoze lahko vsakemu nudi usmerjeno, strukturirano in sistematično učno pomoč. Osebe z disleksijo potrebujejo tudi zelo veliko podpore in spodbude. Disleksija ne pomeni pomanjkanja inteligence in številni ljudje z disleksijo z ustrezno pomočjo v šoli ali v zasebnim učiteljem dosežejo tudi univerzitetno izobrazbo.« ——————————————————————————–

Drugače pa—vsak človek ima en sindrom(viden ali ne viden).Dokazano.
Disleksija-osebo s tem sidromom se ne obravnava kot oseba s posebnini potrebami.

srečno

Copatka,
zakaj pa ne?

Oprostite, ko tole prebiram, se pa izgubim. Copatka, če se dislektikov ne obravnava kot oseb s posebnimi potrebami, zakaj pa potem toliko “cirkusov” po šolah zaradi tega. Zakaj toliko prilagoditev, didaktičnih opor, toleranc pri napakah in posledično višjih ocenah? A so učitelji in defektologi in logopedi in…vsi, ki delajo in se trudijo z otroki neki pajaci, ki jih lahko vsak, ki je nekaj nekje prebral, osira in ponižuje. Po drugi strani pa tako ni več meje, kaj izvira iz motnje (če to je) in kaj ne. Če starš tako želi, lahko prikaže, tudi s pomočjo strokovnjakov, ki v šoli niso nikoli delali in so izgubili zavedanje, da so tam neki standardi znanja, neki kriteriji, priprava na življenje in funkcioniranje v svetu, ki je daleč od tega, da bi bil v vsem, res vsem, prilagojen posamezniku.
Pa še resno vprašanje za ga. moderatorko. Kdo v tej državi pomaga pri strokovni dilemi glede ocenjevanja učenca. Gre za odločbo, v kateri je kot v vseh napisano, toleranca napak, ki izhajajo iz motnje. Otrok ima vse možne prilagoditve (od barvnega papirja, povečane pisave, večjih razmikov, razrezov, podaljšanega časa, branja…………vse in še več). Starši opažajo težave, ki se redko pojavljajo v šoli (prepis kakšne besede napačno, izpust črke….zelo redko, normalno) in so pridobili drugo mnenje. V njem navajajo, da pravopisne napake: zamenjave skoraj vseh črk, izpuščanje vseh ločil, ne-zapisovanje vseh velikih začetnic, napačno zapisane besede, ustroj povedi….ves zapis torej, izhaja iz motnje. V odločbi tega ni, to je dodatno mnenje. Seveda je lahko tudi tako. Ampak, ker je otrok v šoli, bi ga bilo potrebno oceniti. Ampak kaj? Ni pa priporočila, da se pisno naj ne bi ocenjevalo. Bi pa to bilo edino smiselno, ker se nima ocenjevati kaj, če se preverja poznavanje npr. velike začetnice, ločil….
Kdo bi lahko strokovno in seveda uradno svetoval, glede takšnega problema? Da ne bi delali škode nikomur.

Odraslih dislektiov se ne obravnva kot osebe s PP, kot se tudi npr. diabetikov ali hipertenzikov ne obravnava kot oseb s PP, medtem ko so otroci vseh 3 kategorij VEDNO obravnavani kot otroci s PP. Otrok s PP je neka druga kategorija kot odrasla oseba s PP, vsi otroci s katerokoli motnjo so pač otroci s PP, medtem ko so odrasli ljudje invalidni ljudje in kategorizirani po posameznih razredih. Pri otrocih imamo zgolj otroke s PP, otroke z lažjo, srednjo in težko motnjo ter huje in lažje gibalno ovirane. Pri odraslih pa so kategorije precej bolj razdelane, hkrati pa ni več “samo PP”, kot so pri otrocih. Določeno motnje namreč otroci prerastejo ali se jih naučijo obvladovat do te mere, da z njo brez večjih težav shajajo. Zato status tudi izgubijo.

Otroku dislektiku vsekakor pripada status PP, četudi disleksija kot samstojna kategorija ne obstaja. Večinoma jih klasificirajo bodisi kot jezikovno-govorne motnje ali “dolgotrajno bolne” otroke. Velika večina dislektikov se sčasoma nauči presegat ovire, ki jim jih disleksija postavlja, nekaterim pa to ne uspe. Kljub temu dislektiki (večinoma!) nimajo znižanih učnih sposobnosti, so normalno inteligentni in učljivi, potrebujej pa pač določene prilagoditve. Mnogi najstniki, recimo, si znajo že sami pomagat, vedo, kaj jim olajša učenje in se tega poslužujejo. Drugi pa še rabijo pomoč. Do kje, do kod – verjetno je odvisno od posameznika, vendar če nek otrok kljub prilagoditvam, ki so izvedene strokovno pravilno, ne dosega minimuma, je nekaj zelo narobe – ali so prilagoditve napačne, ali so pri otroku spregledali še neko dodatno motnjo (pozornosti itd) ali pa ima otrk zmanjšane učen sposobnosti. Še ena možnost bi bila, da je otrok vzgojno zelo zanemarjen, da se doma nihče z njim ne ukvarja in domači pričakujejo, da bo šola naredila čudeže, medtem ko doma v otroka nihče ne vlaga – ne časa, ne energije ne ničesar.

Kot obstajajo krasni pedagogi in pedagogi, ki jim niti narisanih ovc ne bi dali čuvat, tako obstajajo tudi krasni starši, ki se bodo pretrgali od želje in aktivnosti, pomagati otroku, hkrati pa so na drugi strani starši, ki so povsem nerealni v svojih pričakovanjih, starši, ki ne bodo za otroka naredili popolnoma nič in starši, ki menijo, da je njihov otrok novi Mesija, ki se mu mora vse podrediti. Odločba sama je zgolj papir, ki strokovnemu teamu pove veliko premalo – pove samo prilagoditve, ozadja pa ne. Vsak moder starš prinese v šolo tudi strokovno mnenje, ki je vedno večkrat dokaj detajlno podano in izdelano in pojasnjuje otrokove manjke in pluse, težave in prednosti, pa tudi ozadje le-teh. Sama odločba težko točno odreja vsak postopek in vse možne ukrepe, jih pa običajno predlaga mnenje, a kaj ko žal za mnoge niso “zavezujoče”, ker so pač “samo mnenje” (četudi strokovno!). Lahko povem svojo izkušnjo: moj sin ima na 4 straneh mnenje strokovno komisije, dodatno ima 18 straneh podrobno strokovno mnenje s priporočili, podano s strani fizioterapevtke, senzorične terapevtke in psihologinje, ki so z njim delale skozi 6 let. Pol učiteljev je iz srca hvaležnih za to mnenje, sprejeli so ga, preučili so ga in ti učitelji krasno shajajo s fantom. Del učiteljev se je namrdnilo, da “teh jajc” pa že ne bodo brali, da oni pa ja vse vejo, del učiteljev je prebral, pa ugotovil da pravzaprav pojma nimajo kaj berejo, ampak tega ne bodo priznali za živo glavo, del učiteljev se je pa odločil, da se s papirjem ne bo ubadal sploh. Žal je med njimi učitelj športne vzgoje, kjer ima sin ogromno težav. On se drži odločbe – vse drugo ga ne zanima! Naknadno smo dostavili še poročilo študentov DIFa, kjer je bil sin kot prostovoljec zajet v nekih posebnih testiranjih in so točno zapisali, kakšne težave ima otrok in KAKO JIH REŠEVATI, dosežen je bil s tem načinom dela tudi opazen napredek – ampak prfoks je gluh in slep in poln sebe kot Fructalov sok! Bili smo že na tem, da gremo spreminjat odločbo, obrnili smo se tudi na Zavod za šolstvo in na osnovi informacij od tam je zarobantila razredničarka in skupaj s strokovnim teamom ZAHTEVALA, da se otroku neha zbijat moralo in jemat voljo do dela in da upošteva to, kar je nesporno dokazano in uveljavila tiste, najbolj nujne prilagoditve. Tudi na Zavodu pa so nam povedali, da praktično nimajo v rokah nobenega orožja, da bi k upoštevanju strokovnih mnenj prisilili kogarkoli – kot se nekdo lahko učencu prilagaja brez vsakršne odločbe in dela v njegovo dobro, tako je na drugi strani določen % kretenov, ki ne bodo upoštevali prav ničesar, še odločbo bodo zminimalizirali, kolikor se bo dalo. Enako je s starši – eni bodo vedno, tudi v otrokovo škodo, zagovarjali otroka in mu dajali potuho ter pričakovali od učiteljev, da naredijo čudež. Žalostno je samo to, da taki starši najdejo podporo pri podkljupljivih “strokovnajkih”, ki jim za 100 € napišejo praktično vse, kar starši zahtevajo. Ampak to je že zgodba zase!

Veliko začetnico se da pisat tudi tako, da se da otroku natipkan test, vse pisano z malo in on samo označi oz. popravi velike začetnice – samo kot predlog.

Samost,
se opravičujem za pozen odgovor. Kot šola si prav tako lahko pridobite mnenje druge institucije. Če je stvar taka kot piše v mnenju, ki so si ga pridobili starši (predvidevam po izdani odločbi – ker mogoče niso našli skupnega jezika s šolo). So vam starši pokazati strokovno mnenje komisije?