Pozdravljeni,
Partnerja imam zelo rada in ga ne želim izgubiti, vendar me je strah da bom zaradi njegovega odnosa z mamo zbolela.
Naj omenim, da ko me je pred 8 leti pripeljal domov, da bi me predstavil, mi tasca ni hotela dati roke, ker ji sploh ni povedal da ima punco in je mislila da je pripeljal kar eno, ki jo je nedavno spoznal (skupaj sva bila ze 6 mesecev in bila sem prva, ki jo je kdajkoli pripeljal domov). Njegov pogled na ta dogodek je danes tak, da krivi sebe, ker mami ni pravočasno povedal, da me bo pripeljal, se pravi, mama v njegovih očeh ni bila tista ta grda.

Kadarkoli se kam odpravljava, ji vedno pove, ona ima nato 1001 nasvet zakaj sploh grema, da nebo dobro, da bi lahko počel kaj drugega in do takrat ko se midva dejansko odpraviva je med nama že slabo vzdušje, ker partnerju več ni za iti, ker ga v vse jaz silim (na začetku se mu ideja vedno dopade, sam pa nobenega izleta nikoli ne predlaga).

Še tretja pomembna stvar, ki mi gre na živce in me najbolj moti je pa ta, da vedno ko se skregama, pa naj bo to najmanjši možni prepirček, se on mula tri dni in sploh ne govori z mano. To njemu vedno počne njegova mama. Ta tišina me ubija in se mi zdi da naju od vsega najbolj oddaljuje.

Da ima z mamo ljubeč odnos ne morem reči, saj sta ves čas v konfliktu, vendar pa se mi zdi da vedno postavlja njo na prvo mesto, čeprav pravi da me ima rad in je dal svoji mami že večkrat vedeti, da če se bo tako obnašala, da bo na koncu ostala sama.

A lahko sploh kaj naredim, da bova lahko živela srečno, ali se naj samo naučim živeti z njenimi muhami?

Ko sem fantu omenila, da mi njene konstantne opazke niso všeč in da se mi zdi da se nikakor ne more sprijazniti s tem, da ima partnerko in ji je to povedal, je rekla da sem preveč občutljiva.
Od takrat naprej, mi vsakič ko imamo kakšen problem, fant pove da sem občutljiva.

Zgolj špekuliram: Če tvoj zadnji del nicka predstavlja tvojo starost, potem si zelo mlada padla v to disfunkcijonalno familijo. Še vedno, ne glede na to, da imaš fanta zelo rada, lahko iz nje odideš. Ali bolje rečeno pobegneš. In za izhodišče svoje odločitve si zapomni stavek: BOLJŠE NE BO NIKOLI!
Tale forum je nastal leta 2012 in do 2019 se je nabralo 14 strani zgodb svojcev. Na vsaki strani je 50 postov in xxxyyy odgovorov nanje. Vsi se nanašajo (vsaj velikanska večina) na izkušnje in nasvete, kako se živi oz. životari z osebami, ki imajo takšen trajni vzorec obnašanja.
Torej: 14 x 50 = 700 + xxxyyy = impozantna številka, ki naj ti da misliti.
Bodi vsaj ti pametna!

Pozdravljeni, se povsem strinjam – ogromno odgovorov in izkušenj je podanih, zelo koristno in v pomoč, pravzaprav nujno jih je prebrati. Da se ne ponavljamo. Naj vam bodo podane ugotovitve in nasveti v pomoč – in predvsem v korist vam sami in vašemu duševnemu zdravju, da ne boste zapadli v večno vlogo rešiteljice in mučenice.

Leonida