To ni ljubezen…
Po sedmih letih skupnega življenja z izvenzakonskim partnerjem, ugotavljam, da me ni nikoli imel rad, kjub temu, da on to zanika. Spoznala sva se, ko sem imela 20 let on pa 24. Po 4 mesecih zveze, ki je temeljila samo na sexu (in začetni zaljubljenosti), sem zanosila. Kljub vsemu sva se odločila, da bova imela otroka. V prvih dveh letih najine zveze sem bila brez službe in večino časa sem bila sama z dojenčkom. On je delal po cele dneve in se vračal pozno domov. Dostikrat je namesto, da bi prišel domov, s prijatelji odšel na pijačo, dve, tri…
Pred mano je imel punco, ki ga je prevarala in ga je to zelo prizadelo. Še danes se mi zdi, da je ni nikoli prebolel. No in to dekle je po tem, ko je izvedela, da sva skupaj, začelo klicati njegove starše in njega. Kaj točno se je dogajalo sploh ne vem, sem pa našla njena pisma in podobno sranje, ki je prihajalo s pošto. On tega sploh ni komentiral.
Nikoli se o tem noče pogovarjati oz. pravi, da pretiravam, ko mu rečem, da me ni nikoli imel tako rad, kot njo!
Pretiravam?: nikoli se ne usede zraven mene, ko gremo v kakšen lokal; nikoli me ne objame pred drugimi; nikoli me ne pohvali (druge je že večkrat v pričo mene); na prvem mestu so prijatelji in razne zabave, ki se jim ne odreče….kljub temu, da sem ga že večkarat prosila in mu celo ultimat postavila.
Ali ima smisel vztrajati v taki zvezi zaradi otroka? Samo še to se sprašujem in ne najdem odgovora.
Če je tako kot pravite, nima smisla vztrajati v zvezi, kjer vam partner vsaodnevno kaže, da mu za vas in tudi za otroka ni mar. Ne ozira se na vaju in živi svoje življenje, kot bi bil še vedno samski in brez obveznosti. Če bi si želel biti z vami in otrokom bi tudi bil, vi pa pravite, da se nobeni zabavi in pijači s prijatelji ne odreče. Torej prepustite ga prijateljem. Otrok nima od take zveze, kot jo imata s partnerjem nič dobrega in tudi očeta ima le na papirju, če se mu le ta ne posveča z ljubeznijo in je večinoma odsoten. Če boste v taki zvezi vztrajali, boste vedno bolj nezadovoljni in zamorjeni in vaši občutki se bodo prenašali tudi na otroka, otrok pa potrbuje sproščeno in umirjeno mamo.
Alenka B
živjo!
se strinjam Alenko B.
ne bodi z nekom samo zaradi otroka, ker bo otrok največ trpel v takem razmerju. to, da bo ves čas gledal, kako se ti in fant obnašata drug do drugega, da ni ljubezni, spoštovanja, itd., bo imelo nanj zagotovo posledice! tudi on bo prenesel vajin vzorec in sam ne bo znal vzpostaviti ljubečega-ljubezenskega odnosa.
iz tvojega pisma je razvidno, da te fant niti malo ne spoštuje, saj se ne meni za tvoje želje in potrebe.
odnos lahko funkcionira le, če se dva ljubita in si zaupata.
ljubezen pa pomeni tudi, da drugemu pustimo svobodo, da spoštujemo njegovo/njeno odločitev, da osebo spoštujemo, ji ne želimo ničesar slabega in ji pomagamo.
bojim se, da tvoj fant ni pripravljen na resno zvezo in da se te je že malo naveličal.
lep pozdrav
Pozdravljena!
Mogoče ti bo pomagala moja izkušnja, tudi sama sem šla skozi to. Tudi njega je bivša prevarala (z njegovim prijateljem) in verjetno je (bil) ranjen zaradi tega. Jaz sem sicer zanosila po skoraj 2 letih zveze. Čustvena invalidnost, ki se je kazala v tem, da mi nikoli ni bil naklonjen navzven ali navznotraj, se postavil zame, naredil kaj zame ali mi povedal, da me ima rad (razen na koncu, ko zaradi te pasivnosti nisem več zdržala in sem spakirala in odšla, pa še to je bilo bolj v smislu “pa kaj je narobe s tabo, itak te imam rad”). Nisem več zmogla tega, da nekdo gleda mimo mene medtem ko mi razlaga, da so moji občutki ob vsem tem neumni in absurdni ter očitno nepomembni. Vse je imel raje od mene – mamo, sestro, prijatelje, službo, fitnes. Sicer moram priznati, da je imel sina res rad in se veliko igral z njim (to je bilo tudi vse, ni skrbel zanj tudi drugače – hranjenje, oblačenje, uspavanje ipd.). Skratka, jaz sem bila tista neumna, paranoična in posesivna. Ne razumem, kako, ko pa je vse, kar sem želela, bil nek pristen, korekten, partnerstvu primeren odnos in da pokaže svoja čustva, če že trdi, da jih ima, vsaj malo. Sčasoma me je zagrabila čista apatija, ničesar več nisem čutila, najbolj mi je odgovarjalo, da je delal nadure, prišel pozno domov in še po možnosti v fitnes, da sem lahko bila sama s hčerko in ga nisem videla do naslednjega dne ali še več. Nikoli nisem imela nič od njega. Samo dajala sem dokler se nisem popolnoma izpraznila.
Ker sumim še delno na narcistično osebnostno motnjo, sem po razhodu seveda bila za vse kriva jaz, najslabša mama in oseba, skratka preživela sem še ves pekel v enem letu po razhodu. Da ne omenjam, kaj vse se je dogajalo, ko sem spoznala sedanjega partnerja. Ampak sedaj, po dveh letih je bolje. Uredila sva skrbništvo, imava nek kulturen odnos in to je to. Srečna sem, ker sem se ga rešila, srečna sem, ker imam sedaj partnerja, ki je veliko več kot je bil on (v pozitivni smeri) in nikoli več ne bi šla nazaj. In včasih mi je žal, da sem se sploh tako dolgo trudila, seveda je to bilo zaradi otroka. Sin pa je sedaj tudi srečen, da ima oba, a ne skupaj (napetost in pomanjkanje ljubezni med nama je seveda čutil tudi on). In dobra stvar je, da je po razhodu postal res krasen oče. Vsaj nečesa se je “naučil”. Sin gre letos v šolo in je zelo pomembno, da ima očeta, takšnega kot ga res potrebuje. Mogoče je bila zanj spodbuda, ko je videl, da je mali sprejel mojega partnerja in se je malce ustrašil, da bo sedanji partner prevzel njegovo vlogo.
Če se ti zdi, da imaš energijo, da se trudiš in delaš vse za dva, potem vztrajaj. Jaz nisem zmogla. Mogoče sem zaradi tega slaba oseba…ampak enostavno sem se psihično tako izčrpala, da nisem več zmogla razdajati v naši družini ljubezen, ki bi jo v normalnih okoliščinah morala oba, tudi problemov z zdravjem nisem imela malo. Včasih res potrebuješ še nekoga, da lahko čutiš več kot sam…ampak jaz zanj to vsekakor nisem bila. Lahko on laže sebi in meni…ampak nisem neumna in vem, da potrebuje ob sebi žensko, ki bo več kot jaz ali pa manj kot jaz.
In ne, to, kar imata vidva – z njegove strani ni ljubezen. Je udobje.