Tudi meni branje vaših postov blaži bolečino, ker se o takih stvareh najlažje pogovarjaš z nekom, ki je to doživel. Na žalost. Če rabite poslušalca (oz. bralca), mi lahko pošljete tudi mail – da ne bova zasedli celega foruma. Moj naslov je [email protected].

lp

Star sem 20 let izgubil sem že oba starša… očeta pri 8 letih, mati pri 16ih… oba zelo močno pogrešam in v sebi čutim praznino…. čeprav je od tega že dolgo še vedno nisem prebolel!

Stara sem 40 let. Pri 37 sem izgubila mamo. Očeta še imam, vendar je zelo bolan. Sem v paničnem strahu, da še njega izgubim.
Res je. kljub temu, da sem v zrelih letih, se počutim kot sirota. Sama, brez doma. Pa imam svojo družino. Ampak želim si še bližino mame. Želim si pogovore z njo in včasih tudi prepire. Še vedno jo rabim. In pogrešam jo tako kot prvi dan.
Glede na izkušnje drugih, imam občutek, da to nikoli ne mine.
Velikokrat se je spomnim, da je tudi ona svojo mamo pogrešala – še nekaj dni pred svojo smrtjo. Pogrešala jo je tako močno, da je jokala. Pa je bila brez nje že več kot 20 let.

Izgube starša in otroka se nikoli ne preboli