tisti brez staršev
Očeta sem izgubila, ko sem jih imela 43, tega je 5 let. Tako zelo ga pogrešam in čas
pač ne zaceli rane, ki jo naredi izguba dragega očeta. Mamo še imam in bojim se dneva,
da ostanem tudi brez nje. Vedno bolj sem pri sebi prepričana v to, da še mama drži družino
skupaj. Ko ostaneš brez obeh staršev si čeprav na stara leta sirota.
očeta pri 18 zaradi pijače, malo prej tako rekoč mami, ker jo je kap in je pristala v doma onemoglih….nepokretna….vegetirala……umrla je po 15 letih, ko sem bila stara 33 let, tako rekoč od 18 leta jih nimam
z očetom sva bila v slabih odnosih.z mami v najboljših…
boli me za oba….ko sem se poročila, ni bilo mojih staršev zraven..ob 4 zjutraj sem se usedla na stol…pogledala okoli sebe…in videla zgolj praznino in tujce….mojih ni bilo …..ne morete si predstavljat, kako je bolelo…kako to boli…..si sam……..vse moje rojstne dneve preživljam na strani neke priženjene žlahte od moža….diplomirala sem sama, sporočala veselo novico o rojstvu…trepetala za službo…vse sama….
božič, novo leto…nimam razloga, da bi kupila lepo darilo še za moje starše..zato jim grem svečo prižgat na grob, vsaj to…. Naveličana pokopališč, ker hodim tja že iz rane mladosti…
ni nam lahko..nam, ki smo vse pokopali….verjemite…zadnjič mi je sodelavec rekel, kako boli, ker je izgubil očeta. On je 56, oče je bil skoraj 90….verjamem, da boli…..izguba vedno boli..toda….on je vsaj kaj imel od svojih staršev, obiskovali so se, slišali so se…pogovarjali…jaz tega nisem doživela in ne doživljam več. Fajn je, če imaš potem vsaj partnerja dobrega, mogoče da so njegovi starši v redu..jaz sem še tle ven padla, tast pijanec, tašča pametna ko strela.
kaj češ, imam otroke, nekoč mi je neka zdravnica rekla: Če nimaš svoje družine, če si jo izgubila, si jo pa ustvari….
ja, saj sem si jo, pa ni enako..mamico sem lahko vedno vprašala za nasvet….pogrešam jo!
Tudi jaz sem zelo pogosto sanjala o mami. Najprej so bile vse sanje na temo njene smrti, ampak nikoli ni res umrla, potem pa so sledile sanje na temo, da je prišla nazaj…. Sedaj pa že en mesec ne sanjam…Tudi sama, še vedno nisem sprejela njenega odhoda in še vedno se velikokrat zalotim, kako čakam, da pride iz vrta, kopalnice….
punca123,
ko mi je pred 10 leti v prometni nesreči umrl stric (mamin brat – 33 let), s katerim sva se super razumela, zato sem bila nanj zelo navezana in posledično sesuta ob izgubi, sem imela podobno zaporedje sanj. Najprej na temo smrti, nato pa par let, da je “vstal od mrtvih”. Podobno je bilo tudi pri dedku in babici. Pri mami je pa drugače. Sprva sem jo sanjala, da je še vedno bolna, in ne vemo, kako bo z njo, nato so bile sanje v smislu, da je še vedno boga, utrujena, posušena, a napreduje… Sedaj sem imela ene parkrat srečo, da sem jo sanjala tako, kot je bila pred boleznijo. Nikoli je pa nisem sanjala, da je umrla oz. vstala… Verjetno je to zaradi tega, ker nisem bila dovolj močna, da bi šla pogledat njeno truplo. Tako sem se odločla, ker res nisem hotela sprejeti, da je to res – tako mi je lažje in vem, da ne bi bila zaradi tega nič jezna…
Nadjap, hvala za pojasnilo glede sanj….samo nikakor ne razumem, kako, da že en mesec ne sanjam več o njej…Res, je, da sva bili zelo povezani, jaz sem bila tudi izredno navezana nanjo. Dogaja se mi pa še ena težava in sicer, da si nikakor ne morem priklicati njenega obraza, glede na sliko, ki jo vidim že, da bi pa enostavno zamižala in jo videla v akciji, med govorjenjem v obraz, sploh v obraz pred njeno boleznijo, pa nikakor ne gre..oče se sooča s podobno situacijo. Imate vi podoben problem? Njenega glasu pa ne slišim že lep čas v mislih…
Vse bi dala, da bi bila z mano oz. da bi vsaj vedela, da ji je sedaj lepo in da se zopet snideva…
Nadjap, držite se!
Moja mami je bila zelo verna in tudi sama je ob vsaki izgubi upala oz. verjela, da se bo še kdaj srečala s svojimi bližnjimi. Na srečo do konca, kar ji je malo olajšalo odhod… Jaz pa ne verjamem v posmrtno življenje, a vseeno vem, da ji je dobro. Čatudi človeka oz. duše preprosto NI več, je vseeno bolje, kot pa da JE in trpi. Si pa seveda zelo želim, da se motim in zelo srečna bi bila, če bi jo še kdaj srečam… Čeravno samo za nekaj sekund…
Jaz si zaenkrat lahko predstavljam njen obraz, tudi ko imam odprte oči. Tudi njen glas. V začetku sem ga prav izrazito slišala, zdaj si ga lahko le predstavljam… Z očetom o tem ne govoriva, ker sem se jaz zaprla in se o tem z domačimi nočem pogovarjati – drugače jo pa normalno omenjan in se o njej pogovarjam – a ne v smislu izgube. Koliko časa pa je minilo od vaše izgube??
No, pri meni je tako, da sva se res veliko družili, čeprav sem se jaz 4 leta prej odselila in sva bili oddaljeni skoraj 100km. A to nič ne pove, saj sva se slišali večkrat na dan, videli skoraj vsak vikend, vmes pa tudi po skype-u. Tudi ko je zbolela… Ko je zadnji mesec pristala v bolnici, me je pa skoraj da prosila, da naj ne hodim tako pogosto k njej, ker sem imela doma še ne 3 mesečnega fantka… In res nisem šla vsak dan, pa tudi ko sem šla, obisk ni bil dolgi (dojenje). Sicer mi je še vedno žal, a po drugi strani je ravno to po moje vplivalo na to, da si jo sedaj lažje predstavljam/sanjam v “prejšnji, zdravi obliki”. Žal mi je pa predvsem, da nimam več videoposnetkov o njej… Ker tistih par, ki jih imam, zelo pogosto gledam in se počutim, da sem v njeni bližini. A vi ste bili zadnje dni veliko z njo?
Od izgube je minilo 8 mesecev, brala sem, da je to del kognitivnega žalovanja, da lahko en čas ne vidiš obraza. Ne vem, pa če to res drži. Midve sva bili zelo povezani, sploh ko se ji je stanje poslabšalo, to je bilo zadnji dve leti, sem jaz pustila službo (sicer prek študenta) in bila potem ves čas z njo doma, vmes pa sem do konca doštudirala. Hotela sem ji pomagati na vseh področjih in res izkoristiti čas z njo. Midva z očetom veliko govoriva o njej, se spominjava, kako je reagirala na določene situacije, kaj je rekla ipd. Njen odhod me še vedno zelo boli in tekom dneva veliko mislim nanjo in jo resnično pogrešam.
Kar “nevoščjiva” sem vam, ker uspete “slišati” njen glas, tudi sama imam videoposnetek in si ga včasih predvajam, vendar ne pogosto, ker me to še vedno boli.
Mene tolaži zgolj upanje, da je nekje, kjer ji je upam, da lepo, ker si je to gotovo zaslužila. Pred njeno smrtjo sem bila ravno tako skeptična glede posmrtnega življenja, ko pa se mi je to na nek način potrdilo, verjamem v to in temu sem neizmerno hvaležna….
Lepo mi je prebirati vaše pisanje, se ti zdi, da bolečina postane kar manjša, ko jo z nekom podeliš in ti jo ta podeli nazaj…hvala vam in vse dobro…