No, saj tudi ko si opazila tvojega odgovora nismo zvedeli. [/quote]

Pa ti je odgovorila (takoj v nadaljevanju), ampak očitno je treba tebi vse narisat …

Tvojih pisanj se sploh ne splača komentirat.[/quote]

Tale dva tipčka, Megaboy in Spider (vedno bolj se mi dozdeva, da je to ena in ista oseba), se zelo rada obeša(ta) na določeno besedo, druge, ki pa sledijo v sobesedilu pa nalašč prezre(ta). S takimi je konstruktiven pogovor nemogoč. Uporablja(ta) taktiko “napad je najboljša obramba”.

Aja, jaz slednjo taktiko “napad je najboljša obramba,” uporabljam pri šahu. Odlično se mi obnese, z njo sem že marsikdaj rešila z dveh strani napadeno damo. Ampak življenje NI partija šaha. Še posebno ljubezensko življenje, ki nikakor ne bi smelo biti bojno polje.

Toliko besed… dejstva pa ostajajo ista. Boring. (ne, še vedno se mi “žrtve” nasilnežev ne smilijo – kako le, če pa jih imajo drugače takoooo radi…)

In zato je seveda treba vse te, recimo jim duševne bolnice, kar poklat, postrelit?!? Ne vem, zakaj me to tako spominja na Hitlerja. Tudi njemu se niso duševni bolniki prav nič smilili. Lepo jih je zaplinil da bi očistil vizijo svoje perfektne združbe.
Sorry, ampak nekateri ljudje se trudimo razumet jih in jim pomagat. Če ti je to tako “boring”, greš lahko brat kak drug topic, kaj pa vem…….Rebelde?

Irenulja, pomaga si lahko le vsak sam. Prvi korak je prošnja za pomoč. Če tega ni, se lahko mečeš ob tla, pa ne bo nič. Isto kot pri alkoholikih, lahko gredo stokrat na prisilno zdravljenje, ampak dokler se oseba ne zave in SAMA poišče pomoč, ne bo nič!

Ti se ne trudiš pomagat, razumevat, ampak le vsiljuješ svoje abstraktno mnenje. In ja, si dolgočasna.

Če baba vrže dedca iz njegovega stanovanja je to tud nasilje. Tisti, ki mora spat v parku pa žrtev.

No, meni je pa mimogrede bilo jasno (in ja, meni se tudi zeha, le da ob tvojih neumestnih), da si ti samo ena razvajenka in domišljavka hkrati!

Razvajena, ko vihaš nos nad usodami drugih, in domišljava, ker misliš, da je res komu mar, kaj puhla kot si ti, sploh misli.

WTF!

Prav ničesar ti ne vsiljujem. Če se ti zdim dolgočasna, te še vedno vljudno pozivam, da si najdeš temo primerno tvojemu intelektu in me nehaš nadlegovati. Predlagam forum Lepota, nega, stil. Tam boš lahko po mili volji čvekala o depilaciji za najdaljšo noč v letu in podobnih konstruktivnih tematikah.

No, meni je pa mimogrede bilo jasno (in ja, meni se tudi zeha, le da ob tvojih neumestnih), da si ti samo ena razvajenka in domišljavka hkrati!

Razvajena, ko vihaš nos nad usodami drugih, in domišljava, ker misliš, da je res komu mar, kaj puhla kot si ti, sploh misli.

WTF![/quote]

Pod to se podpišem.

In jenna, me prav zanima kako bi gobcala, če bi naletela na enega psihota, ki ti ne bi samo šamar prilepil, ampak bi te brutalno pretepel in grozil tebi in tvojim otrokom.

Pa ni ti treba imeti usmiljenja, ker takih ljudi, ki imajo takšen odnos do žrtev nasilja itak nihče noče imeti zraven sebe in je dovolj drugih, ki so prerasli otroško dojemnaje življenja, ki si ne jemljejo sebe kot izhodišče sveta in se soočajo z realnostjo.

V prvem postu (ki ga itak najbrž ni nihče prebral), je Jenna napisala tole:

Prosim, ne mi sanjat o tem kako sem razvajena in hinavska. Vsaj povem kar si mislim in ravnam po svoji vesti. Razvajena? Hm, lahko bi debatirali o tem, ampak to ni moja tema, pa tudi, nočem se smiliti drugim, vsaj tukaj, v tej temi, ne.

Ja, bila sem žrtev nasilja, oz., nad mano je bilo izvajano nasilje, pa sem ga ustavila. Hm, ali pa mogoče nisem bila, ker se je zgodilo le enkrat? Bi morala čakati, pa biti večkrat polna modric, da bi lahko rekla, da sem bila ŽRTEV? Vsak lahko ODIDE, vsak lahko spremeni NEKAJ!! Pa se znašajte nad mano kot želite, moje mnenje ostaja isto.

Ksantipa – šla bi. (btw, a šamar ne spada pod nasilje??) SImple as that. Šla, kamorkoli, k prijateljem, staršem, sorodnikom, v varno hišo, poiskala bi pomoč na netu, se preselila nekam stran stran, NEKAJ! Ne bi ostajala doma pa se tresla pred njim. Pretepel bi me le enkrat, mojim otrokom bi pa le enkrat zagrozil.

Zakaj bi gobcala? Zakaj oklevat? Zakaj strah? Kaj je lahko še slabše, kot psiho doma in strah, kdaj te bo nekdo spet maltretiral? Je strah pred tem, da odideš iz tega začaranega kroga res večji od strahu pred psihotom? Ne vem no, očitno sem res še prezelena pa premlada pa prerazvajena pa prenevemkaj, ker se kretenu ne bi pustila tepst in ker mislim in verjamem in sem prepričana, da rešitev JE, samo odločit se je treba!! Eh… ne bom vas premaknila, ve pa tudi mene ne… over and out…

Jenna, saj imaš prav, da je treba nekaj narediti zase, v primeru da te nekdo zlorablja, pretepa. Seveda si naredila prav, ko si odšla že prvič, ko te je udaril. Saj večina od nas bi naredila isto. Vsaka uravnovešena ženska z zdravim samospoštovanjem, bi nasilju seveda takoj naredila konec.

Mi se trudimo razumet tiste, ki tega samospoštovanja nimajo. Morda so bile že kot deklice nenehno zaničevane, poniževane in tako kot odrasle ženske živijo z ukoreninjeno miselnostjo, da one itak ne zaslužijo dostojnega življenja. Pretepanje navadno spremlja tudi psihično podtikanje krivde. Tako nasilnež žrtev prepriča, da je res sama kriva za šamar, brco itd, ker če bi se obnašala drugače, je ne bi dobila. Stvar je mnogo bolj kompleksna, kot se zdi.
Pa tudi, veliko teh žensk je v skupno premoženje vložilo ogromno truda, denarja, vzelo kredite itd. Tako da ni tako lahko kar spokati in oditi iz lastne hiše v neko varno hišo, ali pa po možnosti k sorodnikom, kjer okoliščine tudi niso ne vem kako spodbudne. Morda bi bila tam deležna poniževanj, ravno tako nasilja… Pomisli, ali bi ti brez pomislekov bežala iz lastne hiše, glede na to da slovensko sodstvo ukrepa tako počasi in da bi ti še kakih dvajset let životarila po podnajemniških luknjah, kljub temu da si zakreditirana do ušes za hišo, v kateri brezskrbno uživa nasilnež? Gotovo bi pred dokončnim odhodom poskusila stvar urediti, kolikor se da.
No, vem kaj boš rekla. Nič ni vredno, da se pustim nekomu, da me pretepa. Saj imaš prav, vendar je vseeno za razumeti tudi ženske, ki ne zmorejo moči, da bi se spoprijele z vsem, kar prinese odhod od doma.

Ženska se po vsakem šamaru, brci, žaljivki, odloči da sedaj je pa res konec in začne razmišljati o odhodu. Vendar po zastrašujoči bilanci:
-nimam več nobene prijateljice
-v moji sobi pri starših je sedaj sestra z možem in dvojčkoma
-podnajemniška stanovanja stanejo kot znaša moja plača
-plačujem kredit 300 eur na mesec
-treba bi bilo zamenjati šolo, vrtec za kopico mojih otrok
-kako bom brez avta prišla pravočasno v službo 20 km od doma
-kaj bomo otroci in jaz jedli, ko bom poravnala najemnino, položnice, kredit…

…sprejme opravičilo partnerja, da ne bo nikooooli več in da je bilo to res zadnjič… Do nadaljnega.

Konstruktivno iskanje rešitve bi bilo, da bi spodbujali sodstvo k TAKOJŠNJEMU ukrepanju v primeru družinskega nasilja. Da bi imeli taki primeri absolutno prednost in da ne bi bilo treba čakat več mesecev ali celo let za obravnave o delitvi skupnega premoženja itd.

Ksantipa – šla bi. (btw, a šamar ne spada pod nasilje??) SImple as that. Šla, kamorkoli, k prijateljem, staršem, sorodnikom, v varno hišo, poiskala bi pomoč na netu, se preselila nekam stran stran, NEKAJ! Ne bi ostajala doma pa se tresla pred njim. Pretepel bi me le enkrat, mojim otrokom bi pa le enkrat zagrozil.

Zakaj bi gobcala? Zakaj oklevat? Zakaj strah? Kaj je lahko še slabše, kot psiho doma in strah, kdaj te bo nekdo spet maltretiral? Je strah pred tem, da odideš iz tega začaranega kroga res večji od strahu pred psihotom? Ne vem no, očitno sem res še prezelena pa premlada pa prerazvajena pa prenevemkaj, ker se kretenu ne bi pustila tepst in ker mislim in verjamem in sem prepričana, da rešitev JE, samo odločit se je treba!! Eh… ne bom vas premaknila, ve pa tudi mene ne… over and out…[/quote]

A si ti kdaj to doživela? Si kdaj izkusila kakšnega psihopata na lastni koži? Ko ga boš, si boš najbrž lahko odgovorila na marsikatero vprašanje, tako pa lahko samo pametuješ. Enako velja za mene. In en šamar ni enak dolgotrajnemu fizičnemu in psihičnemu nasilju, pa se lahko prepričuješ obratno.
In seveda je prav, da nekaj storiš, dvomim pa da je tako enostavno. Nasilje v družinah je stalnica in če bi bila zadeva tako črno-bela kot si zamišljamo predvsem tisti, ki kaj takega nismo doživljali, potem ne bi ta pojav bil problem.

V bližini smo imeli primer fizičnega nasilja nad žensko in otrokom. Kar dve leti je padalo po njih, ne da bi kdorkoli od sorodnikov za to sploh vedel. Niti si kaj takega mislil, saj so navzven vedno delovali kot složna družina. Nasilnež je bil v družbi celo dokaj priljubljen, saj ni nikoli nikomur težil, rad pa je tudi dvigal razpoloženje z izjemno pozitivnim in humornim odnosom do drugih.

Ko so jih končno s policijo odpeljali od njega je grozil da jih bo pobil, zmetal skozi okno…

In zakaj je dve leti to prenašala? Ker je bila tako vzgojena. Ker je padalo že po njeni mami, ker ja padalo po njej, ker je morala celo otroštvo prenašati očetove hudobije, ker je bil konstantni strah njeno primarno gibalo. Ker je bil to edini vzorec, ki ga je sploh kdaj spoznala. V glavi ima vcepljen sindrom brezpogojne podložnosti drugim in lastne nesposobnosti, zato da jo je potrebno stalno fizično korigirati, da ne zaide. Samo stalnim medijskim pritiskom na temo nasilja v družini gre zahvala, da je nekega dne razum premagal patološki, vcepljeni strah in ponižnost.

Nikakor ni sprejemljivo mnenje, da je fizično nasilje samo odziv na psihičnega. Vem, tudi tega je v resnici veliko. In mi je jasno, da tipi pošizijo. Mi pa ni jasno, da zadevo rešujejo po živalsko – s fizičnim nasiljem. Ti žena neprenehoma in neutemeljeno najeda? OK. Se boš pač ločil! Šel na svoje, iskat svoj mir in dostojanstvo. Tisti, ki pa ostaja in tepe – je duševni invalid, brezjajčno ščene, ki ni sposobno preživeti samo. Ker torej v svoji invalidnosti nujno potrebuje žensko, je pa z normalnimi sredstvi ni sposoben obdržati v normalnem, zdravem odnosu, se poslužuje fizičnega nasilja. Jaka muda, pretepati nekoga šibkejšega od sebe. Večina teh »za domačim obzidjem« junakov je namreč v družbi nevidna in strahopetna. Vedno se bodo strinjali z vami, vam pritrjevali, pomagali, klečeplazili. Kar pa povzroča frustracije, ki jih kompenzirajo tam, kjer nimajo enakovrednega nasprotnika. Za domačimi stenami.

Zato ne dam prav tistim, ki zagovarjajo »šamar«. Smo v 21 stoletju in večina človeštva je že zdavnaj dosegla nivo, vsaj za odtenek višji od tistega, ki ga imajo zveri. In ne dajem prav tistim, ki se jim zdi obnašanje žensk-žrtev nerazumljivo. Lahko je biti kritičen in odločen, če so te starši vzgojili v samostojno in samozadovoljno osebo. Potem je tvoje gledišče popolnoma drugačno in neprimerljivo s tistimi, ki so jih celo življenje zatirali, ki jim niso dali možnosti postati popoln, zadovoljen, socializiran človek.

Jaz bi k temu samo dodala, da najbrž takšne ženske tudi privlačijo takšne moške, ker dvomim da bi se zveza nasilneža s samostojno, samozavestno žensko razvila v dolgotrajno zvezo.

Irenulja, me veseli, da se končno nekako strinjava… ja, meni ni jasno kako lahko nekdo to prenaša, tudi če je bilanca podobna tej, ki si jo napisala. In ja, prav imaš glede mojega odgovora… 🙂

Poznam namreč primer, zelo blizu mene, ko je gospa po nekaj nasilniških izpadih njenega moža, popokala otroka in šla, na drug konec Slovenije, praktično iz danes na jutri. To je bilo desetletja nazaj, pa vseeno. Bila je sama, pa se je vseeno nekako znašla. Delala je kot čistilka, pri ene treh družinah in v bloku, živela je v majceni sobici, z otrokom, pa je vseeno nekako šlo. Ta otrok je danes že odrasel gospod, gospa pa je tudi že v letih. A vseeno se še vedno spominja tistega obdobja in pravi, da je bilo hudo, a da se je splačalo. In ravno ona mi daje nekakšno upanje, da se da.

In ja, razumem, da niso vse take… ampak me vseeno jezi, ker sem pač taka, da sebe postavljam na prvo mesto in svojo dobrobit in mi nikoli ne bo jasno ZAKAJ. In prav imaš, ne razumem kaj se dogaja v glavah oseb, ki se pustijo maltretirat… res ne razumem… mojo kolegico tudi pretepa fant, pa je v bistvu še ponosna na svoje modrice, hkrati pa je noseča in se pripravlja na skupno življenje z njenim najdražjim. Mislim, da sem ji ene 10x rekla naj razmisli, ji poskušala osvetliti drugo stran, pa ni šlo… pravi, da je kriva ona, ker ga stalno izziva… Imaš prav, zadeva je ful kompleksna in najbrž bi se moralo začeti zdraviti vzroke, ne posledice…

Upam, da kakšna od žensk, ki doma preživlja pekel o katerem se tu pogovarjamo, prebere tvoj spodbuden primer:

Poznam namreč primer, zelo blizu mene, ko je gospa po nekaj nasilniških izpadih njenega moža, popokala otroka in šla, na drug konec Slovenije, praktično iz danes na jutri. To je bilo desetletja nazaj, pa vseeno. Bila je sama, pa se je vseeno nekako znašla. Delala je kot čistilka, pri ene treh družinah in v bloku, živela je v majceni sobici, z otrokom, pa je vseeno nekako šlo. Ta otrok je danes že odrasel gospod, gospa pa je tudi že v letih. A vseeno se še vedno spominja tistega obdobja in pravi, da je bilo hudo, a da se je splačalo. In ravno ona mi daje nekakšno upanje, da se da.
/quote]

No, to pa po mojem mnenju v resnici ni več problem teh žensk, ampak le tvoj problem:

– ker to, da TI ne razumeš, pač ne more biti ‘problem’ kogarkoli drugega, kot le TVOJ.

Mogoče se sliši kot očitek, ampak je mišljeno kot DEJSTVO. Ker tako to je!

Te ženske so pač tam, kjer ta trenutek po spletu tebi nepoznanih okoliščin pač so – v človeka nevrednih razmerah. Upamo lahko le, da jih zgodbe kot je ta, ki si jo opisala, spodbudijo, da to kar najhitreje, ko zberejo dovolj moči, spremenijo.

Kaj hočem sploh povedati?

… da jaz npr. nisem v ‘njihovih čevljih’, pa jih deloma razumem, deloma pa se vsaj trudim razumeti … hočem torej povedati, da se da! … razumeti namreč!

… in da si ne morem kaj, kot da zavijam z očmi, ko berem, kako se mnogi tukaj vedejo, kot da se do razumevanja drugačnih usod od svoje pride tako, da se, ‘o, gospoda’, pustijo ležerno drugim prepričati, zahtevajo, da namesto njih najdejo zanje in njihovo razumevanje problematike vse možne argumente in na koncu naj bi jih še rotili, da naj vendarle malo premislijo! Nak brate, odpade! Stvari sploh ne funkcionirajo tako!

Vsak je sam odgovoren in zaslužen za to, kdo je in kakšen želi biti kot človek – torej kaj razume, kaj še hoče razumeti in v kaj se mu ne da poglabljati …

Tvoja prijateljica bo končala svoj ciklus pekla, ko bo dojela, da v njem vztraja, ker je:

– prepričana, da si točno to zasluži (da si torej ne zasluži nič več kot ravno to, kar doživlja).

In večina ljudi, ki jih bo srečevala, ji bodo (tako kot nekateri tu na forumu) to tudi rekli: Sama si si kriva! Ne razumemo te. Verjetno izzivaš, a ne?

… a kaj lahko zanjo storiš ti?

To, kar že počneš, je največ kar lahko storiš zanjo:
– To, da ti ne verjemeš, da je to, kar živi, res vse, kar si zasluži.
– In hkrati si ji za dragocen zgled: ker ti tega sebi ne bi dovolila!

In to je v resnici veliko! Počasi ji bo (morda) prišlo do živega … ampak, kaj pa zdaj? Ta trenutek? Pa še noseča? Žal, nič. Ker nič ne moreš narediti namesto nekoga drugega … in mogoče je ravno zato tako težko … razumeti?

Karmi, parkrat sem prebrala tvoj zadnji stavek… in sem se začutila… mogoče so moji prispevki v tej temi taki prav zato, ker “poznam” obe plati in sem mogoče prav zato jezna, ker sem v bistvu nemočna in ker se mi pred očmi dogaja ravno tisto kar preziram najbolj od vsega – nasilje.

Ja, februarja bo mami… on si otroka ni želel, tudi skupnega življenja z njo si ni želel, ampak zdaj pa kar, hiša, pa vse oh in sploh super… kako je hodila okoli s črnim očesom, pa je pozabila… ob tipu te pa kar strese, ker že oddaja tako energijo…

Ja, priznam, sem jezna nanjo, ampak če in ko bo potrebovala mojo pomoč, pa bom tam… sam preklopit more, pa bo… slej al prej…