Pozdravljeni,
zanima me, ali poznate knjigo Mohinderja Singh Jusa “Tipi otrok v homeopatiji” in kaj si mislite o tem? Jaz na žalost še nisem prišla do nje, sem pa prebrala nekaj povzetkov. In moram reči, da me je malo zintrigiralo. Namreč, ali je mogoče otroke tako razporejati oziroma ali je – po vaših izkušnjah sodeč – res kaj na tem?
Našega sinčka (2 leti) smo peljali k homeopatu zaradi nočnega zbujanja/kričanja, dobil je Carcinosinum. Takrat nam je homeopat dejal, da je konstitucijsko po “izračunih” na meji s Siliceo, ampak da se zaradi določenih simptomov nagiba h Carcinosinumu. Nekaj mesecev pozneje smo ga peljali tja zaradi tridnevne vročine – simptomska slika je pokazala Pulsatillo oziroma Siliceo. Homeopat nam je predpisal Siliceo, tudi zaradi prvega obiska. Silicea je tudi takoj prijela, po eni dozi je bil otrok ok. To se nam je zgodilo že dvakrat.

Ali to pomeni, da se kar vsi rodimo in smo “nekaj” homeopatskega? Od česa je to odvisno (geni, nosečnost, t. im. miazmi …)? Kako je potem v nadaljnjem življenju? Bo naš sin ostal Silicea za vedno ali se bo to spreminjalo?

Glede na to, da je vprašanje bolj teoretično, se z odgovorom seveda ne mudi 🙂

Hvala že vnaprej in lep pozdrav,
U

Pozdravljeni,
vaše vprašanje spada na nek način v nadaljevalni tečaj za homeopate, čeprav je v osnovi enostavno.
V modernih strujah homeopatije najdete veliko balasta, netočnega interpretiranja in veliko teoretiziranja, kaj nekaj morda je, a ni nujno, da vedno je in pogosto je in pravzaprav še večkrat ni…
Pretirano ukvarjanje z miazmami, konstitucijami in podobnim spada podobno med večje ali manjše izkrivljanje homeopatske teorije. Ta je še vedno jasna in nespremenjena do danes: izbor zdravila narekuje aktualna klinična slika, totaliteta znakov in simptomov. Pika. Ne glede na to, kako otrok izgleda, kakšne konstitucije je, kakšne ima morda miazmatske predispozicije … zdravilo izberemo glede na trenutno izraženo totaliteto simptomov. Imamo precej “strokovnjakov” modrujejo o vsem drugim, kot pa da bi si pravilno interpretirali akutalno klinično sliko, izbirajo zdravila glede na vse mogoče nonsense in zato predpisujejo napačna zdravila, ki potem ne učinkujejo.

Vaš homeopat najbrž ne sodi med njih. Ugotavljal je osnovno dejstvo, zakaj je danes težko dobro predpisovati v moderni civilizaciji. Gre za pojav, ki ga je opisoval že Hahnemann, ko se zaradi različnih vzrokov (najpogostejši je supresivno zdravljenje) lahko ena bolezenska plast “pripoji” že obstoječi, se z njo nekako pomeša in bolezen nadgradi. Jasnost klinične slike se tako zabriše, ker se simptomi prve in druge bolezenske motnje pomešajo med sabo. Pri odraslih, ki se jim je zaradi nevzročnega zdravljenja tekom življenja pridružilo še več različnih plasti bolezni, smo pogosto v pravem labirintu simptomov in znakov na začetku zdravljenja. Kot bi imeli gnilo čebulo, ko moramo olupiti vse gnile plasti postopoma eno za drugo, preden pridemo do zdravega jedra. Izjemno pomembno pa je, da pravilno identificiramo simptome najbolj zunanje plasti in nanje predpišemo pravo zdravilo in jo tako “oluščimo”. Sčasoma se malce jasneje pokaže spodnja plast in ko tako dobro luščimo plasti, postaja izbira zdravila vse jasnejša in naposled v idealnem primeru dosežemo stabilno zdravstveno stanje brez kroničnih težav.

Vsak človek ima dedne predispozicije, kjer je šibek in kjer ga bo bolezen najprej “zagrabila”, ko bo nekaj časa živel v neravnovesju. Tako zdrav človek pri sorazmerno močnih bolezenskih impulzih v večini primerov razvije zelo podobno bolezensko sliko. Tukaj šele lahko pogojno govorimo o “konstitucijskem” zdravilu, ker bo totaliteta simptomov vedno zelo podobna in bo zahtevala vedno isto zdravilo. Predpogoj za takšno razumevanje konstitucije je torej stabilno in zdravo zdravstveno stanje. Takšnih je pod 5% pripadnikov naše zahodne civilizacije. Otroci so v splošnem bolj zdravi in pri njih se večkrat pokaže tendenca, ki zahteva vedno isto zdravilo, kadarkoli so v neravnovesju.

Seveda pa ni nujno, če je bolezenski impulz zelo žibek ali pa zelo močan, lahko razvije tudi drugačno klinično sliko, ki zahteva drugo zdravilo. Zato za zdravo kmečko pamet lahko velja samo en enostaven odgovor in ni treba vedeti ničesar drugega. Polno razvita klinična slika je edina reč, ki narekuje izbor zdravila. Če bo predpis njej ustrezal, bo zdravilo delovalo, pa če je konstitucija ali miazma ali astralni utrinek v popolnem nasprotju z njim.