Moj 8 letni sin ima tik. Pred časom je mižikal z očmi, nato se je odkašljeval, nato je premikal čeljust v levo ali desno. Pretirano je tudi občutljiv. Če se mu zdi – in to se mu zdi pravzaprav vedno, da nekdo za mizo cmoka začne težiti, da se opravičimo, da bo odšel v svojo sobo, ker nas ne more poslušati, če se oplazi ob stol ga udari. Včeraj sva z možem uvedla, da če ga cmokanje – kar pravzaprav ni moti, naj počaka, da najprej pojeva midva in potem v miru lahko poje še on. Na morju je bil 23 dni v družbi prijetnih otrok s katerimi se je razumel. Je užival. Stvari so ga zanimale in bil je zelo navdušen. Ko je prišel domov je 15 minut jokal. Vedno sva z možem spoštovala njegova čustva, nikoli se iz njih nisva norčevala. V družbi ne bo kazal čustev, medtem ko se meni vedno izpove, zjoka in čustveno olajša. Sedaj je doma 2 dni in je zelo nezadovoljen in nergav. Ima veliko različnih strahov. Da se je nekje okužil, da bomo umrli v prometni nesreči. Že dolgo časa poiskušam, da pride do njega čimmanj negativnih informacij. Pa vendar se temu ne da čisto izogniti. Na mizi vidi časopis in prebere članek o prometni nesreči,itd…
Je pa tudi zelo ambiciozen. V šoli rad prevzame vodilno vlogo. Pravi, da bo v 2. razredu za predsednika volil sebe. Rekla bi da je zelo ambiciozen(vedno hoče biti najboljši) in tesnoben (ne vem od kod, saj ga nikoli ni nihče strašil in vedno sem selekcionirala kaj bo gledal na TV). Danes zjutraj ko sem ga peljala v varstvo je začel tolči po avtu (tolče nežno, pa vendar kot bi mu avto storil kaj žalega). Nekdo, ki bi se peljal z nama tega ne bi opazil, jaz pa sem zdaj na vse skupaj zelo pozorna. Ali je to pri 8 letniku še normalno, da tolče po stvari?? V šoli ni bilo nikoli pripomb, je vzorec učenec. Spoštuje avtoriteto – učiteljici uboga, pomaga slabšim učencem, itd… Tudi midva z možem ga velikokrat pohvaliva. Drživa obljube. Tudi kaznovan je za neprimerno obnašanje. Poveva mu, da je njegova družba neprijetna in da želiva da odide v svojo sobo.
Resnično ne vidim v naši družini kaj tako zelo problematičnega, da bi se to tako odražalo na otroku. Kako naj vem ali bo to minilo ali pa je morda to že Tourettov sindrom?? Grozno se mi zdi, da bi moral pri 8 letih uživati tablete. Naj povem, da je moj brat star 30 let, ima astmo in še vedno grize nohte. Kakšne teste delajo na SC na Gotski in ali otroci, ki imajo težji tik dobijo tablete in kakšne?????
Zadnjič me je vprašal: Ali opaziš kaj novega pri meni??? Odgovorila sem: Ne, kaj pa je? Odgovoril je: Nič več ne pogrkavam. Nato sem ga pohvalila. Vem, da bi morala to sama opaziti, saj tudi sem vendar tisti trenutek se nisem potrudila da bi dobro razmislila na kaj misli.
Veliko sem “naložila”, vendar res ne vem kaj storiti. V končni fazi vem, da bomo morali tudi na teste na Gotsko, pa vendar bi želela prej poizkusiti vse, da bi nehal s tem.

Spoštovana Mojca!

Svojega sina in njegove posebnosti ste opisali izredno natančno, vendar to žal ne more nadomestiti živega intervjuja, ocene, ki jo strokovnjak dožene ob vzpostavljenem neposrednem kontaktu, zato se s sinom le oglasita v posvetovalnici na Gotski. Končno je tudi pisanje na forum neka, vendar manj izdatna oblika posveta. Glede Tourettovega sindroma bi vas skoraj lahko potaložil, saj po pravilu vsebuje prisilno ponavljanje enozložnic, česar pa vi ne opisujete. Ker ne pišete o sorojencih sklepam, da je edinec in tukaj je generalno priporočilo, da mu omogočite čim več odnosov z vrstniki, tudi vključevanje v katero od organiziranih oblik športa lahko prinese ugodne rezultate. Z obiskom na Gotski vsekakor ne odlašajte, saj je povsem možno, da bo vsa terapija, ki jo bo potreboval, vsebovala le nekaj navodil za vaje.

Sicer malo pozno pa vendar sem vam za vaš odgovor prav lepo zahvaljujem.
Naj povem, da sem se o mojem problemu pogovarjala že z dvema psihologinjama. Obe sta bili precej “mlačni” . Ena mi je samo svetovala naj zadevo ignoriramo, druga pa mi je dejala naj ne upam preveč. Da je potrebna potrpežljivost. Da tik ponavadi izzveni okoli 12. leta.To se mi zdi še kar daleč. Vsekakor bomo s to drugo še sodelovali. Prejšnjič sem pozabila napisati, da je otrokov oče v neki določeni situaciji anksiozen. To je recimo 4x letno. Občutke tesnobe takrat težko kontrolira. Tudi njegov brat je anksiozen.
Psihologi največkrat problem iščejo v okolju. Sama sem prišla do zaključka, da ima okolje manjši vpliv kot gen. Torej, da že obstaja ena predispozicija delovanja amigdale, neokorteksa.. Poleg psihologa bo potreben še pregled zdravnika – torej psihiatra. Kot ste mi svetovali otroku omogočam ogromno druženja z vrstniki.
Presenetilo me je, da se mu je tik med počitnicam začel še stopnjevati, saj sem pričakovala ravno nasprotno.
Mi lahko namignete kako se lahko zgodi, da v mirnejšem nestresnem času psihična napetost poraste????????????????? Ni mi LOGIČNO.
In kaj menite o prirojenem delovanju amigdale????????????
Saj naj bi tik ob prenehanju stresne situacije prenehal.
Upam, da bomo jeseni prišli do kakšnega zaključka in zadevo vsaj omilili, saj se bojim da bi ga otroci začeli zafrkavati – zaenkrat se to še ni zgodilo – in bi bil še bolj obremenjen ter bi tako prišli v začaran krog.
Najlepša hvala za vašo pozornost!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Spoštovana Mojca!

Predel možganov, imenovan amigdala velja kot ključno pomembna vrata, skozi katera se integrirajo vzburjenja od znotraj in od zunaj. Informacije o prvobitnih občutjih so prepletene z notranjimi vzgibi kot sta lakota in žeja, da bi opredelili čustveni povdarek izkušenj čutil. Ob poškodovanosti amigdale je oseba nesposobna razlikovati strah in jezo v glasu ali v mimiki sogovornika, ohranjeno pa je doživljanje sreče, žalosti ali gnusa.

Vrnimo se k vaši definiciji “nestresnega časa”, saj je to lahko zgolj nek zunanji vtis ali oseben pogled, ni pa nujno, da se v počitniškem času stresna situacija povsem izgubi, možno je namreč, da je prav pozorno spremljanje tikov samo po sebi že stresna situacija. Če psihološki tretma sam po sebi ni dovolj učinkovit je glede na izkušnje, ki veljajo v svetu, posebno če se stvar stopnjuje, potrebno uporabiti tudi zdravila, ki pa jih lahko predpiše le pedopsihiater, ki ga bo verjetno treba obiskati.