The secret – je komu uspelo?
No, jaz pa verjamem. In ravno zato, ker se mi je zgodila huda stvar. Tako dolgo, ko sem bila cela prestrašena in negativna, se ni spremenilo na boljše. Potem sem pa prebrala knjigo ala Skrivnost in v glavi mi je kliknilo… prepustila sem se,razmišljala, da bo vse dobro in dejansko je bilo. In še vedno, če se prepustim in verjamem, da bo dobro in da se bo pokazala rešitev, se vedno vse reši. Res pa je, da je takšen način razmišljanja vsakodneven in da se moraš vedno opominjati, da ne pozabiš. Poznam cel kup ljudi, ki tako razmišljajo in ki so se s tem seznanili šele, ko se jim je zgodilo nekaj tragičnega, ampak so iz situacije iskali rešitev in se niso sami sebi smilili. Življenje gre naprej, ne more biti vedno lepo, težave so pred nami zato, da iz njih pridemo močnejši. Res, da je Drnovšek umrl, ampak umrl je umirjen, sam s seboj in ne v smrtnem krču pripet na vse mogoče aparature. Vsi bomo umrli, od načina slovesa se bomo pa razlikovali.
Zdaj pa povej koliko te stane, da pozitivno razmišljaš? Čemu se boš mogla odreči, če boš, ko se boš popacala s pasto z nasmehom rekla “hja danes sem malo štorasta” in se z nasmehom preoblekla? Kaj boš žrtvovala ko se boš ob tem ko se ti je pokvaril avto nasmejala in ne preklinjala? Boš trpela?
Torej govoriti, da je to tržna niša je malo bebavo… ker če ti nekaj lahko pomaga se temu zaradi mene lahko reče avion. Meni je važno, da pomaga, da sem srečna in da v življenju ko si nekaj zaželim to tudi dobim. Pri meni to funkcionira… ti pa o tem razmišljaj raje kot o tržni niši in iz tega ne potegni nič.[/quote]
Ej, kot da poslušam enega tistih, ki mi prodajajo te knjige za samopomoč.
Zdaj pa ti povej, kaj imaš od tega, če se ob tem, ko se popacaš, nasmehneš, namesto zakolneš ali brcneš v steno od jeze? V čem je razlika? Jaz sem spustila svojo jezo, ti si jo samo potlačila. To seveda lahko počneš do neke mere, dokler te ne požre in si daš duška še za nazaj. To enostavno ni naravno stanje. Nihče se ne more ves čas smejati in si prepevati. Kvečjemu b Polju pristaneš.
Jaz si pozitivno filozofijo razlagam popolnoma drugače – predvsem ne v drobnih stvareh (ponavljam, jeza je zdrava in tudi ventil je treba imeti), temveč v tem, da te stvari ne dotolčejo. Pa malo resnejše stvari, kot so popacane hlače. Ne pa, da te NIKOLI ne preplavijo negativne misli?
Ko boš torej izgubila službo in ostala na cesti z dvema otrokoma, ob tem pa si žvižgala in govorila, kako je življenje lepo, potem se pa znova javi.
Ampak tebi se s tvojo pozitivno filozofijo to ita ne more zgoditi.
:))))[/quote]
Evo točno to. Zdaj si zadela bistvo! Bravo! Upam, da boš sedaj večja pozitivka!
Vzela si mi z jezika!![/quote]
Ste pa res smešni eni. Mene nihče ni prepričal da mi kaj manjka. To sem sam vedel in čutil. Zato sem iskal nekaj, da se iz tega lažje izvlečem. In tako prišel do Skrivnosti. V bistvu sploh nisem vedel o čem knjiga govori, slišal sem samo da je popularna. Niti malo mi ni žal, da sem jo našel. Veš, ni dovolj samo brati knjig. Če jih nekdo prebere na tone in ni haska, ni kriva knjiga. To pa je menda ja jasno.
Zdaj pa povej koliko te stane, da pozitivno razmišljaš? Čemu se boš mogla odreči, če boš, ko se boš popacala s pasto z nasmehom rekla “hja danes sem malo štorasta” in se z nasmehom preoblekla? Kaj boš žrtvovala ko se boš ob tem ko se ti je pokvaril avto nasmejala in ne preklinjala? Boš trpela?
Torej govoriti, da je to tržna niša je malo bebavo… ker če ti nekaj lahko pomaga se temu zaradi mene lahko reče avion. Meni je važno, da pomaga, da sem srečna in da v življenju ko si nekaj zaželim to tudi dobim. Pri meni to funkcionira… ti pa o tem razmišljaj raje kot o tržni niši in iz tega ne potegni nič.[/quote]
Ej, kot da poslušam enega tistih, ki mi prodajajo te knjige za samopomoč.
Zdaj pa ti povej, kaj imaš od tega, če se ob tem, ko se popacaš, nasmehneš, namesto zakolneš ali brcneš v steno od jeze? V čem je razlika? Jaz sem spustila svojo jezo, ti si jo samo potlačila. To seveda lahko počneš do neke mere, dokler te ne požre in si daš duška še za nazaj. To enostavno ni naravno stanje. Nihče se ne more ves čas smejati in si prepevati. Kvečjemu b Polju pristaneš.
Jaz si pozitivno filozofijo razlagam popolnoma drugače – predvsem ne v drobnih stvareh (ponavljam, jeza je zdrava in tudi ventil je treba imeti), temveč v tem, da te stvari ne dotolčejo. Pa malo resnejše stvari, kot so popacane hlače. Ne pa, da te NIKOLI ne preplavijo negativne misli?
Ko boš torej izgubila službo in ostala na cesti z dvema otrokoma, ob tem pa si žvižgala in govorila, kako je življenje lepo, potem se pa znova javi.
Ampak tebi se s tvojo pozitivno filozofijo to ita ne more zgoditi.
:))))[/quote]
Ne razumeš, ko razmišljaš pozitivno in verjameš v dobro in vidiš samo pozitiven izzid..se ti kaj slabega ne more zgoditi.. tako enostavno je
čim ti vidiš slabo in ga čutiš, slabo tudi privabljaš, in se ti zgodi ..tako to gre..
lp
Kakorkoli, nisem trdil, da je sama kriva. Določene stvari pač sami prikličemo na sebe s svojim načinom razmišljanja. Jaz v to verjamem. Kako pa misliš, da deluje usoda? Tudi ta primer bi se dal razložit. verjetno se je znašla na napačnem kraju v napačnem času, na katerega je nihče ni s silo privlekel, ampak je nekako sama tja prispela. Naša dejanja so posledica naših misli.
A dajta, dajta. Usodo si pišemo sami? Greš zdaj v trgovino po kruh in po mleko, en divjak te zbije z avtom in potem si ti to sam priklical nase? S čim pa? S tem, ko si hotel za otroke kupiti kruh in mleko? Lahko bi šel po drugi poti, lahko bi šel pet minut prej ali deset pozneje. Usoda, da, ampak je nisi sam priklical nase. Bi jo, da, če bi se ukvarjal s hudo nevarnim športom in ostal invalid, to že, na takšen način pa ne. In otroci, majhni otroci, ki so po nesrečah ostali invalidi? A njim tudi pripisujete negativno razmišljanje, s katerim so nesrečo priklicali nase?
Kar pišeš, se popolnoma izključuje. Praviš, da je za vse kriva usoda, po drugi strani pa smo si sami krivi s svojim načinom razmišljanja? Ali je eno ali pa drugo. Če je usoda, se lahko na glavo postavimo, pa toka dogodkov ne moremo spremeniti. Ker to namreč je USODA. Je ne moreš spremeniti z načinom razmišljanja. Če verjameš v usodo, se ne moreš sklicevati, da si je sama kriva, temveč je kriva USODA.
In ne, ni bila sama kriva. Ni izzivala, ni bila pijana, ni bila lahkomiselna. Je veder deklič, poln sonca. In taka je tudi ostala.
Če pa bi za trenutek pomislila, da si je to sama priklicala ‘z načinom razmišljanja’, si pa lahko samo še kroglo v glavo požene.
Ne vem, kako si ti predstavljaš usodo. Jaz si je ne razlagam kot statično, da se ti že ob rojstvu zapiše in se potem ne spreminja. Ampak je dinamična, spreminjamo jo lahko samo sami s svojimi dejanji, ki so posledica našega razmišljanja, vendar seveda ne vemo ali se nam bo zaradi določenih dejanj spremenila na bolje ali na slabše. Kajti, potem bi bili jasnovidci.
Ej, saj v usodo sploh ne verjameš. Če meniš, da lahko vplivaš na usodo s svojimi dejanji, potem v usodo ne verjameš.
Seveda lahko vplivaš na tok življenja, na lastno srečo, uspeh. V tem pogledu si seveda usodo pišemo sami.
Ko pride do zunanjih dejanj (požari, potresi, terorizem, umori, posilstva, nasilje, nesreče …), pa smo samo igračke v igri življenja. Nikoli ne veš, kdaj te doleti.
In ponavljam, ko se ti zgodi kaj resnično slabega in si ob tem še razbijaš glavo, v kolikšni meri si to sam priklical nase, se ti lahko samo zmeša.
Če ti je nekaj usojeno, ti je usojeno ob rojstvu, na to ne moreš vplivat. Če ti je usojeno, da te bo povozil avto pri dveh letih, temu ne moreš ubežati. Če verjameš v to. Ne trdim, da je res in da usoda sploh res obstaja. Lahko temu rečeš samo smola.
Da si usodo krojimo sami, je pa samo ljudski rek, ki je v bistvu protisloven. Ker to potem ni več usoda.
Jaz osebno verjamem, da je marsikaj začrtano ob rojstvu, na marsikaj pa lahko vplivamo tudi sami. Na to, kdaj nas bo doletela smrt ali nesreča, pač ne.
Lahko pa seveda vplivamo na to, kako bomo živeli – ali bomo uspešni, srečni, ali bomo imeli otroke.
Čeprav – tudi želja po uspehu, ambicioznost ti je položena v zibko, torej vprašanje, koliko nam to spet ni usojeno.
Zanimiva debata. Ni enega odgovora.
Usoda – po SSKJ je nekaj, kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek življenja tako, da se nanj ne da vplivati – potek življenja, na katerega se ne da vplivati.
Vsakršna volja in usmerjanje usode z načinom življenja in mišljenja tako odpade.
Razen v delu, ko nam je tudi način življenja in mišljenja v določenem delu dan ob rojstvu in usoda tako začrtana naprej.
Mislim, da se kot pesimist rodiš – karakter je v veliki meri v genih.
Vsak je svoje sreče kovač.
Torej nekateri ljudje verjamejo v usodo, nekateri pa ne. Odvisno res tudi od vzgoje. Nekateri starši so otroke učili, kar bo pa bo itak ti je usojeno za vnaprej…mislim, da otroci s tako vzgojo težje kam prilezejo v življenju imajo več predsodkov itd…….drugi starši, ki pa učijo svoje otroke kar boš žel to boš dobil…pa verjamejo, da imajo življenje oni v svojih rokah in nihče drug…kaj je potem bolje..