Pozdravljeni vsi,

danes sem po naključju našla tole tematiko, čeprav MON poznam že precej časa (bolj sem spremljala druge forume).

Soočam pa se z zelo podobnimi težavami kot sem jih zasledila v vaših primerih.

Poročena sva 14 let, imava 2 otroka. Že od vsega začetka se mi je mož zdel nekoliko zaščitniški, posesiven, ljubosumen…vendar izbruhnilo je pred dobrim letom.
Zamenjala sem službo, se malo bolj posvetila sebi (zunanjost, notranjost, samozavest)….in vse to je pripeljalo do tega, da so njegovi izbruhi čedalje pogostejši in čedalje bolj čudni in neupravičeni.
Kar se obnašanja tiče ne bom ponavljala mojih predhodnic…enako velja tudi v mojem primeru ..na zunaj vse ok, za zaprtimi vrati pa izpadi..in to so malenkosti…če mu ne pošljem sms takrat, ko ga on pričakuje….če se ne oglasim na mobi…če si želim kupit nekaj lepega za oblečt..
Velika težava je tudi v tem, da me nikamor ne pusti. Če imamo v službi kakšno kosilo se moram odpovedat..pravtako kakšni novoletni ali pa poslovilni zabavi…letos sem šla na novoletno zabavo in je bil cel hudič ko sem prišla domov. Itak sva se zmenila za uro (22:30!!!..za novo leto)..prišel me je iskat…doma sem pa poslušala poniževanje in zmerjanje. Če izrazim željo, da bi šla h kolegici na kavo..ne smem…še k sestri ne..odgovor njegov je: “mene imaš doma” ali pa “raje kaj pospravljaj, samo okrog bi hodila”…pa nikamor ne grem….
Poskušam se kontrolirat ko me napada z besedami, ampak včasih mi res ne znese…ne morem bit več tiho…vsak dan mi očita, da ga ne maram…
če ga kdaj zavrnem pri sexu, je po njegovo to zato, ker ga ne maram…20x na dan mu moram povedat, da ga imam rada
včasih sem zvečer tko psihično utrujena
Rekel mi je včeraj: pri meni si doma in delala boš tko kot bom jaz rekel…
Grozi tud s samomorom…
Hodi k psihiatru, ampak ne občutim spremembe.
Za vsako stvar, ki mu jo povem, jo moram mal priredit…vedno razmišljat, kako bom kaj povedala, da ne bo prepira…nonstop prilagajanje…kako zelo me to ubija
In po prepiru vedno reče: ” ja sej ni nič kaj takega…ja kaj sem pa naredi narobe…sej ti nič nočem”

Se opravičujem, če sem mal zmedeno napisala vse skupaj. Pišem iz službe na hitrco…doma ne smem niti na računalnik

hvala, ker ste prebrali mojo zgodbo. Vesela bom kakršnegakoli nasveta ali vaše izkušnje

pa lep dan vsem skupaj

Res ni ni lahko v takem zakonu. Če mož že hodi k psihiatru ima najbrż že kakšno diagnozo. Očitno je, da karkoli narediš on vidi neke strahove. Mogoče se boji, da ga boš zapustila. Niti zaveda se ne,da te s svojim obnašanjem dejansko odriva od sebe. Poskusi se pogovorit z njegovim psihiatrom in mu povej kakšno je njegovo obnašanje doma za štirimi stenami.

Pozdravljena!

To, da hodi k psihiatru ne pomeni dosti, saj ne veste zakaj hodi tja ali je psihiater dober ( nekaterih diagnoz se ne more postaviti brez tega, da se seznani tudi z iniformacijami, ki jih dajo svojci) in ker terapija pri MOM, da je uspešna traja intenzivno nekaj let in še velika motivacija in želja mora biti pri osebi z MOM, da res kaj spremeni. Drugače se lahko vse skupaj spremeni bolj v to, da še psihiatra izkorišča v svoje dobro.

Edino orožje, ki ga imate ste vi sama. On se verjetno ne bo nikoli spremenil, zato je edino, kar vam preostane, da se spremenite vi, to je, da spremenite svoj odziv na njegova dejanja. . Čeprav se nam zdi, da mi storimo vse, da bi odnos nekako uspel se ne zavedamo, da včasih to ni najbolje. Predvsem zato, ker prav s svojim trudom ( popuščanjem, dopuščanjem, umiki…) dostikrat še ojačamo vedenje bližnjega z MOM in mu tako zavedno ali nezavedno omogočamo, da se še naprej vede tako, kot se vede. Ko se spremenijo naši odzivi, se spremeni tudi on. Dolga, težka in burna pot vendar zanesljivo uspešna. IN na koncu definitvno vredna truda, če ne zaradi drugega pa zaradi otrok.

Najdite čim več informacij, kako s takšnimi ljudmi ravnati, zakaj pristajamo v takne odnose, kakšni so mehanizmi delovanja takšnih odnosov. Stvari, ki se vam trenutno zdijo kaotične, nerešljive nenadoma dobijo veliko bolj jasno podobo in odpre se veliko možnih poti. Knjig je veliko, vendar ne v slovenskem jeziku. Edina, ki je trenutno je Ne stopajte več po prstih, ki nudi osnovno razumevanje in tehnike, kako se s tem soočati. Pomagalo bi tudi to, da bi sami našli psihoterapevta ( dobrega seveda) ki bi vam pomagal, da stvari bolj jasno vidite in skupaj z vami našel rešiteve in vam bil v oporo pri ponavadi precej burnih transformacijah. Naredite svojo podporno mrežo ljudi, ki vam nudila suport. Izkoristie te forum v vsakodnevnih situacijah, več glav več ve in morda najdete kakšen dober nasvet kako reagirati v določeni situaciji, da se stvari končno začnejo spreminjati.

GittaAna

Če se mu boš preveč pustila, bo imel prevlado nad teboj, kar jo že ima. To pa sigurni ni dobra popotnica za otroke, če vidijo da ima mož vse vedno prav, ženska pa samo kima.
Če ne bo bolje, raje pusti vse skupaj in pojdi, ne splača se vztrajati samo zaradi otrok in ne vem česa vsega, saj to lahko traja leta in leta… in leta. Ženske pravijo, da se itak ne spreminjajo taki, mogoče za par mesecv, drugače pa spet vse na novo nazaj. Tip je ljubosumen ti pa tudi ne moreš samo kimati in biti kar doma, kot cunja. postavi mu meje in se jih drži, tudi sama! ne popuščaj, on s svojim ljubosumjen mora sam popucati, ne sme to nate prenašati!
Pa tudi za otroke ni dobro, naj vidijo da imajo poknčno mamo, ne pa neko cunjo.
srečno

Res je, kot so zgoraj pisale, če vedno potem ostaneš doma, te ima že v vajetih kot psa, se opravičujem vendar je res. Težko boš samo sebe prebila čez to, če se vedno podrejaš. Če rečeš, da greš pojdi saj nisi otrok in on ni tvoj foter, da ti lahko prepoveduje, mar ne?
Za tak odnos ste tudi ženske krive, ker preveč popuščate, čemu sploh? Zato da je mir, ampak sčasoma to popuščanje vodi v to, da ste na tabletih, psihično uničene in na podnu. Čemu bi se morala vedno ženska nekaj prilagajati, samo zato da je mir? Zaradi otrok? ne hvala, naj se kar lepo očka še malo!
Preberi si temo, ki jo je napisala Vilinka13.

Ko berem takele…”me ne pusti”, pa “ne smem”, pa “se moram odpovedati”, pa “moram mu povedati,
da ga imam rada” (vse iz tvojega posta), se enostavno zgrozim.
Potem moram sama sebe opomniti, da je tole podrejanje verjetno nastalo postopoma, kot v tisti zgodbi
z žabo – če jo vržeš v vročo vodo, bo skočila ven, če jo daš pa v hladno in počasi segrevaš, se bo pa
skuhala…
Pa kaj si ti njemu? Sužnja? Služabnica? Si si res takole predstavljala svoje življenje? Da si z lastnim
denarjem “ne smeš” kupiti, kar ti paše, da se moraš zagovarjati za obisk prijateljice…še v zaporih imajo
več svobode.
Ker jaz takega odnosa ne razumem (in ga verjetno nikoli ne bom) je moj prvi instinkt, da ti verjetno že paše
tako, drugače bi ukrepala. Potem se pa spet spomnim na žabo :-)) in se poskušam vživeti.

Ampak vseeno….zakaj TOČNO se poškušaš kontrolirati, ko te zmerja in žali? Zakaj ga poslušaš?
Če bi te začel zmerjati nekdo na cesti, bi verjetno po določenem času poklicala policijo, se uprla. –
– ker to je NARAVNA REAKCIJA. Ti pa si tiho? Ali kako?

Dejva nekaj razčistiti: nima te rad, če imaš nekoga rad, potem poskrbiš, da je ta oseba SREČNA.
On dela ravno obratno. In Izsiljevanje tvojih izjav, da ga imaš rada, ni nič drugega kot prisila v
“ja, ubogala te bom še naprej” – čisto nič drugega kot to. Podrejanje. Prisiliti nekoga, da te ima rad, se ne
da.

Odnos, ki ga imata je milo rečeno bolan, lahko ga omiliš – ampak začeti moraš pri sebi, ne pri njemu.
On ima res težave, vendar, če premisliš, do drugih (v službi, kjer ga cenijo) verjetno ni tak? Se zna
kontrolirati? Normalno komunicira brez zmerjanja in prisile?
Zakaj pa s tabo lahko?
Ker mu pustiš.

Postavi meje (o tem je na tem forumu ogromno napisanega, predvsem v zapisih GittaAne), preberi si,
potem pa naredi prvi korak naprej. Tudi če naslednjega ne bo dalj časa, je važno samo, da ne greš
nikoli več NAZAJ. Pogum.

Nisem ena tistih, ki bom rekla, da te nima rad. Niti ti ne bom rekla, da si šleva, ker ne greš. Nisi šleva, zelo pogumna si, da si to zapisala in zelo brihtna, ker si prepoznala, da te mož zatira.
NAj ti povem mojo zgodbo. Vedno sem bila tako zelo pasivna, pa ustežljiva, pa prijazna in nikoli si nisem upala kaj povedati nazaj. Zakaj? Poglej, v vsaki družini, v kateri so medsebojni odnosi slabi, ljudje podedujejo določene vloge. Jaz sem najmljajša in sem bila grešni kozelj. In ker sem bila kriva, tako sem se počutila, so z menoj lahko počeli kar so želeli. Me žalili, mi dajali za opravljat opravila na najnižji stopnji (kdo misliš, da je pri nas čistil WC) in se potem drli name, kako nesposobna sem… Veš to je velika agresija in če ves čas poslušaš začneš to verjeti in se tako tudi obnašati. In to je izjemno težko spremeniti. In kar je najhuje, tudi tvoj partner se bo do tebe obnašal enako.
Ampak jaz to počasi spreminjam… Korak za korakom. Najprej sem spoznala, da ta način ni pravi in sem si poizkala pomoč. In kaj se je zgodilo? Zdaj, ko se spreminjam, ljudem nisem več tako všeč, zdi se jim čudno, nenormalno. In bolj ko si želim pobegniti od te svoje vloge, bolj me vlečejo vanjo. Ampak se spreminja, dan za dnem se spreminja. Predvsem pa sem se naučila reči, jaz sem odgovorna za svoje reakcije on pa za svoje. Če kriči name na ulici, se meni tega ni potrebno sramovati, kvečemu se mi lahko zdi največji neotesanec. Me pa takšno početje boli seveda me boli. Ampak, ko sem mu prvič rekla, da se z menoj tako ne bo pogovarjal… Ko prvič nisem odgovorila na njegove provokacije… Ko ga prvič nisem čakala doma in sem sama odšla na raztavo, kino, v gledališče… In ko prvič nisem prišla, takrat ko je on hotel… So se stvari začele spreminajti. On se ni spremenil nič, jaz sem se spremenila. O ne, ni me pohvalil pa tudi radosten ni bil… Je pa začutil mojo mejo. Moj največji uvid je, nekateri strahovi so neutemljeni, nekateri pa so. Če se te fizično loti, te bo policija zaščitila, če drugače ne, se lahko zatečeš na Društvo za nenasilno komunikacijo in ti bodo tam pomagali. Če nate kriči, ker si bila predolgo zunaj, kričal bi nate tako ali tako. In če hoče spolnosti s tabo, ti pa z njim ne, ne mu dat (vem sliši se vulgarno), ker bo našel, tudi če mu boš ustregla, kaj da tebi potem ne bo fino. Skratka, nauči se mu reči NE in garantiram ti, da je dovolj ljudi, ki te bodo zaščitili, če ti bo skušal kaj narediti-LE POVEDATI MORAŠ. In ko boš sestavila mozaik svoje dobre samopodobe boš lahko mirne duše odšala in nič, nobena slaba vest te ne bo več vezala nanj. Kar pogumno, na pravi poti si, tudi jaz, kajti mozaika tudi sama še nisem docela ustvarila.

Skela je predlagala eno dobro stvar, kako lažje uvidiš, kaj je zate dobro in kaj ne, kaj je primerno in kaj ne……Gre pa nekako takole.

Poskušaš si predstavljati, da bi ti isto situacijo pripovedovala tvoja prijateljica, znanec….kaj bi si o situaciji mislila? Kaj bi mu predlagala?

Ali pa si predstavljaš, da bi se tako, kot se oseba z MOM obnaša do tebe, obnšal nekdo drug ( prijatelj, znanec, neznanec..). Kaj bi storila? Bi dopustila? Bi se ti zdelo prav?

To, da je nekdo tvoj bližnji ni bianko dovoljenje, da lahko s teboj počne karkoli. Ravno obratno prav bližnji je tisti, ki mora ( si želi) še posebej paziti, da te ne prizadane in ki ti res želi vse dobro.

GittaAna

Bravo Gitta-Ana !
Pa še kako se strinjam s tvojim nasvetom, problem je le v tem, da to zelllooooo težko naredimo. Potrebujemo zelo globok padec, da se lahko splezamo nazaj, tistemu, kot se reče življenje Jaz prenašam nekaj podobnega v nekaterih trenutkih hujšega, že 25 let. Od nekoč lepe, postavne obetavne ženske, je ostala samo brezzoba senca. Otroka nervozna, uničena s svojimi problemi, pogosto vzkipljiva. Ne morem več pisati, gdaj drugič mogoče več. Srečno vsem.

Takemu možu se postavi ultimat: ali se boš drugače obnašal ali pa bom šla. In če se ne začne obnašat drugače, se ga zapusti.
To, da hodi k psihiatru, je sicer lepoooooooo, ampak ni dovolj. Lahko je samo krinka, da je videti, kot da bi se trudil. V resnici pa mu še vedno dol visi!
Če mene vprašate, je motnja res pripraven izgovor za to, da nekdo dela, kar hoče, vsi drugi pa ga razumemo in prenašamo, ker je boooooooooooolaaaaaaaaaaan. Pri marsikom nisem več prepričana, ali je res MOTEN ali je zgolj NESRAMEN, NEVZGOJEN, NEOBZIREN, EGOISTIČEN, ŽLEHT …
Ta MOM je ratala zelo moderna, treba pa jo bo začet uporabljat malo bolj selektivno. Ali je vsak odrasel, ki je trmast, žleht, neobziren …, že oseba z MOM ali je v resnici zgolj vse prej našteto. Nisem več tako sigurna.
Vsi si želimo, da bi bil svet, v katerem živimo, urejen, pošlihtan, lep, z dobrimi ljudmi z dobrimi nameni. In vse, kar ni tako, patologiziramo. Zato je tendenca, da vsem žlehtnobam postavimo neko diagnozo.
Ampak človek je po 18. letu odgovoren za svoja dejanja!
Ne glede na to, kaj je doživel.
Ne glede na to, česa ga doma niso naučili.
Ne glede na to, kdo ga je zlorabljal.

Če nekomu dovolimo, da ima samo motnjo, mu odvzamemo odgovornost za svoja dejanja.

Pozdravljena Wada,

končno nekdo, ki je rekel bobu bob. Malo preveč je teh MOM-ov kar naenkrat. Seveda je to samo moje laično mnenje.

Lepo pozdravljeni.

Pa saj MOM ne pomeni, da mu je vse dovoljeno in vse oproščeno.
MOM je samo ime za motnjo, ki se pogosto pojavlja in zaradi katere trpijo predvsem partnerji in
družinski člani. Gre za to, da se ob prepoznavanju te motnje znajo zaščititi, da ugotovijo, da niso sami,
da niso edini, da je tega precej in da se DA ukrepati, postaviti meje, zaščititi….

Se strinjam z Skelo. Če živiš z alkoholikom na primer, pa tega ne veš, ker ti to prikriva živiš v peklu, ker ti ni nič jasen, kaj se pravzprav dogaja s tvojim partnerjem ( čustvena nihanja, izpadi besa….) in je v veliko olajšanje ( čeprav ne končna rešitev) da veš, v čem je resničen problem in začneš iskati rešitve tam kjer so, ne da bi se ves čas ukvarjal s tem, kaj si ti narobe naredu, pa kaj bi še lahko ti izboljšal, pa kako bi lahko pomagall partnerju, ki mu ne moreš, ker si mora ta sam priznati, da ima problem in si želeti spremembe. In biti z nekom z MOM je včasih prece podbono, kot življenje z alkoholikom. ( če je zraven še alkohol, pa še toliko hujše) Vedno je lažje najti rešitve, če veš kaj je dejanski problem. Seveda obstajajo tudi zgolj hudobni ali egositični ljudje, vendar bo vsak, ki je imel opravka z MOM vedel povedati, da je tu kar nekaj pomembnih razlik.

GittaAna

Rešitev sploh ni tako zapletena. Odpri se mu, vsak dan z navdušenostjo možu povej kaj se ti je zgodilo v službi, na poti, na vsakem koraku, ko ga ni bilo s tabo. Razlagaj mu s tako zavzetostjo in entuziazmom, da bo vrjel, da se ti je res veliko zgodilo in ne bo prostora, da bo pomislim, da bi se lahko vmes zgodilo kaj na kar bi bil ljubosumen. Predvsem mu začni pripovedovati in opisovati vsak trenutek, ki si ga sama preživela dan za dnem, razgovori se. Govori o prijateljih, sodelavcih, kaj si počela z njimi, šla na pijačo, pogovarjala se o teh in onih rečeh (natančno o čem), kaj vse so ti zaupali, povedali. Razlagaj z veseljem. Gobčne ženske nimajo ljubosumnih moških. Ljubosumni so tisti, ki imajo zaprte partnerje in ki jim ničesar ne zaupajo ali se bojijo in prirejajo zgodbe. Bodi čveka in uspelo ti bo. Mož naj ti bo najbolj gobčna prijateljica, ko greš z njo na kavo, naj ti ne zmanjka besed. Zaupaj mu vse dan za dnem.

Capt tvoj nasvet bi morda prinesel kakšno rešitev, če bi šlo za normalen odnos, dveh “normalnih” ljudi in morebitne nesigurnosti enega od njiju. V primeru, da imaš ob sebi nekoga z osenostno motnjo ( ali kaj podobnega kot je opisano na začetku) je to recept za totalno katastrofo.

Že v samem štartu rešitev za ljubosumje ni v drugem partnerju ( razen, če res počne stvari, ki imajo osnovo, če res vara partnerja) Vzrok ljubosumja je v tistem, ki je ljubosumen, ponavadi gre za njegovo nesigurnost, nizko samopodobo, nizko samozavest…….in tak partner bo imel težave z ljubosumjem ne glede na to, kako se bo vedel drugi partner in je predpogoj, da se partnerja rešita težav z ljubosumjem to, da začne delati na sebi in svojih težavah in se šele potem ukvarja s svojimi partnerjem.

Če pa imaš partnerja z osebnostno motnjo ( ali takšnimi značajskimi potezami) pa je to, da mu poveš vsak najmanši detalj svojega življenja, da ga povsem brez cenzure spustiš v svoje intimno življjenje nekaj najbolj škodljivega, kar lahko storiš samemu sebi ( in odnosu) Ker bo vsako stvar ( tudi najbolj nedolžno) izkoristili in obrnil proti tebi. Tudi če si vzor idalnega partnerja bo našel kaj, kar bo v njemu sprožilo dvome. Namesto da bi moral ves čas dokazovati svojo “nedolžnost” n-krat na dan, jo boš moral dokazovati n na kvadrat – na dan. Življenje pa bo postalo peklensko.

V knjigi Borderline za telebane ( ki bo kmalu tudi v slovenskem prevodu) sem prebrala, da je življenje s partnerjem z MOM ( ali kaj podobnega) podobno temu, kar lahko vidiš v kriminalističnih serijah. Saj poznaš ta stavek : Vse kar boš rekel se lahko in se tudi bo uporabilo proti tebi v sodnem postopku. Zato moraš biti s svojimi izjavami, vedenjem in puščanjem v svojo intimo v primeru, da si v odnosu z osebo z MOM biti izredno previden. Pa še v tem primeru boš “obsojen”, ne glede na resnične dokaze.

GittaAna

Se strinjam z GittoAno. Sem preizkusila na sebi. Vse povedala, se pogovarjala na dolgo in široko, dokazovala pa je bilo samo še hujše. Več ko je vedel o meni, huje je bilo.

Na koncu si nisem upala nikamor drugam kot zgolj v službo, domov in v trgovino. Če je bil z menoj sem skoraj že v tla gledala, da ne bi mojega pogleda ali prijaznosti narobe razumel. Ure in ure razpravljanja kje, kam , s kom, zakaj…..vse dokler mi ni počil film in sem odšla. Potem pa drame, pa da ni tako mislil, pa da si ne more pomagati. Dokler si ne bo v glavi to sam poštimal ni rešitve. On se je raje odločil za novo partnerko. Ju videla zadnjič, stoposto iste drame.