Jaz sem imela splav, še v srednji šoli, malo po lastni neumnosti, sicer z zaščito, a nisem šla pravi čas k zdravniku, da bi mi zamenjala številko diafragme, ki se je medtem zvečala…S tistim fantom sem sicer bila 4 leta.. In je bilo nekako razumljivo, da pri 17 letih ne morem imet otroka, brez konlčane šole, službe..
pri tebi je drugače, v službi si, rada se imata, želita si otroka.
ne razmišljat, kaj vse še moraš, ker če boš iskala “pravi čas”, ta ne bo nikoli prišel, vedno boš našla kaj, ali večje stanovanje, ali boljšo službo, ali nov avto, ali potovanje…Leta pa tečejo. In morda ko boš rekla: zdaj pa sem pripravljena in hočem…ga ne boš mogla imet, žal poznam veliko takih parov, ki se sredi tridesetih let trudijo zanositi, pa ne gre in ne gre..
starši ti bodo pomagali, boste že kako, situacija ni tako brezupna..
glede splava jaz včasih razmišljam, kako bi moj otrok imel sedaj že 15 let..in si nekako ne predstavljam in se mi zdi kar prav, da sem takrat to storila, ker zdaj imam otroka z možem, ki ga ljubim, s katerim sva bila zrela in pripravljena na to..
isto želim tudi tebi, srečno!

Kot so povedale že druge – če gledaš racionalno, nisi nikoli v resnici dovolj pripravljen na otroka. In nekaterim se je zgodila taka “nesreča” in so se odločili, da ga bodo imeli prej od načrtovanega. Pravzaprav jih veliko dozori šele takrat, ko postanejo starši (sproti). Če bi se meni zgodilo, kot se je tebi, bi verjetno premišljevala isto, kaj narediti, samo mislim, da bi ga na koncu obdržala.

Nikar ne naredi take neumnosti, kot midva z ženo, ki sva nekaj dolgih let čakala, da bo situacija idealna ipd. in nama je bilo potem krepko žal! V življenju najbolj nasrkaš, ko si ga (navidezno) vnaprej do potankosti splaniraš …
Situacija ni nikoli idealna in otroka imeti je morda bolje, ko si malo “v gužvi” kot pa, ko imaš kao vse pripravljeno!
Ko bosta uživala v starševstvu, ti garantiram, da se bosta s hvaležnostjo spomnila naših nasvetov …

Šele sedaj sem prebrala tole sporočilo. Sicer ti je že veliko pred mano svetovalo, da obdrži otroka. To ti svetujem tudi jaz. Sicer nikoli v živlenju nisem imela splava, nikoli kaj posebej bolna, po vseh zdravniških pregledih oba z možem zdrava….toda tako željenega otroka ni in ni…
Kaj bi midva dala, da bi doživela en tak šok…tako pa iz meseca v mesec doživljava šoke, ko željene nosečnosti ni…Objemita novo življene, ga čuvajta in ga varujta…Vso srečo želim vsem trem….
Na saj se bom še rasusula,…veš, da sem ti kar malo fouš….

Zdravo!

Ne vem zakaj delata tak problem. Življenje se ne odvija po nekem receptu, temveč vedno preseneča. Verjetno ta otrok v vajinem življenju ne bo zadnje presenečenje. Tudi mi trije smo se stiskali eno leto v sobici pa kaj!?
Poročita se lahko tudi kasneje, zakaj mora biti vse po “regelcih”?
V življenju moraš biti prilagodljiv in upogljiv kot breza sicer te zlomi.

Direktno kaj?
Pozdrav!

Prvega otroka sem rodila v zadnjem letniku srednje šole in nato s prav dobrim uspehom maturirala. Tri leta sva živela v kletnem stanovanju z malim otročičkom , v katerem ni bilo vode in sva jo s škafi nosila v stanovanje. !K sreči je mož dobil službo, pa vseeno smo morali živeti zelo skromno !
Tole moje pisanje ni namenjeno temu, da bi Te prepričevala , da obdrži otroka, hočem povedati le to, da smo bili mi trije takrat srečni!
Starejši sin je danes star 24 let in ne morem si zamisliti dejstva, da ga ne bi bilo …………

V prvi vrsti naj vama povem,davaju zelo dobro razumem in vem,kaj prestajata.Tudi sama sem bila pred petimi leti v zelo zelo slični situaciji.
Ravno v tistem času sem se razšla s fantom,začela nanovo z drugim in seje zgodilo.Kljub kontracepciji.Ker sem bila navajena brezskrbnega življenja in sem že tako bolj “žurantski”tip je bila misel na otroka totalno šokantna.Pa vendar konec koncev nisem mogla naredit splava.Pa ne mislit,da imam kaj proti splavu.Nasprotno.No in tako je šlo vse zelo na hitro.Totalno sva se zapufala in ob pomoči družine kupila eno manjše stanovanje.Kako pa me bilo strah prihodnosti in tega,da bom zaradi otroka “privezana”na stanovanje vama ne morem opisat.Pa vendar.Kmalu sva dobila prekrasno hčerko in kljub temu,da sem sama zase vedno mislila,da sem popolnoma nematerinski tip sem se zaljubila takoj,ko sem jo prvič videla.Poskusita.Kakorkoli se obrne čez čas vidiš da stvari vendarle niso tako hude,kot se zdijo.Zdaj je tamala že kar velika in če se nama zahoče “žurat”ali kar koli drugega greva pač žurat.
Kakorkoli se bosta odločila,sem z vama.Upam,da bosta uspela rešiti tale težek položaj in želim vama vse dobro!