Niti ne vem kje naj se začnem. S fantom sva kupila stanovanje, ga lepo uredila in srečno zaživela življenje v dvoje – no, vsaj zdelo se mi je tako. Fanta imam zelo rada, mi je zelo všeč tudi njegov karakter in njegovi objemi, poljubi,… Skoraj vse, ampak sem ugotovila, da manjka bistveni del ljubezenskega razmerja. Mogoče sem bila do sedaj samo zaslepljena od silnih čustev. In kaj imam v mislih kot bistveni del? Se ne pogovarjava. Malo že, kako je bilo v službi, kako je bilo na žurki,….in nič drugega. Narave okoli sebe sploh ne opazi, ne privlačijo ga iste stvari kot mene, ne vidi barv, ne pokaže veselja,… vse je nekako bolj medlo, brez entuziazma,… Jemlje me kot samo po sebi umevno. Sedaj me ima in lahko svoj čas posveti prijateljem in športu, jaz pa si želim početi stvari z njim skupaj in deliti svoje veselje, ker samo tako se mi zdi, da lahko nekaj v polnosti doživim. Ne tega ni. Ni pogovorov in tudi kadar se kaj pogovarjava ali pa tudi kregava, zvali krivdo name. Me posluša, ko mu želim kaj povedati, a me ne sliši. Imava čisto drugačne sanje o prihodnosti, druge stvari pričakujeva od življenja;… In vse skupaj je postalo že preveč boleče. No npr. po cesti hodi par korakov pred menoj, redko greva sama na dopust, večinoma z družbo in takrat imam velikokrat občutek, da sem samska, ker namenja prijateljem in prijateljicam več pozornosti kot meni. Se imava rada, a sva si popolnoma različna. In vse to me je pripeljalo na pot, po kateri si nikoli nisem želela hoditi in si nikoli niti nisem mislila, da bom. Spoznala sem “prijatelja”, s katerim se lahko pogovarjava o vsem in ob tem uživava, gledava na svet s podobnimi očmi, navdihujejo naju iste stvari, vidi barve, je pozoren in zna razvajati, …. pač enostavno se počutim šele z njim, da sem lahko taka kot sem in hrepenim po njegovi bližini. Res uživava, ko sva skupaj. Vse je skoraj tako lepo kot v pravljici.
In zakaj sploh vse to pišem? Ker imam blazno slabo vest, ki me grize, grize in grize. Vem, da se v kaj takega ne bi nikoli spustila, če bi bilo doma vse, kot sem bila prepričana, da je. Pa sem se malo streznila in spregledala. Včasih imam občutek, da me bo preklalo na dvoje. Fanta imam blazno rada, a se mi zdi, da rad imeti ni zadosti, je potrebno več in prav ta več čutim pri “prijatelju”. Z njim se mi zdi, da bi res počela stvari, ki naju veselijo in o katerih sanjava. Ga imam zelo rada in si želim živeti z njim. O zaljubljenosti ali ljubezni ne upam govoriti, ker sem preveč razcepljena in niham z veliko aplitudo in sem tudi že precej utrujena od intenzivnih nihajev.
Prosim vas za kakršenkoli komentar, ker me zanima kako drugi ljudje vidite takšno zmešnjavo. Hvala!!!

Kako vidimo to zmešnjavo?

Najbolj me je zmotil stavek, da hodi nekaj metrov pred tabo. Če pomislim, na vse ostale besede, imata rada, vse super, niti me ni motilo, da dela druge stvari, da ga zanimajo drugi hobijo, kot to, da hodi nekaj metrov pred tabo. Spet je težko napisati, kaj je prav in kaj ne, če pa mene vprašaš, si si pa že sama odgovorila. imaš prijatelja. Očitno pri vajinem odnosu nekaj ne štima in vse to si tudi sama ugotovila. Ne glede, da na videz ni nič narobe, je duša v kletki največje breme, saj se tako nikakor ne more razvijati. Tako človek stagnira in ostane na eni točki, kot , da nikoli ne bi živel. Takega življenja pa je vedno škoda.

Vedno se je težko odločiti pri tako pomembnih življenskih poteh. Vendar naj prevladuje tvoja sreča in naj te vodi tisto, kar zapolnjuje dušo. Na koncu koncev, ne živimo zaradi drugega ampak zaradi sebe.

veliko sreče želim

primož

Te čisto razumem… ker sem se borila z istimi občutki… v najini zvezi je bilo na videz tudi vse super… navzven sva bila popln par… in zato je bil za okolico res velik šok, ko sem ga zapustila… bila sva par sedem let… in na začetku mi je bilo važno le, da imam fanta… da mi je lepo… z odraščanjem pa sem se spreminjala… postajala vse globja v razmišljanjih… vse bolj čuteča… opazila stvari, ki jih on ni… pogovarjala sva se le o vsakkdanjih stvareh… če sem mu želela zaupati svoje globje misli… me ni poslušal, ker mu je bilo to kao “brezveze”… če pa me je poslušal, me ni slišal… in počasi v najinem odnosu nisem več čutila tiste globoke ljubezni, ki povezuje… zveza me je začeka utesnjevat, ker se nisem mogla razvijat… nisem mogla izrazit samo sebe.. tako kot sem… in on je želel, da bi bila takšna kot na začetku… ni razumel, da sem se spremenila… v meni pa je bil vse večji nemir… in sponatno sem se začela družiti z ljudmi, ki so me razumeli, ki so razmišljali na podoben način… in bila sem notranje zadovoljna… ampak on je postajal čedalje bolj ljubosumen… in mi očital, da ga varam… pa ga nisem nikoli… za nekaj časa sem se odločila, da se posvetim le nama, najini ljubezni… pa se ni izšlo… ugotovila, da zgolj imeti rad ni dovolj… da sem zrasta… pred sedmimi leti izbrala fanta, ki mu v bistvu nič ne manjka… je res uredu… vendar pa se notranje ne ujameva… in to sva zadnji čas čutila oba… mene je preveč dušilo… in sem ta odnos prekinila… bilo je boleče… ampak mi ni žal… ker sem obema dala možnost, da najdeva tisto pravo ljubezen… ki prihaja od znotraj… on sicer tega ne razume tako kot jaz… ampak upam, da bo nekoč doumel, da ga nisem želela prizadeti… da sem verjela, da je to to… odšla sem še v času, ko se lahko spominjava lepih trenutkov…
Edino kar bi ti želela še rečt je, da se pri odločitvi opiraj na svoj notranji občutek… naj te ta vodi… ker le tako boš našla mir v sebi… vendar pa v primeru, če oddideš, to stori zaradi sebe… ne zaradi drugega (ne zaradi prijatelja)… ker drugi lahko oddide… odločitve sprejemaj zaradi sebe, ne zaradi drugih… ker le tako boš vedla kaj želiš, kam si namenjena… le tako boš svobodna… in duša ne bo več v kletki…

Primož najlepša hvala za odgovor.
Sem zelo sveža bralka tega foruma in mi je bilo lepo prebrati vse tvoje odgovore (tu mislim odg. na vprašanja drugih). Res pohvalno.
Mi je bilo kar grozno, ko sem še enkrat prebrala kar sem napisala, da hodi nekaj metrov po cesti pred menoj. Izgleda kot, da je to vedno. Se opravičujem, ni vedno. Se zgodi in takrat zelo boli. Npr., ko greva skupaj iz trgovine ali, ko sva s prijatelji… V mestu, če sva sama pa se drživa za roke.
Tudi rad precej popije ob koncu tedna, a na to sem dobila odgovor že drugje in tega tu nisem omenjala.
Mislim, da je glavni razlog vseh mojih težav to, da se moja duša, kot si napisal, počuti ujeta, da se počutim, da ne rastem več, da mi zmankuje energije za najbolj osnovne in preproste stvari na tem svetu. Ja, in potem vidim vse te napakice in me bolijo in si ne znam pomagat. Ko sva se zaljubila sem bila prepričana, da sva ustvarjena drug za drugega, da je to prav to, kar si želim. Ampak ljudje se spreminjamo in če ne rastemo skupaj, se začnemo drug drugega nehote ovirati. Žal.

Ravno danes ponoči sva se pogovarjala, da tako ne gre več naprej. Grozno boleče. Se počutim otopelo. Me je zjutraj čakal listek, da me ima rad in da si želi, da sem srečna. Če z njim to ne morem biti, da že mora biti tako.

Primož hvala!

Sonček tudi tebi prav lepa hvala. Je lepo slišat, da te nekdo razume. Ko sem brala tvoje pismo, se mi je zdelo, kot da berem svoje lastne besede. Vidim, da sva res imeli zelo podobno izkušnjo. Te lahko vprašam, kako si vse skupaj izpeljala? Vem, da te je notri grizlo, da te je bilo verjetno tudi zelo strah … in kako si naredila prvi korak? Za naju so tudi vsi prepričani, da sva idealen par. A vse kar mu rečem, vse moje ideje so čudne in brezveze.

Se popolnoma strinjam s teboj in hvala za ta komentar, da se moram odločiti predvsem zaradi sebe. Vem. Prijatelj ni razlog, on je bil verjetno bolj povod, da sem začela na stvari gledati bolj z lastnimi občutki in lastnimi očmi. Prijatelju sem tudi že rekla, da če pride kdaj ali pa ko bo prišlo, do tega težkega trenutka, želim biti sama še kar nekaj časa. Ko si raztrgan, ne moreš nič dajati, takrat samo črpaš in črpaš energijo drugih. Tega pa si ne želim. Ko sem z nekom, se mu želim popolnoma predati in mu dajati čisto ljubezen.

Soncek,
ponavadi tale pisma samo prebiram. Ampak tole tvoje se me je tako
dotaknilo, da ti moram odgovoriti. Kajti moja zgodba je tako podobna…
Tudi jaz sem se razsla oz locila par mesecev nazaj. Vzroki popolnoma
enaki…jaz sem postala drugacna…hotela sem drugacen odnos…Bilo
je tako hudo odditi…on se danes ne razume…pravi, da mu taksna kot
sem sedaj nisem vsec…ne razume, da ne morem biti enaka kot sem
bila pred osmimi leti…jaz ga ne obtozujem, ker je drugacen…pac vsak
mora iti svojo pot…zdaj mi je se hudo…ker sem sama…pravzaprav nisem-
imam svojega soncka…ampak tudi ona trpi…pa imam potem slabo vest…
pa vem da ni prav…ampak prav zdaj je najhuje…vcasih je tezko biti mocan…
zelis si nekoga…pa potem ta strah da bos vedno sam…ampak na koncu
vedno cutim, da sem naredila prav…kajti po dolgem casu se zopet pocutim
svobodna…svobodna v dusi…

… sem tole prebrala ze zjutraj, pa od nekakšne ganjenosti nisem mogla takoj odpisat… Vem namreč, da sem takrat ravnala prav… ko sem poslušala svoje srce… vendar pa me je le malokdo razumel… počutila sem se tako samo…to je bila zagotovo moja najtežja odločitev… oditi… ko ne veš kaj je prav in kaj narobe… ko ti srce govori eno, razum drugo…
Sprašuješ me, kako sem vse skupaj izpeljala? … prvo sem se skušala kao skulirat… svoje notranje občutke sem namreč pripisovala novim poznantvom… misleč, da sem zgolj zmedena, ker sem spoznala nove ljudi… pri meni se je zadeva vlekla približno eno leto… fantu (sedaj bivšemu) sem zaupala te svoje občutke… vedno sem bila poštena do njega, do naju… bilo je veliko pogovorov, ampak od takrat nikoli več isto… potem sem spoznala nekoga, za katerega lahko rečem, da je moja sorodna duša… od njega sem takrat črpala moč, da sem lahko sledila sama sebi… bilo pa je res težko… ker sem si očitala te svoje občutke, te svoje spremembe… poznam ljudi, ki čutijo enako… vendar ostajajo v zvezi zaradi navade, zaradi bojazni, da bodo ostali sami… tudi jaz se vcasih bojim… ker ne želim biti sama… vendar pa vem, da sem storila prav… ker sem si odprla možnosti, da doživim tisto pravo ljubezen… in kljub strahu in ranljivosti verjamem, da jo nekoč srečam… jo ne iščem, ker verjamem, da hodim po pravi poti… in da se nekoč srečam z njo… brezpogojno ljubeznijo…

… imaš prav… včasih je težko biti močan… ker ljudje okoli tebe ne razumejo… ker prihajam iz manjšega kraja, je zame situacija samo še težja… ker me dosti ljudi obsoja… sploh ne poskušajo slišat mene, moje zgodbe… ubogi je samo on… ker sem jaz tista, ki sem ga pustila… in boli me dejstvo, da so si vzeli pravico razvrednotiti mene… ker so mi zaradi tega odvzeli vrednost… ker mislijo, da mene ne boli… ampak še naprej ostajam močna… in grem naprej… počasi se mi vračajo iskrice v oči… in zadovoljna sem s sabo… pa čeprav sem včasih žalostna, ker sem sama… ampak vedno znova pridem do istega zaključka – da sem ravnala prav… ker tako kot ti… čutim, da sem svobodna v duši…

Sonček vedno bolj in bolj me presenečaš, se mi zdi, da mi jemlješ besede iz misli, občutke iz čutil,…zdajle nimam časa, ati kasneje napišem več.

Verjamem, da je hudo ce te ljudje kar obsojajo…res je kar pravijo, da v takih
situacijah spoznas prijatelje…pri meni je najbolj zanimivo to, da vecina
pravi, joj, poglej kako je to brez problema prenesla…ampak ne razumejo,
da je bilo najhuje ko sva bila se skupaj…vsi tisti prepiri in neprespane noci…
in potem ko koncno zberes pogum in koncas je najtezje za tabo…in vsaj
meni je v resnici veliko lazje…tudi tebi zelim vse lepo…

Sploh ne veš kolk si je najina zgodba podobna… s tem ko sem omenila svojo bolečino, sem mislila na to, da boli, ko si priznaš, da to ni to… ko se ti počasi sesuva svet v katerega si verjel… ampak ko sva se razšla, sem se kljub tej bolečini počutila veliko lažje… ko je odšel skozi vrata, sem dobesedno lažje zadihala… zato vem o čem pišeš… ker je bilo pri meni isto… isto kar se tiče notranjih občutkov in isto kar se tiče reakcij okolice… itak pa to razume lahko samo tisti, ki je to doživel… Zato ti ful hvala za te besede!

Pojdi k prijatelju. Preden bo prepozno.
Beri moje pismo.

Veno

Veno z veseljem bi si prebrala tvoje pismo. Kje pa je? Sem prav razumela?

Sonček,
je trajalo kar precej časa, da ti odgovorim.
Vem, ko si v taki situaciji te malokdo razume, a če veš, da delaš prav, se s časoma vse uredi, samo slediti moraš svojemu srcu, svojim občutkom. Tudi sama se borim z občutkom samote, groza me je misli, da ga ne bi več objela, da ne bi več nikoli mogla spati zraven njega, ga pobožati,… tako z grozo me obdajajo te misli, a sem čutila, da tako kot je bilo, ni imelo prihodnosti.

Tudi sama sem nove občutke pripisovala novim poznanstvom, tudi moj fant jih je, saj sem mu povedala za nove prijatelje in tudi za že omenjenega prijatelja. Tudi pri meni se vleče že več kot leto in vedno znova si rečem, da mu dam še eno šanso. On me ne razume kaj mi manjka, ker pravi, da je njemu lepo, da mu je všeč tako življenje kot sva ga imela, nima nekih večjih pričakovanj od življenja. Jaz pa sem drugačna.

Ah, Sonček, kaj bi sploh še pisala kako je bilo pri meni, ker bi lahko kar tvoje pismo prepisala, tako zelo sta si najini zgodbi podobni. Srečo imam v toliko, da nisem iz majhnega mesta in da me ne obsojajo ravno vsi sosedi. Me je pa v tednu od kar sva narazen klicala samo njegova mama, on še ne ( no, jaz tudi njega ne). To, da me kliče njegova mama mi samo otežuje stvari, ker me potem še ona prepričuje.

Veš kaj Sonček, rada bi ti samo povedala, da sem ponosna nate, da si naredila odločilni korak, da imaš pogum in da slediš svojim sanjam. Tudi jaz verjamem, da greš po pravi poti, ker si fajn.
Lep pozdravček

Sonček kot vidiš sem in Marjetica in Spominčica.

VENO PROOOOOSIM POVEJ MI KJE JE TVOJE PISMO, KER BI GA ZELO RADA PREBRALA!

Marjetica kot prvo se opravičujem ker sem dokaj kratek čas na forumu in sem šele sedaj opazila, ko si me spomnila da sem imela enak vzdevek.

Rada imam vse ljudi in od vsake zveze, pa naj bo prijateljska ali ljubezenska se težko poslovim. Bojim se prizadeti človeka, saj me ima vendar rad. Vedno sem za to da poskusiš maksimalno kolikor lahko pač narediš v neki zvezi da jo ohraniš, ko pa spoznaš da ne gre je bolje takoj zapustiti človeka, kot pa vztrajati ker mislim da je to samo omahovanje in strahovi. S tem daš tudi priložnost drugemu, da je prost in si najde osebo ki ga bo osrečila, čeprav bo morda v tistem trenutku prizadet in poln bolečine. Mislim da je pravilno da osebi poveš vljudno in iskreno kaj je bilo v zvezi zate moteče in da jo imaš rad na nek način, vendar zvezo zaključiš. Tudi sama sem tako naredila.
Ljudje se tekom življenjenja spreminjamo kar se tiče naših lastnosti in interesov in mislim da je prav, še posebno če pomisliš koliko je še življenja pred vsakim, da greš naprej. Zagotovo je res, da ko spoznamo nove ljudi in vplivajo na na nas najrazličnejši občutki povezani z novimi ljudmi, ne moremo biti prepričani ali razmišljamo in se odločamo pravilno. Jaz se držim tega, da vedno malo počakam da se čustva in navdušenje malo umirijo in da pridejo vmes tudi že kake težave, ki so dobra preiskušnja. Za življenje v dvoje je poleg obojestranske ljubezni zelo pomembna komunikacija, spoštovanje in skupni interesi.
Odločitev pa je vedno na tebi in tudi življenje ki ga boš živela je tvoje.