Meni je kdaj tako težko. Mene je kdaj tako strah vsega…da bom brez denarja, da me bo zapustil partner, da bom zgubila službo, da se mi bo sfrkljalo… Kdaj se zbudim in začnem kar jokat in to se lahko nadaljuje več dni, vse vidim črno, turobno, počutim se ujeta, ne vem kaj v s sabo, počutim se šibka, prazna, samo črviči me. Taka stanja takoooo težko prenašam in se jih bojim. V takem stanju težko komuniciram z ljudmi, težko delam v službi. Pomagajo mi sprehodi, pogovor doma ali s prijatelco, samo včasih tako nerada “nadlegujem” druge, saj imajo vsi svoje probleme. Se počutite kdaj tako? Kako si pomagate?

Oh ja,seveda…ponavadi je to cas pms-a ;)..takrat je ves svet proti meni in tacas,poleg mene same,najbolj trpi moj fant;)..nevem,ali je pri tebi tudi isti vzrok?Ce ne,bi bilo dobro,da se malce posvetujes,ce nisi mogoce pod prevelikim stresom in da ne zapadas v depresijo..lp*

Joj, kakšen psevdonim si izbrala! Človek si vseeno sam naravnava razpoloženje. Moja (poročena) soseda je tudi naporna, kot ti opisuješ.
Saj jo poslušam, ko mi toži, vse že znam napamet. Zanimivo je, da pri meni opazi same dobre stvari, težav pa sploh ne in tudi na vrsto ne pridem, da bi potožil.
Lahko gledaš lepo prebeljene zidove, včasih pa se zapičiš v majhen madež in že si nesrečen. Pozabljaš na prijazne pozdrave na cesti, žreš pa se zaradi nekoga, ki se je v vrsti pred blagajno zrinil predte.
Skratka: je noč in je dan, je zima in je poletje, veselje in žalost. Vsaka stvar ima svoje nasprotje.
Tebi se dogaja, da se podnevi bojiš noči, da te poleti mrazi ob misli na zimo in te skrbi ob veselih trenutkih, ki grejo mimo tebe. Mimogrede, sam mislim, da je sreča stkana iz majhnih, kratkih trenutkov, ki se jih zaveš.

Da ne bom predolg. Naučiti se moramo izgubljati. Poleg dneva in noči je v življenju tudi dobivanje in izgubljanje. Izguba službe, partnerja , smrt, to so težke preizkušnje. Uživaj, dokler vse še imaš. Nekateri nikoli niso imeli te možnosti. Za žalost bo čas takrat, ko se kaj takega zgodi. Žalost je del življenja.
Izguba je konec nečesa, hkrati pa začetek nekaj novega.
Drži se!
Občutimo tisto, kar se nam dogaja v tem trenutku. Kar se bo šele zgodilo, je v domišljiji, kar se je že zgodilo , je spomin. No, izkušnja tudi.

Drži se!

Draga Naporna!

Povsem naravno je, da smo včasih slabe volje, potrti in se česa bojimo … Problem je, če takšno stanje traja dolgo časa ali je prevladujoče v našem življenju – potem smo ujeti v lastno črnogledost: povsod in vedno vidimo samo slabo, strahovi nas premetavajo sem in tja in tudi fizično se slabo počutimo.

Dobro je, da veste, kaj vam pomaga: sprehodi in pogovori (ne bojte se, da druge “nadlegujete” – to je lahko samo vaš občutek, vam bodo že povedali, kadar ne bodo imeli časa). Predlagam vam, da poizkusite tudi z redno globinsko sprostitvijo, s katero boste lahko v sebi okrepili čustveno stabilnost in notranji mir ter lažje obvladali svoje strahove. In poizkušajte v vsem, kar se vam dogaja, najti kaj dobrega in koristnega za vas, četudi je kakšen dogodek neprijeten ali boleč – lahko pa so to dragocene življenjske lekcije za vas.

Predlagam vam, da si omislite tudi svoj intimni dnevnik, v katerega vsak večer zapišite tri stvari, ki so se vam zgodile čez dan in za katere ste življenju hvaležni. Poizkusite pa najti tudi kakšno ustvarjalno dejavnost (slikanje, igranje, ples …), ki vas bo veselila in s katero boste lahko izrazili del sebe.

Lahko pa s pisanjem raziskujete tudi svoje strahove, kjer si pomagajte z vprašanjem: “Kaj se bo zgodilo, če …?”, npr. kaj se bo zgodilo, če bom izgubila službo – ko najdete odgovor, pa vprašanje ponovite. Marsikdo je celo vesel, da je v preteklosti izgubil službo, saj je bila to hkrati priložnost za nekaj novega. Vsaka kriza ni samo nevarnost, temveč tudi priložnost. Potrudite se razmišljati v tej smeri!

V razmislek pa objavljam zgodbico iz knjige Od čustvene inteligence do modrosti srca ()

Sreča – nesreča

Nekoč je živel kmet, ki je imel sina in konja. Nekega dne mu je konj pobegnil in vsi sosedje so ga prišli tolažit: “Kakšna smola, da ti je konj ušel!”
Starec je odvrnil: “Kdo ve, ali je to smola ali pa je nemara sreča.”
“Seveda je smola!” so bili prepričani sosedje.

Čez teden dni se je konj vrnil, sledilo pa mu je dvajset divjih konj. Kmetovi sosedje so proslavljali: “Kakšna sreča, da se je konj vrnil in da je z njim prišlo še dvajset drugih vrancev!”
Starec je dejal: “Kdo ve, ali je to sreča ali pa je morda smola.”
Sosedje so se spet čudili.

Ko je njegov sin naslednjega dne jezdil enega od divjih konj, je padel in si zlomil nogo. Takoj so prišli sosedje in tarnali: “Kakšna smola!”
Fantov oče je dejal: “Kdo ve, ali je to smola ali sreča!”
Nekateri kmetje so se ob teh besedah razjezili: “Seveda je smola, bedak stari!”

Minil je teden in v vas so prišli vojaki, ki so odpeljali s seboj vse mlade fante, sposobne za boj. Potrebovali so jih za bojevanje v daljnih krajih. Ker je imel kmetov sin zlomljeno nogo, so ga pustili doma. Spet so se zbrali sosedje, da bi se poveselili: “Kakšna sreča, da so tvojega fanta pustili doma!”
In kmet jim je spet odvrnil: “Kdo ve …”