Spoštovani!

Imam težave z odvajanjem urina. Stara sem 49 let, dvakrat sem rodila s carskim rezom (1986 in 1989). Leta 2006 sem opravila sterilizacijo, sočasno z odstranitvijo zarastlin, ki so nastale zaradi operacij – tako je pojasnil ginekolog. Pred tem sem imela precej let različne bolečine v trebuhu, ki pa so z odstranitvijo zarastlin minile. Zdaj se mi spet pojavljajo in ginekologinja mi je že lani rekla, da gre mogoče za ponoven pojav zarastlin. Zakaj vam razlagam ginekološke težave? Zato, ker gre zdaj tudi za vrsto bolečine, ali bolje, neprijetnega občutka, ki ga prej ni bilo in je mogoče v zvezi s temi zarastlinami – ali pa tudi ne.

Gre za to, da se ponoči pogosto zbudim, ker me tišči na vodo. Tega ne občutim kot “klasično” tiščanje na vodo, ampak bolj kot neprijetno tiščanje nekje globoko v spodnjem delu trebuha – tako da pogosto ne vem, ali me (dovolj) tišči na vodo ali ne. Vstanem in grem na wc, potem pa se moram trudit, da priteče. Dobesedno čutim vodo v mehurju, a ne priteče takoj. Če ni mehur res zelo poln, moram kar precej pritiskat, da sploh priteče. Pogosto se zgodi, da tudi ko mislim da je že konec, čutim, da je še voda notri. Pritisnem in priteče še ostanek. Sprašujem se tudi, zakaj me sploh tišči (ponoči), če mehur ni zelo poln? Ali je možno, da zato, ker res zelo malo pijem (vem, da je to narobe, a se kar ne morem navaditi – preprosto nisem žejna)? In je zaradi tega mehur majhen in kot tak prej poln – da zato prej občutim polnost kot bi jo sicer? Tudi čez dan, ko moram na vodo, se zgodi, da moram čakat oz. pritiskat, da priteče. Zgodi pa se tudi, da se mi zdi, da bi morala na vodo (čutim vodo v mehurju), pa potem ne priteče nič, kljub trudu. Pekočih bolečin nimam.

Menite, da gre za resne težave in bi morala k zdravniku, ali se vse da rešit s kakim preprostim ukrepom (mogoče pitjem več vode)? Za vsak nasvet vam bom zelo hvaležna.

Spoštovani!

Težko ocenim resnost težav kar takole prek interneta. Če so težave za vas dovolj resne, da vas motijo in pišete o tem, je najbrž smiselno napraviti nekaj stvari, da se težave opredeli. Šele nato je mogoče reči, ali so resne ali ne in kaj bi se morda dalo narediti (ali pa tudi ne). Mislim na dve stvari. Prva so osnovne preiskave, s katerimi ocenimo stanje sečil (določitev kreatinina v krvi, UZ abdomna in sečil z določitvijo zastojnega urina, eventuelno cistoskopija). Drugo pa je dnevnik uriniranja – en ali dva dni se 24 ur (ponoči in podnevi) izmeri vsako uriniranje in zapiše na list papirja količina urina in čas – ura. Iz tega se oceni med drugim tudi to, ali pijete dovolj, preveč ali premalo. Optimalna količina urina v 24 urah je cca. 1.5 litra (ne več kot 2 litra in ne manj kot 1 liter).

Če se izkaže (z večkratnimi določitvami zastojnega urina), da je le-ta res prisoten in to več kot je sprejemljivo (npr. redno več kot 50 ml ali več kot 10% funkcionalne kapacitete mehurja), potem je mogoče za nekaj časa poskusiti z intermitentno kateterizacijo, bolj v smislu “biofeedbacka”, to pomaga, da ženska ugotovi, kateri občutki polnega mehurja so resnični in kateri ne ter na osnovi tega prilagodi svoje ravnanje.