težavna mati
Pozdravljeni,
z mamo se nikoli nisva razumeli, pravzaprav v naši družini nikoli ni bilo prijetnega vzdušja. Starša se nista poročila iz ljubezni ampak iz popolnoma drugačnih vrednot, ko so npr. pridnost, poštenost, delavnost…Njuno pojmovanje življenja je delo in trpljenje. O kakšni zabavi in sprostitvi nikoli ni bilo govora. Dopust, ta beseda v naši družini sploh ni obstajala, bila je greh. Vedno se je samo delalo: služba ali šola in dom. Dan skoraj ni minil brez kreganja med staršema, non stop slaba volja, nikoli kakšne lepe besede ali objema. Včasih sem se spraševala, kako jima je sploh uspelo imeti otroke, ker o kakšni ljubezni in medsebojnem razumevanju ni bilo sledu. Ko sva s pet let mlajšo sestro prišli v srednjo šolo, sva ugotovili, da obstaja tudi drugačna plat življenja, da ni samo delo, da se lahko človek tudi zabava in da se imajo ljudje tudi radi. Sestra ni imela večjih problemov in se je popolnoma vklopila v novo življenje in tudi zelo kmalu odšla od doma. Na žalost pa sem jaz že od nekdaj bolj senzibilna in ranljiva. Starša sta mi vcepila občutek krivde, predvsem mati. Spomnim se njenih besed: ”Rodila sem te zato, da boš skrbela za naju, ko bova ostarela.” Desetletje sem preživljala peklenske dneve in zbirala moč, da odidem iz negativnega okolja, polnega gneva in jeze, ko mi je zelo pozno, pri tridesetih, tudi uspelo. Odselila sem se in si poiskala pomoč, da sem sestavila svojo razbito duševno stanje. Še vedno delam na sebi, priznam, da imam problem ljubiti, ker se tega nisem naučila. Korak za korakom se odpiram, spuščam ljudi k sebi in se jih učim imeti rada. Na žalost pa tega ne morem razvijati do staršev, zame sta samo roditelja, ki sta me vzgojila. Vsak dan pa me je strah, da bi se morala še kdaj vrniti v tisto hišo. Nekoč je mati zahtevala, naj prespim, ker bosta z očetom odsotna 2 dni, da hiša ne bi bila sama, vendar sem dobila tak napad strahu, da sem komaj prišla k sebi. Seveda sem odklonila. Še vedno me preganja občutek krivde, da sem odšla, sedaj pa še posebej, ko je mati zbolela. Spomladi so ji postavili več diagnoz: holesterol, sladkorna bolezen, povišan tlak, na tretjo diagnozo v zvezi s črevesjem pa še čaka. Stara je 66 let in te težave se pojavijo s starostjo, vendar kot pričakovano to ni dobro sprejela. Zanika bolezen, o njej se noče pogovarjati, zdravil ne želi jemati, češ da jo ubijajo, zdravnika noče obiskati, ker naj bi se zarotili proti njej in ji zanalašč dajejo napačna zdravila in jo hočejo ubiti. Če ji želim pomagati postane verbalno nasilna in se o bolezni noče pogovarjati, češ, da tako ali tako vsi komaj čakamo, da umre, naj se raje brigam zase in si uredim svoje življenje, ker še vedno nisem poročena itd. Včeraj pa sem se oglasila pri njima in ugotovila, da mi mati prikriva že skoraj 2 meseca, da trpi zaradi bolečine v predelu želodca in da noče k zdravniku. Izgleda kot živi mrlič, shujšana, oslabljena in bleda kot zid. Hrana ji ne paše, vendar o kakšni pomoči slišati noče. Imam občutek, da se je odločila za umiranje. Počutim se krivo, ne vem kako bi ji pomagala. Kljub vsemu slabemu, ki mi ga je povzročila v življenju, mi ni vseeno. To me razjeda, je breme in teža, ki ubija tudi mene. Počutim se dolžna pomagati, pa ne znam. Ne morem se ji približati, oče pa je zraven kot pasivni privesek. Reagira samo takrat, ko mu kaj rečeš, pa še to na svojstven način. Ne morem verjeti, da se je iz samozavestnega in grobega moškega prelevil v copato, v nemočnega starčka. No, sestra pa se je že zdavnaj ogradila od vsega. Sedaj, ko si je osnovala svojo družino, pa komajda vzdržuje stike, samo nujne.
Res se ne znajdem v tej situaciji, ki me dan za dnem bolj obremenjuje.
Ko sem prebirala kar si napisala, mi je zadeva do neke mere nekam sorodna. Čestitke, da si se že odklopila od nezdrave atmosfere. Jaz imam doma nekam podobno sceno s tem, da se izmenjujejo obdobja ko je vse navidezno cool in obdobja tihih dnevov. Mislim pa, da je ta mentaliteta “Trpi in delaj” globoko vsajena v slovensko dušo. Poglej samo našo tlačansko zgodovino. Ti arhetipi bodo še dolgo prisotni v slovenskih genih, kjer se psihološke matrice nezavedno kopirajo iz ene generacije v drugo. Občutek krivde pa itak dokazano izvira iz krščanstva in od tod floskula, da mora vsak nositi svoj križ. Poglej npr. Američane kako so flegma in se ne sekirajo za nič pa čeprav delajo štalo vsepovsod.
Od doma gredo pri 18 in si sami zavestno krojijo svojo usodo in se ne uklanjajo frustracijam drugih, čeprav jih sami ponekod povzročajo, a to je že druga zgodba.
Vsak človek je sam odgovoren za svoje življenje. Jaz bi na tvojem mestu rekla tvoji stari naj začne končno uživati svoje življenje in naj si skuša nebesa ustvariti na zemlji in naj ne upa na njih šele po smrti, ker nikjer ne piše zagotovo, da zanesljivo so. Prinesla bi ji kakega malega kužka, da se malo zamoti z njim in ki ji bo dal malo brezpogojne ljubezni po kateri nezavedno tako silno hlepi, čeprav tega ne pokaže.
Zakaj se bojiš paziti na bajto, če je prazna-lako vsaj končno en v miru žur organiziraš. Jaz vedno skačem do stropa od veselja ko se kam spakirata, pa musko na glas, takrat si ti car.
Po drugi strani pa če je mat res tko zelo bolana, potem je vseeno lepo, če narediš kako cool gesto, če bi slučajno prekmalu šla pod rušo, da ti kasneje ne bo žal. Če ne mara zdravnikov ji lahko zrihtaš ali predlagaš kakega alternativca ali radiostezista, saj jih kar mrgoli. Vesela sem, da ljudje v končni fazi nikoli nismo sami s svojimi problemi.
Včasih si mislim, če bi instalirali skrite mikrofone po bajtah, bi se po mojem več ali manj širili isti dialogi, isti očitki kot bi ljudje poslušali eno in isto kaseto v malenkost različnih inačicah. Želim ti vse lepo pa tud tvoji majki-naj gre kam v naravo. Ta je pol zdravja al pa na kako potovanje. To je cool, pa še na svoje tegobe bo tako malo pozabla. Pa pa!
Oj
Jaz ti svetujem, da si v prvi vrsti prebereš knigo; Marijan Košiček: Človek, imej se rad!
Na kratko ti lahko povzamem iz knjige, da je tvoja mati na tebe izvajala zelo velik psihični teror. Vbila ti je svoje, ko ti je rekla, da te je rodila za to, da boš posrbela zanju, ko bosta stara. Če boš skrbela zanju sama sebi res ne boš mogla pomagat! Poglej tvojo sestro. Psihično je neprimerno močnejša od tebe in tudi hitro je sprejela drugačen način življenja kot so vama ga vcepili doma. Posledično tudi mama ni mogla vplivati na njo in žrtev si postala ti! Če si pametna stori tako kot je storila tvoja sestra., ki se ni pustila psihično podrediti vajini mami.
Ne živiš zase ampak za svoje starše kar pa je napaka! Pri 66 letih še vedno lahko sama poišče zdravniško pomoč še toliko lažje, če imata svoje prevozno sredstvo. Če pa misli, da so vse vsi zarotili proti njej in da jo skušajo ubiti potem pa naj reši težave po svoje.
In ti nisi na svetu zato, da boš skrbela zanju, ko bosta stara! Normalno jima pomagaš ampak ne takole, ko te vse prej kot, da bi ti bila hvaležna za pomoč s tabo kratkomalo pometata po tleh kot s kako cunjo in te psihično zlorabljata! Če tvoja mama noče sprejeti pomoči ne sili. Umakni se in poskrbi zase. Ko bo prosila za pomoč pa pridi zraven. Nikakor pa ne poslušaj tega psihičnega terorja! Si stara 34 let, neodvisna in se temu primernu tudi odzovi!
LP, Dejc
Težave, ki jih opisuješ pri 66 niso nobena bolezen. Holesterol, sladkor, pritisk..to so danes težave 40 letnikov, ki zaradi tega ne dobijo niti dneva bolniške!
Če ima res bolečine v želodcu in se noče odpraviti k zdravniku, potem bodisi niso dovolj močne, bodisi gre za izsiljevanje.
Doma imamo dedka pri 85. Za svoja leta je kar pri močeh, vendar pa je že celo življenje vajen komandirati in poniževati ljudi. Prej je to počel samo kadar je imel slab dan, odkar je umrla babica pa se verbalno izživlja nad mojo mamo. Nad babico se ni nikoli izživljal, ker je bila zelo samozavestna in inteligentna ženska in se mu ni pustila, moja mama pa je že od malega bolj ranljiva in senzibilna, tako da njen oče to s pridom izkorišča. Nasploh se vedno dela norca iz ljudi, ki imajo že tako težave s sabo in katerim lahko vcepi občutek krivde. Enak vzorec opažam tudi v vaši družini.
Mislim, da je rešitev problema v tem, da se hote ali nehote distanciraš od mame. Kot pišeš je oče še vedno živ in pri močeh, zato ju pusti, da težave rešujeta po svoje. Če noče k zdravniku je ne moreš prisiliti. Pri nas smo na problem opozorili socialno službo, ki je ukrepala v tem smislu, da je dedku priskrbela prostovoljke, ki ga dnevno obiščejo, peljejo k zdravniku, skuhajo… seveda se to plača, vendar strošek krije občina, ker gre za starostnika. Drugega načina enostavno ni bilo, saj se je vsak obisk moje mame končal s prepirom in jokom, kar gotovo ni dobro ne za enega ne za drugega. Tudi mama je imela na začetku blazen občutek krivde, še posebej smo bili deležni zgražanja okolice, češ, “tuji ljudje skrbijo zanj, pa ima zdavo hčerko”. Danes prizna, da je to najbolj pametna odločitev v njenem življenju, saj bi drugače pristala v norišnici.
Z enakim občutkom se boš najbrž spopadala tudi ti, dokler ti ne bo kapnilo, da je edina prava pot tista, ki jo je ubrala tvoja sesta.
Veliko sreče in moči na tvoji novi življenski poti!