Življenjsko dejstvo je, da vsi ne moremo biti vedno dobre volje. Vse nas kdaj kaj pojezi, se obnašamo neracionalno, tudi do partnerja. V partnerskem odnosu je tako, da če je eden neracionalen, je drugi takrat racionalen in spor uspeta zgladiti in se potem tudi pogovoriti. Hudič je seveda, če sta oba hkrati slabe volje, a če ti izpadi neracionalnosti niso vsakodnevna praksa, ampak bolj izjema, potem do tega niti ne pride. Pri nama z možem se je zgodilo enkrat v tridesetih letih in bilo je res grozno, vendar sva prebrodila.

Ampak če je vedno samo en partner tisti, ki se obnaša neracionalno, drugi pa mora to prenašati in gladiti ter se to dogaja skoraj vsakodnevno, je pa to čisto druga pesem. Tvoj fant ima velike probleme sam s seboj. Hitro ga vse razburi, tudi malenkosti in svoje jeze ne zna krotiti. Banalen primer s sušenjem perila na balkonu pove vse.

Predvsem za fanta bi bilo zelo dobro, da se sooči s svojo jezo, ker ta najbolj škoduje njemu. On misli, da se mora jeziti, a ne ve, da se mu ni treba. Človek mora, ne glede na vse, kar se mu je v življenju, predvsem v otroštvu zgodilo, enkrat prevzeti odgovornost zase. Priporočam knjigo: dr. Paul Hauck ‘Kako se pomirimo’.

Vem, da je odločitev res samo na meni. On se sicer zaveda, da je preveč “živčen” ampak pravi, da je to le posledica njegove prejšnje stresne službe in da se bo sčasoma umiril. Ne verjamem mu, da je takšen zaradi tega in mislim, da je taka osebnost in da ima res težave sam s sabo, čeprav on tega ne bo priznal in bo rekel, da smo problematični vsi ostali okrog njega. Jaz pa ne vem, če sem pripravljena čakati.

Pa četudi mi marsikaj obljublja in govori, ne čutim v njem neke grozne želje po meni (vsaj med tednom). Med tednom se domov vrača relativno pozno in ima stalno neke opravke in hobije – dobro, ne rečem enkrat do dvakrat na teden, da ima človek čas zase ampak skoraj vsak dan se mi pa zdi pretirano. Jaz bi pač rada, da bi si vzel več časa za naju tudi med tednom in da bi počela kaj skupaj (šla na sprehod, se pogovarjala,skupaj jedla in podobno). Ne občutim pri njem neke želje, da si tudi med tednom želi biti doma (z mano), me čimprej videti po službi itd. Ker jaz se trudim, da pridem čimprej domov in komaj čakam, da ga čimprej vidim – pri nejm pa ne čutim, da komaj čaka da me vidi. In to se mi zdi čudno za prvo leto zveze, ko bi moral bolj “noreti” za mano kot pravijo :-). Za vikende bi pa rad, da bi bila kot rit in srajca, saj pravi, da že med tednom nisva veliko skupaj in takrat stalno “visi” na meni (se mi zdi da preveč). Sploh ga ne razumem – med tednom bi rad več svobode, za vikend pa ne. Tako, da čez teden ne čutim, da si me želi, čez vikend pa ja. Pa tudi med tednom je velikokrat živčen in mi teži za vsako stvar, čez vikend ali pa na dopustu pa skoraj nikoli in je res prijazen. Pa še to – med tednom ne daje pobude za seks z mano, med vikendom pa vsak dan. Kot da bi bil drugi človek. Sedaj pa zaradi tega ne vem, ali me res ne mara oz. ni zaljubljen ali je pa res samo tak čuden tip človeka (ker malo “poseben” je res – v večih pogledih).

Sem se še malo razpisala, upam, da mi ne zamerite.

Hvala za vaše mnenje!