Pozdravljeni!
Imam pet in pol letnega sina s katerim imamo kar nekaj težav. Ima divje izbruhe besa (ponavadi zaradi malenkosti postane agresiven , kriči, brca, meče predmete…), nič ne uboga, zanalašč nagaja in izziva starše, sorodnike in mlajšo sestrico (razmetava, tepe sestrico, kriči nanjo, drugim skriva predmete, namerno uničuje, grdo odgovarja…).
Povsem smo že izčrpani, trudimo se, da bi poiskali vzroke njegovega obnašanja, uporabljamo različne metode, da bi se stanje izboljšalo, ki pa žal ne učinkujejo. V vrtcu je bil vedno priden, zadnja dva meseca pa tudi tam nagaja, odgovarja, se upira dejavnostim in se rad druži z dvema najbolj živahnima dečkoma.
Zanimajo ga knjigice, pravljice, vse o naravi in vožnja s kolesom.
Vedno smo se skrbno ukvarjali z njim. Tašča mi očita, da sva z možem premalo stroga, mama mi očita, da sva preveč stroga… jaz pa sem že čisto brez energije… Ta mesec pričakujemo tretjega otroka in me je že zdaj strah, kako bo. Sin je postal ljubosumen na sestrico šele takrat, ko je shodila, prej ljubosumja nismo opazili.
Naj povem, da v službi delam z otroki in tam nimam problemov z vzpostavljanjem avtoritete. Kaj delamo narobe? Kako naj pomagamo otroku?
Hvala za čas, ki si ga boste vzeli za odgovor!

Ančka,

verjamem, da je to za vas zelo zahtevna situacija. Predpostavljam pa da je tudi za sina.
Žal niste nič povedali ali je njegovo vedenje bilo takšno predenj je moral začeti deliti vajino naklonjenost s sestrico.

Ali ste kdaj opazovali, kaj se dogaja prej preden pride do “napada”? Kaj bi lahko sprožalo otrokovo vedenje. Ali gre za nek sistematičen vzrok (vedno pre kosilom, po obisku nekoga, predenj mora v varstvo vrtec, ko vi več nimate energije …) ali so to povsem različne situacije , ko ni mogoče najti neke skupne značilnosti (potem bi prej lahko sklepali, da je vzrok v otroku, sicer pa da je nek zunanji)

Kakorkoli, težavo vidim v tem, da otrok generalizira svoje vedenje. To pomeni, da ga izraža sedaj tudi že v drugih socialnih situacijah (v vrtcu). Raziskave namreč kažejo, da bolj ko se težava začne kazati zgodaj v razvoju in bolj, ko je razširjena na različna okolja bolj je zahtevna za obravnavo in urejanje.

Verjamem, da je za otroka čas priprave na novega člana zahteven. Mogoče bi bilo dobro, da ga prevzame bolj oče – tak petletnik ima zelo rad športne dejavnosti, družbo “moških”. Predvsem za to, da vam ne izgine vsa energija.

Ko smo mi dobili drugega otroka sem kar v porodnišnični trgovini kupila nek avtek in starejšemu (tri leta je imel) takoj ko je prišel v porodnišnico povedala, da mu je to prinesel dojenček – no, zelo se je razveselil, in še danes pove, da mu je tega (sedaj je že čisto brez barve, nekje pod posteljo) prinesel brat.

Sicer pa bi bilo najprej dobro prebrati knjigo Eksplozivni otrok (tu boste tudi videli ali ima prav tašča ali vaša mama – ali sploh nobena) ki opisuje ravno te izbruhe in kako ravnati.
Seveda priporočam v tem času pričakovanja, da se s fantom nekdo bolj ukvarja (umirjeno, se pogovarja o novem veselju, nekdo, ki mu je veliko na razpolago …, torej referenčna oseba – zanesljiva, ki ga podpira in mu pomaga, da se lažje znajde med svojimi zahtevami, stiskami, jezo in primernimi načini izražanja le-te.)

Hčerko pa seveda vedno zavarovati- preprečiti nasilno vedenje – fanta odstraniti na mirno mesto (saj poznate time-out). Naj razmisli, naj nekaj naredi za opravičilo … Pri tem absolutno potrebuje pomoč.

Če bo se vedenje slabšalo .- vedite, da je izraz nekega neravnovesja – med osebnostjo, okoljem in otrokovimi potrebami – poiščite nekoga, ki mu zaupate in bi se lahko ukvarjal z otrokom (prepoznaval njegov pogled na sebe in okolje) in vam svetoval, kako pomagati fantu, da bo bolj in bolj zadovoljen s seboj in okoljem.

Srečno in oglasite se še kaj

Zahvaljujem se vam za odgovor!
Upam, da boste še kaj pokukali na to stran, ker bi rada povedala, da je naš sin eksploziven že od nekdaj ( že pri enem letu nas je grizel, tolkel, se metal po tleh..), se pa stanje zadnje čase slabša.
Razmišljam, da bi obiskala psihologa, kot mi je svetovala pediatrinja, ker dečko ni hotel prav nič sodelovati z njo na sistematskem pregledu. Sploh rabi veliko časa, da se navadi in spregovori s tujci (npr. z logopedinjo je spregovoril šele po petem obisku). Hude probleme imamo tudi ko je treba k zobozdravniku ali ko bi moral dati vzorec krvi.
Dajejo me občutki krivde in jeze, ker se stanje ne izboljša. Sestrica je pa povsem drugačna, z obema ravnamo enako, a taka razlika v vedenju…
Vsekakor bom prebrala priporočeno knjigo, še enkrat hvala in lepo vas pozdravljam!

Ančka,
glede na zgodnjost pojavljanja težavnega vedenja bi vam tudi sama priporočala obisk pri psihologu, če ste iz Ljubljane mogoče SC za otroke, starše in mladostnike, če pa ste z mariborskega konca pa tudi SC V Mariboru. V tem primeru bi vam celo priporočala nekoga – če bi tako želeli.

Mogoče še to: nikar si ne nabirajte občutkov jeze in slabe vesti – nič niste naredili narobe – delali ste s srcem, upanjem, željo po tem, da bi bil otrok čimbolj prilagojen – pač ni čisto tak, da bi se z lahkoto prilagajal. Dobro je, da ste to uvideli in da ste pripravljeni iskati pomoč, podporo in se spreminjati (npr. v svojih zahtevah, pričakovanjih …), da bo otrok lažje sprejemal omejitve. Kakorkoli verjamem, da boste uspešni, ne pričakujte pa, da se bodo stvari hitro in povsem spremenile.
Imam dva sina – prvega takšnega, da ga iščeš (in sem zato v očeh drugih dobra mama), pa drugega, ki je bolj samosvoj, pa tudi bolj samostojen, za okolico bolj naporen, ker se tudi ne prilagodi takoj in vsakemu – je izjemno dober in občutljiv – in ravno ta občutljivost (za stisko živali, za druge) ga včasih požene v konflikte in napake (ali sem zato slaba mama). Tudi tu nimam slabe vesti (mogoče kdaj samo zato, ker sem veliko odsotna) – otrok je čudovit, se je pa pripravljen ob bolečini zelo upreti – medtem, ko starejši ravna bolj umirjeno in flegmatično. Oba, čeprav tako različna sta čudovita in zame perfektna, čeprav nam mlajši kdaj pa kdaj “pridela” preglavice. Nas pa tudi večkrat nasmeji, razburka, prizadene, razneži – vse, kar brez njega mogoče sploh nebi poznala in zato sem mu hvaležna.

Vaš fant potrebuje pomoč in iz vašega pisma čutim, da mu jo boste ponudili in omogočili, to je to, kar mora na vašem mestu narediti dobra mama (tako zanj, kot hkrati za sestrico).

Lep pozdrav
Francka