Pozdravljeni!

Pisem vam zato, ker ima moja sestra tezave z poziranjem hrane. Sama se zaveda tega, a noce iti k zdravniku, zato sem se obrnil na vas. Tezave nima vedno, a obcasno ji hrana recimo, tako kot rece, kar obstane sredi poziralnika, in ne more pogoltniti. In tako je lahko kar nekaj casa, da ji vse samo stoji. Ali pa gre na stranisce in ce ji uspe, izbruha tisti koscek hrane. Vem da je bila ze pred leti pri zdravniku in so nekaj omenjali scitnico in pa mogoce da bi bil vzrok psihicne narave, a potem ni bilo sledu o kaksnem zdravljenju.
Zdaj bi ji rad koncno pomagal in me zanima ce imate mogoce kaksen nasvet zame in zanjo??

Lep pozdrav!

Težko rečem karkoli samo na podlagi tega, kar ste napisali. Mislim, da bi bilo potrebno, da se o tem pogovori s svojim zdravnikom, ki se bo po potrebi odločil za pregled pri specialistu ali ev. potrebno slikovno metodo, da težave potrdi in razišče.

Marija Anderluh

Pozdravljeni!

Sem mati 9-letnega sina, ki ima enake težave kot Robertosova sestra. To traja približno mesec dni. Sin vse, kar da v usta, najprej prežvekuje 10 minut, potem pa gre izpljunit v stranišče – pravi, da ne more pogoltniti hrane. Pogoltne edino bolj tekočo hrano (čokolino, jogurt, sokove…), pa še to zato, ker je lačen. Menim, da so težave bolj psihičnega vzroka, saj kakih vidnih težav s požiralnikom ni. Ko sem ga vprašala, zakaj ne more pogoltnit, je povedal, da “ker mu v glavi tako pravi”.

Naj omenim še to, da se z možem ne razumeva najbolje, in se velikokrat meniva o ločitvi. Zanima me, če je možno, da ti problemi doma tako vplivajo na otroka. Kako mu lahko pomagam? Ali je na Obali (Koper) kak specialist, h kateremu bi se lahko obrnila?

Kaj svetujete: kako naj postopam z otrokom, kako naj se vedem do njega? Njegovo izpljuvanje hrane me močno razjezi, tako da se odpravim ven in zjočem… Bojim se, da bi težava prerasla v kako bolezen, ko sploh ne bi več mogel pogoltniti nobene hrane.

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.
Lep pozdrav.

mama

Lepo pozdravljeni,
fino, da ste se oglasili. Pri različnih tovrstnih vedenjih je zgodnje iskanje pomoči in ukrepanje izredno koristno, ker lahko s pravočasnimi ukrepi otroku veliko bolj učinkovito pomagamo.
Mislim, da bi bilo obema v podporo, če bi se oglasili pri specialistu psihiatru. Seveda imate tudi na Obali psihiatre, ki se ukvarjajo s problemi otrok. Oglasite se lahko v psihiatričnem dispanzerju v zdravstvenem domu za podrobnejše informacije.
Stiske otroka se lahko kažejo tudi tako, zato je prav, da se poskušate o tem pogovoriti s strokovnjakom. Včasih zadostoju že nekaj srečanj. Hkrati pa lahko zdravnik odloči, če je potrebna tudi katera od preiskav za izključitev telesnega vzroka bolezni.
Kar pogumno,
Marija Anderluh