Živjo!

Prosila bi za pomoč. Ne vem, kako se mi je to lahko zgodilo, zaradi tega mi je zelo hudo. Namreč prihajam iz kmečke družine, ati in mami sta celo življenje garala, da sta lahko naredila gromozansko hišo in ostalo, kar danes imamo. Danes sta stara 45 in 50 let in še kar naprej delata kot črnca, posledično tudi jst (kar mi ni bil problem – živeti pa ne znam). Seveda, ker sem bila že od nekdaj pridna in ubogljiva (=podredljiva), sem vedno pomagala, storila vse, kar se mi je reklo. Kar je rekel oče. Smo gradili tudi drugo hišo, kupili še en objekt in tega preurejali, opravljali kmečka opravila…Milijon stvari, nobenega življenja ni bilo, le delo. Česar sem se navadila. Do očeta sem tako stkala poseben odnos, ker sem bila vedno zraven njega, mu pomagala, ker je on najbolj garal, želela sem ga razbremeniti. To se je tudi pričakovalo, sicer bi bila “lenuh”, imel me je rad. Vzgoje pa ni bilo, saj ni bilo časa za to. Zato sem hrepenela po bližini očeta in vedno skakala okoli njega. Vedno se je pričakovalo (brez, da bi se me vprašalo, ali sem za to), da bom živela doma, sestra tudi, saj gredo “čebele itak vedno na med”…Sedaj sem stara 25 let, imam fanta, in nočem biti doma. Ker bi rada nekaj več. Ker bi rada živela drugače. Ne pa samo delala…Želim si le hišo in vrt, nobenih drugih projektov. Rada bi sama nekaj ustvarila, prav tako fant, ne morem pa stran od staršev. Bojim se, kaj bodo rekli. Kaj bo rekel oče…Razočarani bodo… Vem, da starši in otroci ne pašejo skupaj, vsaj kar se skupnega življenja tiče,in nočem nobenega vmešavanja očeta v moje življenje. Pa mu to vseeno dopustim. Fanta je to začelo motiti, ker je sedaj večkrat pri meni. Mu ne zamerim in mi je hudo še zaradi tega. Ne znam se ubranit, kar mi reče oče, je zakon, zato se tako bojim, da bodo težave, ker se bo hočeš-nočeš prej k slej začel vmešavati v najin odnos s fantom. Dokler si ne zgradiva hiše bi živela doma. Oče ima sicer nenormalen ego, je najbolj pametn (drugi ne) in je nespošljiv (tipičen patriarhat). Zato je sestra šla, in ona je sedaj najslabša oseba…On pa kao bogi, skoz se matral za to…Kljub temu ga imam tako rada. Morda bi morala s fanton proč, v najemniško stanovanje, kot je predlagal, a bi očeta razočarala. In vem, da bova potem z gradnjo začela še kasneje, ker najem stane…Ubija me še dejstvo, da se bosta starša še naprej toliko matrala, delala kot črnca. Jst pa ne bom pomagala, ker bom 70 km stran…To me ubija. Vem, da to ni zdrav odnos, sploh do očeta. Nočem, da imam s fantom težave zaradi njega, saj mi pomeni vse na svetu, vedno sem se lahko zanesla nanj. Samo ne vem, kako se naj osvobodim tega čustva, da bom razočarala vse, če grem, da bo rekel, zgini, ne se vračat…ker bi bil prizadet…kar bo zagotovo storil. ker ga poznam. in ne odpusti…joj, ne morem verjet, kako se mi je to lahko zgodilo. Pa sem kao zelo pametna…:( ( Pri 25 :((
Prosim za kakršenkoli nasvet ali izkušnjo starejšega. Najlepša hvala!

Draga natka3

Ko bi vedela, kako te razumem. Vse to se mi je dogajalo, le s to razliko, da sem edinka.
Nisem imela poguma oditi in danes mi je neskončno žal za to. Pa sem stara blizu 50 let.
Nasvet – pojdi s fantom v podnajem, pokaži vsem, da znata sama živeti in če te ima oče rad se bo prej ko slej sprijaznil, da nisi več samo njegova majhna punčka. Če pa ne bo premagal svojega EGA (strup za odnose) pa tudi prav. Težko ti bo, zelo težko, a je veliko lažje, če se to zgodi prej ko slej.
Le pogumno po svoji poti in verjemi ne bo ti žal. Veliko poguma na tvoji poti in vse dobro ti želim.

Pozdravljena.
Jaz imam za seboj podobno zgodbo. Zapustila sem mojo mati samo doma in šla živet 60km proč. Vzgoja je bila enaka tvoji, pomisleki enaki. Tehtala sem potrebe fanta, mami. Sorodniki so mi žugali, kako bom to lahko storila… Stara mama iz protesta niti na poroko ni prišla. A poglej, sprašuješ se, kako se ti je to lahko zgodilo? A nisi ti kriva, da ima tvoj oče do tebe pogojno ljubezen in sicer boš ljubljena samo pod določenimi pogoji… Ti jih poznaš. Kje pa je brezpogojno spoštovanje tebe, podpora, ki jo potrebuješ…? Žal tvoj oče temu ni dorasel. Krivdo za vse sicer poskuša naprtiti tebi, a ti si ob tem nedolžna. Ne vem, kako se boš odločila. Jaz sem se, da odidem, niti za malo mi ni žal, to je bilo zame celo zdravilno. V drugem okolju sem tudi lahko zelo osebno napredovala in se še bolj zavedala vzorcev, ki sem jih nosila s seboj. Proč od doma sem jih tudi lažje odpravljala. Lažje vzgajam tako kot si želiva z možem, mirne vesti se podava na izlet vsemu delu navkljub… Ja, reakcija tvojega očeta zna biti zelo ostra, a nisi ti kriva, da je on tak, ti pa hvala Bogu še znaš razmišljati s svojo glavo, čeprav je stvari težje udejanjiti kot reči. Morda te bo postavil pred vrata, ampak ali se sekirati za takšnega očeta, ki ne more razumeti, da hči odrašča in želi iti po svojih poteh, kar je naravno. Seveda ti bo žal, da tvoj oče ni tak kot si želiš, a spremeniti ga ne moreš. Jaz ti polagam na srce, da poslušaj fanta in odidita na svoje. Srečno.

Spoštovana natka3,

koliko krivde je v tej vaši zapuščini! Verjamem, da vam je grozno, ko se počutite nemočni, da vam je tesno v vsej razdvojenosti zavoljo boleče zgodbe, zlasti odnosa z očetom. Debela nevidna veriga, ki vas nikakor ni pripravljena spustiti da odidete, zlasti čustveno, je ravno ta KRIVDA. Ki je povsem normalna in pričakovana, saj ste je vajena že od prej, le da se ob odhodu od doma šele prav prebudi. Otrok se počuti kriv takrat, ko mu starš s svojim ravnanjem da vedeti, da je starševo slabo počutje (beri: nezadovoljstvo, nesrečnost,…) odvisno od otrokovega ravnanja. »Če se ne boš takoj nehala dreti, bo mamica zelo žalostna« … kasneje pa, »Veš, verjamem da bi rada šla s prijateljicami kdaj po svoje, ampak čaka nas veliko dela, oče bo sam pri vseh teh opravilih, jaz pa sem že tako utrujena« … in končno, ko je treba od doma lahko slišim tega očeta, »Veš, nisem pričakoval, da si mislila resno, ko si rekla, da bi rada odšla, za koga vendar misliš da sva z mamo vse to gradila! S temi rokami?«. Ipd. Takšno ravnanje je nezavedno, ker se ne zaveda posledic za otroka, toda ker ga počno odrasli starši naproti nemočnim otrokom, je takšno ravnanje ČUSTVENA ZLORABA.

Najbrž dobro veste, da je za zdrav razvoj potrebno spoštljivo in varno ravnati z odnosom do svojih otrok, da je potrebno zadovoljevati njihove temeljne potrebe po varnosti, hrani, toplini in mejah – in ravno tega ne moremo najti v tem, kar vi opisujete da ste doživljala kljub vsej ljubezni do vas. Starše, posebej pa očeta, najbrž še kar idealizirate, ker še niste pripravljeni tvegati (sicer minljivo) zavrženost od porekla, pripadnosti kakor je to storila sestra, ki je od očeta že dobila sulico z napisom »Najslabša med slabimi«. Mimogrede, vprašajte to sestro kaj je bilo potrebno, da je storila ta pogumen korak? Morda vam utegne na nek način pomagati.

Torej ste sredi vzdušja zlorabe, za katero je potrebno prevzeti odgovornost. Lahko bi uporabil tudi bolj milo obliko opredelitve, ampak mar ne bi bil potem tudi sam nekdo, ki pred vami ovinkari, vas »špara«, ker od vas pričakuje pozornost, skrb, potrditev ipd. Je bil vaš oče tak do vas? Ste vi zanj čustveno skrbeli kar namesto mame kot njegove partnerke? Običajno je tako, ko se starša kot partnerja popolnoma odtujita, v konfliktih in to prikrivata, spontano pričneta tkati čustveno partnerstvo z voljnim otrokom. Namesto spodbude za samostojnost, ste nosili vsa tista čutenja oz. ste se z njimi poistovetili, s čimer se vaši starši kot odrasli niso bili pripravljeni soočiti. Si lahko samo mislim, kako je ta deklica svoje potrebe avtomatsko pustila čakati in čakati, ker je bilo potrebno najprej zadovoljiti očeta/mamo, da bi potem ostalo še kaj prostora zanjo. Obenem pa služabniško upala na milost in ljubezen, spodbudo in posluh. Iz tega kar opisujete ni čutiti, da ste kdaj to prejemali. Vse je šlo nekako skozi krivdo oz. prek nje. Lahko bi teoretiziral in dolgovezil, pa ne bom. Tle je potrebna zdrava in pristna jeza, da končno postavi meje v teh odnosih. Si jo dovolite začutiti? Poskusite, čeprav verjamem, da je to težko, ker je jeza ravno tisto, kar niste smela kazati v vaši vlogi »biti starš staršem«. Ja, le kako naj se deklica jezi in upre, ko pa bodo starši užaljeni in prizadeti kot nebogljeni otroci? In to je grozno breme, ki ga otrok ne zmore predelati. Mu ne pripada. Ker vsa ta krivda razžre otroštvo, iskanje in radovednost, voljo do življenja “po svoje”.

Toda ne glede na vso to komičnost (da ne rečem bizarnost), danes niste več tista deklica, marveč odrasla ženska v zvezi z nekim drugim moškim, moškim, ki pa ni vaš oče. Lahko vam stoji ob strani, vendar odgovornost za rešitev odnosa z očetom morate prevzeti vi. Nekoč ste bili žrtev, res je. Ker ste bili otrok. Danes to niste več. Kot rad rečem, svoj »paket lepot in bolečin« ste morala hočeš nočeš iz svoje družine prevzeti in odnesti s seboj, ne glede na to ali boste živela 70 ali 7000 km stran od njih. Ponotranjeno vzdušje, ki vas med drugim ubija, je nekaj kar se da razdelati in obvladati, vendar se za to morate odločiti. Potrebno si je odgovoriti najprej vprašanje ali sem in kaj sem pripravljena storiti zase, da se bom končno pričela slediti sebi in svojim potrebam, najinim potrebam in ne očetovim, materinim? Če zahtevate in pričakujete lepši, svobodnešji in predvsem Vaš jutri, potem se prenehajte ukvarjati z drugimi in s tem kako so starši nebogljeni, ampak kako se vi in kako bo vajina bodoča družina. Starši so izbrali svojo pot, če ste v njej trpeli in ne bili to, kar ste v resnici, potem vi izberite svojo, ravnajte se po lastnem občutku, kljub temu da vas je strah. Slednji je čisto ok, več malih korakov, kot boste storili zase, več nadzora bo nad tesnobo, manj bo vzbujanja težkih občutkov. Ker boste močnejši, bolj gotovi in odločnejši.

Odtod dalje lahko na šahovnici življenja premikate že močnejše figure. Brez tveganja in soočanja pa seveda ne bo šlo. Pričnite si zaupati in slediti. V odnosu recite NE, ko tako čutite. In zdržite pritisk, včasih je potrebno le prespati. To je za začetek kar majhna cena za samostojnost (glede na vse, kar ste že prestala). In še to: v življenju sem že velikokrat razočaral, ampak sem šele v tem lahko začutil lučko, ki sveti v meni – ker sem sledil sebi. Dovolite si kdaj razočaranje.

Želim vam zaupanja in vztrajnosti, srečno!

Joj, kako dobro te razumem tudi jaz. Moja zgodba je podobna tvoji, le da sem tudi jaz edinka.

Naredila sem grozno napako, ker sem ostala doma, zato ti svetujem, da greš…čim dlje…ker drugače boš pri mojih letih mislila isto kot jaz. To ne pomeni, da se boš odrekla staršem, da ne boš imela stikov z njimi… samo lažje bo tebi in tvoji družini, če boste sami. Mogoče vam finančn ores ne bo v začetku najbolje zneslo, imeli pa boste svoj mir, svojo svobodo in si naredili življenje, kot si bioste to želeli VI!
Ker, verjemi mi, če je tvoj oče res tako posesiven in gospodovalen, se bo kar naprej vtikal v vaše življenje, kar bo posledično prineslo razdor med vama s fantom (pozneje možem). Nekaj časa sicer gre in prežvečiš vse kar ti nekdo naklada, ko pa ti dvigne pokrov, pa bo šlo iz tebe vse, kar si in boš zadrževala v sebi.

Zato ti iskreno priporočam, da pojdi…rajši takoj, kot pa če boš ostala pri hiši in se boš za to odločila kasneje. Jaz sem ostala, v sicer hišo staršev vložila ogromno denarja (tako, da se za odhod ne morem odločiti), sedaj me pa oba živcirata s svojim vtikavanjem in gospodovanjem.

Meni je hudo žal, da sem ostala, ti pa ne naredi moje napake.

Vso srečo in pogum ti želim!

Ja, 25 let je pa zadnji čas, da odrasteš.
Pri tebi to pomeni, da očeta spustiš s piedestala in ga končno vidiš kot običajnega človeka,
z vsemi napakami , z svojo zgodbo, svojimi problemi.
Naučiti se moraš, da so njegova oblastnost, njegovo prepričanje, da lahko odloča o življenjih
drugih, NJEGOV in samo njegov problem in ga mora tudi reševati ON SAM. Ne ti.
Ti nisi naredila nič drugega, kot to, da si ODRASLA in da si začela živeti svoje življenje (kot ga
je brez ovir začel tvoj oče pred tabo, še ne tako zelo daleč nazaj) . Če oče tega ne more
sprejeti, je tudi to NJEGOV problem in ne tvoj.
Daj mu vedeti, da imaš PRAVICO živeti svoje življenje tako, kot tebi ustreza – vprašaj ga, kdo
je odrejal njemu v tvojih letih kako naj živi, koga je ubogal pri 25 letih, komu se je podrejal –
– verjetno je delal po svoje, če je sam zidal, kaj?
Vse cepetanje, užaljenost, zamera, razočaranje – bodo samo reakcija užaljenega otroka – ker
izsiljevanje pač ne more biti način zrelega človeka, se ti ne zdi? Boš otrokom tudi pustila, da
dosežejo vse s užaljenostjo? Upam, da ne.
Vprašaj ga, kaj bi rad – da ostaneš večni otrok do 60tih, ki bo skakal na vsak njegov
migljaj? Da se odpoveš svoji družini, svojemu življenju ? Bo potem srečen?

Absolutno pojdi s fantom v najem. Ni druge sploh, če bi rada imela svojo družino. Ker zdaj bosta
družina TI IN FANT (in morebitni otroci), nič več ti in oče in mama. Tako je prav in tak je
naravni red, kar poglej malo okrog sebe. Postavi se na lastne noge, delaj lastne napake,
živi lastno življenje ( in ne tistega svojih staršev ) In če (ko) bo oče jezen, razočaran in te
bo nagnal – mu sicer lahko odpustiš, razumeš..itd….nikako pa ne dopusti, da te potre.
Kar se garanja in tvojega nepomaganja tiče – oče in mama imata toliko dela, KOT SI GA
NALOŽITA. Če ne zmoreta recimo njive (pri teh letih, a dej no!!??) naj jo pa opustita. Saj
ne bo konec sveta ali kaj? Nikakor ne dovoli, da ti nabijajo slabo vest, ker “ne zmoreta” kao
vsega – pojmi, kaj je “treba” narediti in kaj ne, se zelo razlikujejo kajne?
Sreč no-

Spoštovane,

ne vem če boste to brale pišem avg.23. Če povzamem vaše pisanje je moj oče zelo podoben. Imam 63 let sem v življenju ostal sam – ja tako je pač prišlo – nekaj zaradi moje bolezni a to ni tisti glavni vzrok, nekaj zaradi razočaranja v mladosti, potem pa očetovih “tekočih zadev” – in nisem hotel pustiti mame, same z z njim. Leta so minevala, hodil v službo – bil uspešen… vse OK…. . pa naekrat 50,55, itd.  Ko sva ostala sama, sestra se je odselila in poročila, se je pa začelo, moja hiša, moje vse.. kar je, ti nisi nič ne veš nič. Srce boli. Nimam kam pa tudi če kaj naredim ni nič prav, samo on vse ve in zna,,,, včasih prav nemogoče. Dobro vsak dela napake, a takole kot je tole pa je že preveč.

Laho bi napisal za 2-3 strani tipkanih na PC- zelo strnjenih misli in resnic a tule bo to dovolj. Jaz pravim da je to ČUSTVENO NASILJE nad človekom a potem se res bolj zapiraš vse in iščeš neki svoj hobi -imam a tudi tu pregovarja. Totalen nadzor. Tudi pri odpiranju pošte na moje ime itd… sem kot nek “novodoben suženj” grobo rečeno, čeprav včasih je pa ok. So pa dnevi nemogoči in ti pokvarijo tedne……. Hvala za ……  Nasveta za vas pa žal nimam sem sam v ‘godlji’.  Pa lep pozdrav.