Težave z mamo

Pozdravljeni,
Imam en velik problem in sicer je to moja mama. Že ko sem bila otrok, se je zdravila v psihiatrični bolnišnici. Ko so jo odpustili, je še nekaj časa nadaljevala z zdravljenjem, nato pa je zdravila opustila. Seveda se je potem zgodilo kaj malo bolj stresnega in spet je pristala v bolnišnici. To se ponavlja že od mojega rojstva (stara pa sem že 23 let).
Pri desetih letih mi je umrl oče in takrat sem ostala sama z njo.
Takrat se problema še nisem zavedala, saj je bila zame le moja mama in sem jo hotela ob sebi, čeprav je bila psihično čisto “na dnu”.
Lansko leto se je stvar ponovila. Bila je neprespana, govorila je vse mogoče, denar je zapravljala za nepomembne stvari, pri tem pa ni plačevala položnic, ki so se kar kopičile. Do mene se je obnašla, kot da sem najhujši sovražnik. Hotela sem z njo vsaj do psihiatra, da bi se pogovoril z njo in ji predpisal zdravila, pa je bilo še huje. Zaklenila me je iz stanovanja, tako da sem morala nekaj dni spati drugje. Končno smo jo nekako spravili na zdravljenje. Sedaj že skoraj celo leto jemlje zdravila (čeprav včasih ne vem, če jemlje pravilna zdravila), vendar njen odnos do mene se ni spremenil. Že ko vstanem, se začne znašati nad mano, ko pridem iz službe, je enako. Ukazuje mi kdaj moram vstati, kdaj moram kaj narediti, pospraviti (pri tem da ona skoraj nič ne pospravi, ker pravi da ne more zaradi bolečin-imela je zlomljeno nogo). Obtožuje me za mnogo stvari (da sem ji pokvarila TV, zablokirala mobitel, itd), čeprav se njenih stvari še dotaknila nisem. Za telefon zapravi mnogo več kot kaka najstnica, čeprav zaradi bolniške in vseh kreditov dobi le okoli 60 000. Skušala sem ji že dopovedati, da tako ne bo šlo naprej in da bo mogla spremeniti odnos do mene ali pa se bom morala odseliti, ona pa me začne obtoževati, da ji grozim. Nikakor se ne da pogovoriti z njo, saj živi čisto v svojem svetu in ima čisto svojo resnico. Prijatelji (tudi njeni) so mi že svetovali, naj se odselim, ker s tem škodim samo sebi, vendar pa me skrbi, kdo bo potem skrbel zanjo. Za položnice nikakor nima dovolj (sedaj jaz plačujem polovico), pa še zapravlja za nepotrebne stvari. Zase ni zmožna skrbeti, vsaj finančno ne.
Ali obstaja še kakšna druga rešitev, kot da grem?

Spoštovana Princess!

Vzorec vedenja vaše mame ni nič posebnega za nekoga, ki nima pravega stika z realnostjo.
Vi ste edini, ki ji lahko v vajinem odnosu postavite meje, toda vprašanje je kako jih bo ona sprejela oz., če jih sploh bo. Situacija je še toliko težja, ker mama ne zmore (bolj kot, da ni pripravljena) razumeti vašega pogleda na situacijo in ne zmore razumeti vaše stiske ter videti kaj se bo zgodilo, če…
Res je, da bi sebi naredila veliko uslugo, če bi se odselila, saj skrb za mamo, za vas pomeni velik napor in stres, vi pa imate seveda pravico do svojega življenja. Vendar “Odseli se!”, je lažje reči kot storiti, če imaš nekoga rad, te skrbi zanj.
Poskusite se z mamo pogovoriti takrat, ko bo tudi ona dobre volje, ko bo (kot radi rečemo) “v dobri koži” in ji takrat povejte kaj čutite, kaj vas skrbi in kako ji lahko pomagate. Morda jo lahko odpeljete na kratek izlet ali gresta na sprehod (kamor si ona želi).
Kaj lahko v tem trenutku storite: opozorite na težave tako nejnega zdravnika, socialno službo v bolnišnici, Center za socialno delo in morda še koga, ki se vam zdi pomemben in bi lahko pomagal. K zadevi pristopite tako, da vse te službe pozovete k pomoči, dajte jim predvsem vedeti, da vas za mamo skrbi in, da dolgo ne boste več zmogli sami, če bo šlo tako naprej in potem bo mati prepuščena sama sebi in njim. Naj še oni predlagajo kaj lahko skupaj storite. Eden od načinov je, da skupaj naredite nek načrt, ki se ga potem z mamo obe držita, seveda pa je predpogoj za uspeh sodelovanje vaše mame.

Srečno!

Špela, Šent