Pozdravljeni,

vedno bolj se mi zdi da se vrtim v začaren krogu iz katerega ne vidim izhoda. Veliko sem sama kriva, ker nisem dovolj močna, da bi presekala kar se mi dogaja in zato se počutim nemočno. Težave imam namreč z mamo. Deset let nazaj sta se starša ločila, zaradi očetovega varanja in še marsikaj, hkrati pa zdaj ugotavljam, da tudi moja mati ni bila taka nedovžna ovčica kot se je delala (predvsem zdaj dvomim v zgodbe, ki mi jih je razlagala o očetu). Po ločitvi je bilo grozno, jaz sem hodila še v osnovno šolo, nikogar nisem imela, ki bi mi stal ob strani in mi pomagal, ona to danes razlaga, da še sama sebi ni znala pomagati, kaj šele meni. Zdaj, deset let po ločitvi je še vedno enako, samo sebe vidi in pokliče samo, ko koga kaj potrebuje. V srednji šoli sem imela terapije pri terapevtu, da sem se nekako spravila k sebi in da sem začela normalno funkcionirati. Živim ne več pri njej, vendar sem še študentka-končujem študij. Kmalu po ločitvi si je našla novega partnerja s katerim je še vedno skupaj, vendar tukaj pa nastane težava. Nenehno se kregata, vsaj enkrat na mesec in v tistem času me mami kliče, jamra po telefonu kako se trese, da nič ne spi, nič ne je, da je konec vsega, vedno najde kaj, da ji je storil žalega (s sorodniki smo po dolgoletnem opazovanju prišli na sum, da si vse to zmišljuje). Zelo je konfliktna osebnost, če je le mogoče vedno najde kaj za prepir, pa naj bo to na rojstnih dnevih, ali z mano (nami) ali prijateljicami. Kot da v njenem svetu obstaja vse samo črno-belo, drugega ni ničesar vmes. Zdaj je človek njen prijatelj, čez 5 min že sovražnik, pa lahko da je imel samo slab dan in jo je čudno pogledal, ona bo naredila celo zgodbo iz tega. Ko se krega očita nemogoče stvari, tudi to mi je že očitala, da se je zaradi mene ločila in da ne naštevam kakšne nesramne in podle obtožbe deli okoli. Ničesar ne zna ceniti, po ločitvi sem skrbela za njo, skoraj se je zapila, pospravljala sem, kuhala, hodila v šolo, nobenih težav ni imela z mano, zaključila sem gimnazijo, brez da bi ji bilo treba enkrat se z mano ukvarjati. Nekako se mi zdi, da sva takrat obrnili vlogo mati-hči, skrbela sem zanjo. Tudi primerja se pogosto z mano (me prosi naj probam njene obleke in če mi ni prav, celemu širnemu svetu pove, da njej pa so, najbolj jo boli, ker jaz že imam diplomo, ona je pa pustila fakulteto). Potem pa tukaj pride na vrsto izsiljevanje, zaradi katerega se čutim krivo in ne zmorem prekiniti kar se dogaja. Vedno namreč izsiljuje, predvsem ko je skregana s partrnerjem. Že ko pokliče je prvi stavek, “Verjetno nimaš časa zame” in še predno kaj odgovorim že razlaga svoje probleme, kako je boga in kako ne more jesti, spati, da kako je pokvarjen partner, da je zaključila z njim, itd. Ne mine par dni, mu že pošilja sms-e, seveda ga najprej obtužuje, samo zato, da jo pokliče in potem je še v istem dnevu že vse ok, srečna, nasmejana, niogar ne pokliče nadaljne 2 do 3 dni. Ugotavljam, da doživljam enako kot sem pred desetimi leti, ko se je ločevala od mojega očeta, enako je njemu počela kot sedanjemu partnerju in enako se je takrat znašala nad mano kot se sedaj, s to razliko, da sem bila takrat še pri njej in da je bilo zame še huje in se je lahko še bolj znašala nad mano. Zdaj sva spet skregani, ni me poklicala že 14 dni, vmes sem izvedela, da je klicala parnerja in da je vse ok. Tisti teden, ko je bila skregana z njim, me je klicarila po večkrat na dan, bila sem živčna, bala sem se njenih klicev, ker so trajali po eno uro in več, če sem želela končati me je izsiljevala, da kadar me prosi, da ji nikoli ne pomagam itd. Vedela sem, da bom zaradi pritiska vsak čas eksplodirala in to se je tudi zgodilo od njenem klicu, skregali sva se, očitala mi je nemogoče stvari, jaz pa tudi njej da je egoističan in da me kliče samo, ko me potrebuje, od takrat me ni poklicala. Ne želim biti z njo skregana, ker se pogosto srečujemo na rojstnih dnevih in skupnih dogodkih, tako da iščem primeren način, kako bi zaustavila to psihično nasilje. Nekaj časa se ji po določeni uri nisem javljala na telefon, potem pa me je naslednji dan zasliševala kje sem bila, da se nisem javila itd. Problem je tudi, ko vidim njen klic, se tako težko uprem, da se ji ne javim, kot da čutim dolžnost do nje, da ji pomagam ipd ?? Zadnji mesec hodi tudi k terapevtu (psihologu), vendar nimam občutka, da bi bilo kaj bistveno oblje, še celo občutek imam, da še bolj pretkano manipulira z mano, sestro in drugimi. Zaradi vsega tega tudi sama tonem vedno globje, vedno bolj se mi zdi krivično vse skupaj, želim si končno enkrat mirno zaživeti. Ob prebiranju tega foruma in iskanju rešitve imam občutek, da bi lahko bila MOM. Prosim, pomagajte mi, vesela bom vsakega nasveta.

Pozdravljena 12tinka123!

Sicer nisem strkovnjakinja ( imam pa mejno mamo) vendar se mi zdi tvoja mama ( glede na to kar si opisala) precej knjižno vedenje starša, ki ima osebnostno motnjo. Predlagam ti, da o tem poizveš čim več, saj boš sama najlažje presodila ali je to to ali ne. Pri nas je v slovenščini knjiga Ne stopajte več po prstih, ki je nakakšna osnova za spoznavanja MOM, dobra knjiga je tudi Strupeni starši.

Če ti gre angleščina pa ti priporočam še
How to survive borderline partent
Understanding borderline mother

Tu boš poleg opisa našla še veliko načinov, kako s tem živeti. Moj nasvet pa bi bil takšen:

1. Ne prevzemaj več odgovornosti zanjo. Ena od pogostih značilnosti MOM mam je, da svoje otroke zdresirajo v svoje “skrbnike”, ki naj bi bi bili odgovorni za njihovo počutje, stanja…..Vedi, da je za svoje vedenje, čustva in rešitve ( ki ne vključujejo nujno tebe) odgovorna sama, da ti nisi povzročila MOM, da nisi kriva, da je, kakršna je, niti nisi strokovnjak, da bi ji lahko res pomagala. Vem, iz tega je težko izstopiti saj smo že od malega trenirani, da je počutje MOM starša bolj pomembno kot naše in smo že od malega naučeni, da smo za njih odgovorni in da MORAMO pomagati, ker drugače….vendar moraš čimprej iz tega izstopiti.

2. Postavi jasne meje. Moje nimajo toliko opraviti z njo, temveč s teboj. Razmisli, koliko si še pripravljenja komunicirati ( in vse ostalo) z njo, da je tebi ok. Če to pomeni enkrat na teden za 1 uro ali pa da za nekaj mesecev popolnoma prekineš stike z njo je to tvoja odločitev, do katere imaš vso pravico. Zaščiti se in vstrajaj na tem, ne glede na to, kakšen bo odziv. Verjetno bo najprej še huje, da bo potem bolje. Prevzami odgovornost zase, namesto, da prevzemša odgovornost za njo.

3. Nikoli nikdar ne verjami ničemur, kar pravi. Ampak res nikolil. Vedno vse preveri. Mejna oseba ponavadi opis dogodkov priredi tako, kot paše njej in tu so vrhunski manipulatorji, saj lahko pri tem uporabijo polresnice, tako da nas popolnoma zmedejo ali pa se dobesedno zmislijo vse skupaj, ne glede na to, kako noro ali kruto je to za druge. ,. Tudi zgodovino z očetom bi bilo dobro preveriti še pri drugih , tudi pri njemu, saj je za mejne mame precej značilno, da očrnijo svojega partnerja pred otrokom, dostikrat povsem neupravičeno.

4. Ne jemlji njenega obnašanja, obtožb, izsiljevanja osebno. To je zelo pomembno!! Mejna oseba je ponavadi tako zelo v svojem svetu, da drugih tako ali tako ne opazi in se ne meni za njihova občutja ali karkoli drugega ( razen ,če je njim to v korist, tarkat so zelo subtilni, da zaznajo naše šibke točke, ki jih bodo povsem brezobzirno izkoristili). Če te torej obtožuje, krivi, izsiljuje, to nima veze s teboj ( ne glede na to, kaj ti pravi) temveč je zgolj način, kako mejna oseba pride do tistega, kar si želi. Ponavadi so preveč poškodovani, da bi bili sploh sposobni medsebojnih odnosov ( pristnih in zdravih), ljudje okoli ( še posebej najbližji) so ponavadi zgolj objekti za zadovoljevanje njihovih potreb, kakršne koli že so. Ko jo boš sposobna videti takšno kot je in stvari ne boš jemala osebno, te ne bodo več tako vrgle iz tira.

5. Mejni starši svojim otrokom dostikrat zavidajo ( ker so bolj uspešni, lepši, pametnejši, bolj zdravi…) zato bodo storili vse, da bi to izničili ali temu zmanjšali vrednost. veliko bolj jim paše, če bi bili otroci ravno tako mizerni, kot oni ali še bolje, da bi bili še veliko v slabši koži in situaciji, saj bi jim to dalo občutek pomembnosti in morebiti tudi možnost, da bi z “reševanjem” svojih otrok dobili neko vrednost ali pa da bi z jamranjem ini stokanjem, kako grozni so otroci, lahko prevzeli identito zrtve. Zato, kot sem že prej rekla ne jemlji tega osebno, ona je pač tako poškodovana, da ni zmožna normalnega odnosa mama- otrok.

6. Zavedaj se, da ona živi v svojem svetu, s svojimi pravili, ki so včasih povsem , ampak res povsem drugačna od tvojega ali od načina, kako doživljajo ali se vedejo “normalni” ljudje. Zato je ne moreš razumeti, vplivati nanjo ali kako drugače razložiti njeno vedenje na način, kot bi delovalo pri tebi in ostalih. Če želiš vplivati ali se vsaj zaščitit pred mejnim svetom ga moraš razumeti. Mejni starši so sposobni tako norih, krutih, brezobzirnih, manipulativnih stvari ( potem , ko enkrat vidiš kaj je v resnici v ozadju) da ti še leta potem, ko to veš lahko ponovno vzame sapo, ko dožviš še kaj novega. Zato preberi čim več o mejnih starših. ( google- borderline partents ali borderline ali narcistic mother)

7. Zavedaj se, da je ne moreš spremeniti. Ne samo zato, ker so osebnostne motnje tako zelo zafiksirane in je del definicije, da se ti ljudje le s težavo spremnijajo, da so zelo rigorozni v svojih prepričanjih in da nikoli niso krivi oni, temveč drugi…temveč tudi zato, ker nikoli ne moreš spremeniti drugega, če to sam noče. Tisto, kar lahko spremeniš je zgolj tvoj odziv na njeno vedenje in da se zaščitiš in začneš vsaj sama živeti zdravo.

8. Poleg tega, da takšni mami v resnici ne moreš pomagati in da ne bo nikoli drugače, je najtežje sprejeti tudi to, da mame v resnici nikoli nisi niti imel. Ko to odkrijejo, ljudje dostikrat ljudje zapadejo v procese žalovanja, kot da bi jim starš v resnici umrl.

9. Iz odnosa starš – otrok, kjer je eden od staršev mejen nikoli, ampak res nikoli ne prideš povsem nepoškodovan. Zato energijo, ki jo sedaj namenjaš mami raje usmeri vase, da pozdraviš tiste dele sebe, ki jih je vajin odnos prizadel.

Toliko na kratko..:-)
Verjetno bo še kdo kaj dodal
GittaAna