pozdravljeni

sem 22 letna študentka, ki živi doma z mamo samohranilko, starejšim bratom in njegovo punco. že skoraj 3 leta imam fanta, vendar je težava v tem da ga moja mati ne mara. prepovedala mu je hoditi k nam na obisk, zato sva vedno pri njemu doma. imam določeno uro 23.30 ob kateri moram biti (naj bi bila) zvečer med vikendi doma. kamorkoli s fantom greva, mora ona vedno imeti zadnjo besedo kdaj naj bom doma, pa čeprav sva midva planirala drugače. najhuje pa je za praznike in rojstne dneve, saj ona pravi da nje ne bo, če pride moj fant. do sedaj je še vedno bila, ampak mislim da postaja čedalje huje. preveč se tudi kregava okoli njega. ali je to normalno da je ženska stara 22 let vsako nedeljo s fantom? njo namreč to moti da greva vsako nedeljo na sprehod. ali je to mogoče le zaradi tega ker je njej dolgčas? velikokrat mi je že rekla da je mislila da bova midve prijateljici, sedaj pa se ne pogovarjava skoraj nič. res je da imava obe malo časa in se malo vidiva zaradi drugih obveznosti, ampak mi očita da nisem nič z njo, naj bom v soboto zvečer doma, da bom lahko kaj z njo. ampak meni je normalno da mladi hodijo za vikende ven. pa sam je njej tudi bilo dokler sem ven hodila s prijateljicami, tudi dlje časa me je pustila da sem zunaj. na uro se ne oziram veliko, ki mi jo postavi, vendar vseen nikoli ne zamudim veliko. moti me to da se morava vsak dan znova kregati…kaj naj naredim da bo bolje. tudi moj fant noče imeti take zveze, jaz pa tudi ne. prespala pa pri njemu nisem še nikoli, bi jo kap če bi ji predlagala kaj takega. še ko sva šla na morje lansko leto me je klicala na morje in me pregovarjala naj pridem domov že po 5-ih dneh, medtem ko sva se s fantom zmenila da bova ostala 7 dni. ko sem jo vprašala zakaj hoče da pridem že 5 dan, pa je samo odgovorila da zato da bo enkrat po njeno, ne po moje. velikokrat tudi grdo govori o njemu pred mano, pravi mi da ni potrebe po tem še da bi imela resnega fanta.
ne zdržim več. trudim se da bi jo preslišala kaj govori, ampak postaja čedalje slabše. vedno me gnjavi s tem zakaj sva toliko skupaj. res sva skupaj na faxu, sam hodiva na isti fax in se zato tudi voziva skupaj, ampak saj to je nekaj normalnega ali ni?
prosim naj mi kdo svetuje kaj naj naredim, kaj je prav da naredim. ali sem jaz nora ali je ona. nočem je prizadeti, ampak po drugi strani pa ona s svojim obnašanjem prizadane mene.

hvala

Spoštovani,

najprej bi vam rada pritrdila, da se mi zdi vse, kar opisujete glede svojega odnosa s fantom (vključno z vašimi željami, ki jih navajate), povsem normalno.

Izhodišče mojega odgovora je vaš stavek: »Velikokrat mi je že rekla, da je mislila, da bova midve prijateljici.« Ne, mati in hči NIKOLI ne moreta ali bolje ne smeta biti prijateljici (čeprav je krasno, kadar je njun odnos tudi prijateljski), ravno zato, ker imamo prijateljic lahko poljubno število, odnos mati-hči pa je ekskluziven, prihranjen samo za ti dve osebi. Prijateljice ne rodiš, hčerko pa … S prijateljem se lahko razideš, s hčerko/mamo pa ne; nikoli je ne more nadomestiti nobena druga ženska. In tudi sicer iz opisa materinega ravnanja in besed veje velik strah, da bi izgubila »zaveznico« v krutem svetu, kjer od moških ne moreš pričakovati nič dobrega. Sklepam, da je to sklop njenih osebnih izkušenj. Njeni strahovi, žalost, jeza, zamera, obup, občutki zapuščenosti … vse to je resnično. Niste pa jih izvorno povzročili vi in zato ste zadnja oseba na svetu, ki bi bila za to kriva ali odgovorna. Naloga matere je, da spusti otroke v svet, ne da jih zadržuje pri sebi kot blažilo za svoje rane. Če tega ne zmore (če bi me za nasvet vprašala ona, bi ji na prvem mestu svetovala, naj svoje nezaceljene rane iz preteklosti predela na terapiji), je to njena stvar. Vaša stvar pa je, da prenehate biti njen čustveni partner. Tudi če bi vi to hoteli in vse do njene smrti samski ostali z njo, njenih travm to ne bi rešilo!

Saj razumete, da vas ne nagovarjam k nesramnemu in sebičnemu vedenju – nasprotno, podpiram vas, da kar najbolj marljivo študirate, da se boste uspešno osamosvojili, da cenite, če vas mama finančno podpira, in ji pomagate pri skupnih opravilih. Vse to spada v osnove korektnega odnosa ljudi, ki skupaj živijo. Toda obenem vam še enkrat zatrjujem, da rešiteljica svoje mame ne morete biti, tudi če bi si to sami želeli. Mislim celo, da jo »rešujete« že vse življenje – toda njena čustvena ranjenost je kot jama brez dna. Že davno polnoletno in urejeno dekle mora biti doma ob določeni uri (brez utemeljenega razloga), na morju s fantom pa pet dni namesto sedem – kakšna logika je to? Logika vaše mame, ki je morda vsa ta leta skrbela za otroka, zdaj pa je ostala praznih rok, ker ji (še) ni uspelo zgraditi ne zrelega odnosa do sebe ne funkcionalnega partnerstva z moškim, ob katerem bi se lahko sprostila, se duševno spočila in dovolila, da njeni otroci odrastejo. To je bridka zgodba, toda ne dovolite, da postane vaša.

Preberite knjigi Ne grenite svojih otrok in Srečal sem svojo družino (Gostečnik). Nujno je, da si razširite pogled na svojo družinsko situacijo, saj se boste tako laže osamosvojili in se potegnili za lep partnerski odnos, ki vam PRIPADA.

Tale tvoja zgodba me je kr pogrela, saj me je spomnila na leta ko sem bila sama na tvojem mestu. Sama sem s partnerjem začela pri 17-tih kar je bilo še težje. Moja mama ga nikakor ni mogla sprejeti in je nagajala na vse možne načine (kadar je vedela da sem z njim sem mogla bit do 22.00 doma, ko sem bila s kolegicam pa do 2.00 zjutraj, za vikend je vedno kaj splanirala da se nisva mogla videt, vedno je najdla kak izgovor zakaj ni ok (ni olikan – si je zmislila da je ni pozdravil itd.,). Potem je bila ljubosumna 100/h na njegove starše…. nisem smela pohvalit kuhe od njegove mame ali karkoli. Skratka imeli sva borbe hude do moje polnoletnosti sploh. S fantom sva se skoraj razšla zaradi nje in ko je mislila da je konec je rekla “joj pa ja mnde ne zaradi mene”…. takrat mi je prekipelo in sem ji povedala par krepkih in ji dala vedet, da je to moje življenje, da svojega je očitno že zavozla, da ne bom pustila da bo še mojega. S fantom sva se pogovorila in se odločila, da ne bova pustila da se vmešava v naju in naju spravi narazen. Jaz sem ga vedno zagovarjala, ona pa ga je krivila da imava zaradi njega slab odnos. Povedala sem ji, da je odnos takšen kot je zaradi nje in če ne bi bilo njega bi bilo pa kaj drugega. Iskala sva luknje in se upirala “nesmiselnim pravilom” ter sem se požvižgala na grožnje da me bo izselila itd. Šele po 6-tih letih se je sprijaznila z njim in tem da očitno je to to in nima smisla, da “piha proti vetru”, po nekje 7-mih letih pa se je odnos tako spremenil, da bi ga najraje posvojila in danes po 12-tih letih že ne ve kako bi “mu zlezla v rit” in se obnaša kot da je on njen sin. Skratka dolgo je trajalo , da je spregledala svojo zmoto, sploh pa je pripomoglo to da je videla da mi je vseeno kaj govori in dela ker sem jaz tista ki odloča o svojem življenju.

Problem tvoje mame je, da te čustveno izsiljuje ker je osamljena in nima svojega življenja oz. je po razhodu s tvojim očetom očitno to ljubezen nadomestila z vama s sestro. Njena navezanost je bolestna in ni normalna ker ti ne dovoli “odrasti” oz. imeti svojega življenja. Ona je ljubosumna na tvojega fanta ker bi ji naj “odžiral tvojo ljubezen” kar je bolano. Sama si polnoletna in imaš pravico do svojega življenja. Mami lepo razloži, da boš o svojem življenju odločala sama, da zveza s fantom ne vpliva na vajin odnos oz. on ni kriv za takšen odnos, ampak je kriva izključno ona sama z odnosom ki ga ima do tebe. Ona igra pri tebi na dve karti (dokazovanje moči – ona lahko nekaj odredi in ti jo boš ubogala, pa čeprav je zadeva nesmiselna npr. morje 5 dni namesto 7, druga stvar je čustveno izsiljevanje – ona je boga, zapuščena, osamljena zaradi česar si kriva ti in moraš imeti občutek krivde (ker je ona skrbela zate cela leta).
1. Zapomni si, da ti nisi kriva da je ona osamljena in nima partnerja.
2. Ne zmeni se za “neumna pravila” ker si polnoletna in dokler boš ta pravila spoštovala jih bo mama postavljala. Tudi jaz sem na začetku imela neko strahospoštovanje in sem se bunila da me ne bo doma takrat ko je rekla itd., ampak sem na koncu vedno prišla. In potem sem enostavno rekla dost je in sem ignorirala in ko je vidla da nima več moči je počasi nehala z neumnostmi in se sprijaznila.

Kaj pa ti lahko? Si polnoletna in lahko odločaš o svojem življenju – sploh si samostojno izbereš partnerja, starši pa so te dolžni preživljati dokler se šolaš. Torej če eventuelno bo grozila z izselitvijo, če ne boš delala kot ona želi, ti bo morala to kako drugače omogočiti. Zapomni pa si, da bo čustveno izsiljevala dokler ji boš to pustila (kar z uboganjem nesmiselnih pravil ki veljajo za mladoletnike tudi delaš). POSTAVI SE ZASE IN NAREDI TEMU KONEC!! Naj si najde partnerja in z njim zapolni to čustveno praznino in ta čustva preusmeri nanj in ne da z njimi “duši” tebe. TI NISI KRIVA, DA JE TAKO IN NE RABIŠ IMETI SLABE VESTI. Slej ko prej boš morala narediti temu konec ker drugače boš celo življenje delala in živela kot bo hotela tvoja mama!!

http://www.pravozatelebane.com/index.php?option=com_content&task=view&id=7&Itemid=98

Senta,

poznam. Pri meni je bilo zelo podobno. Mama nikoli ni hotela, da bi fant prišel k nam (v tem primeru je imela ona naenkrat kup opravkov, izginila iz hiše), nobenih skupnih rojstnih dni ipd. Izgovor: Kao da to še ni resen fant, da bova ziher šla narazen, potem bo pa trapasto, ko se bomo srečevali na cesti (s tem, da je bil on iz precej oddaljenega kraja). Stara sem bila okrog 20, ko sva začela.

Omejitev mi sicer ni dajala, je pa postajala vedno bolj mulasta, kadar sva bila dolgo skupaj in nisem imela časa biti dosti v njeni družbi (pri nama je še huje, ker sem edinka in živiva sami). Nikoli ni naravnost nič rekla, da je kaj narobe, je pa namigovala – in slednjič je meni “kapnilo”, da sem jo kao “izključila” iz življenja in slaba vest me je čisto sesula. Šele zdaj vidim, da neupravičeno, saj tudi jaz še prespati nisem imela navade pri fantu, kaj šele, da bi bila cele dneve z njim. Zdaj mi je žal, da sem se pustila zmanipulirati.

Kot ti je že nekdo zgoraj položil na srce, čimprej se finančno osamosvoji. Ampak v vsakem primeru, že zdaj imaš neke osnovne pravice, o katerih ni debate. Imaš si pravico razporediti čas, kakorkoli hočeš. NORMALNO je, da prespiš pri fantu, da si zunaj, dokler te je volja, da si veliko v njegovi družbi. To pač pomeni, da gre pri vama zares. Ne dovoli, da ti mama to uniči. Lahko pove svoje mnenje, življenja pa ti ne more diktirati. Bodi spoštljiva do nje, vendar jo postavi pred dejstvo: za teden dni greva na morje. Prespala bom pri njem. Ipd. In o tem ne debatiraj.

Iz svoje izkušnje ti povem, da bolje ne bo. Tudi peti ali deseti fant zanjo ne bo v redu. In dokler boš živela doma, se bo pač šla prestopanje osebnih meja. Jaz sem imela ravno danes sceno. Mami je prišlo na ušesa, da sem ga v službi nekaj polomila. Ona je prepričana, da bom zaradi tega ob zaposlitev in že vse popoldne tuli, kako sem ji lahko to naredila. Pa nimam nič proti, če pove svoje mnenje. Ampak da trdi, da “vse, kar naredim sebi, naredim tudi njej”… še zmeraj ne razume, da sem svoj človek, in najbrž tudi nikoli ne bo. Zaradi tega mi je zelo hudo. Že zdavnaj bi morala oditi od doma. Tudi ti raje ne odlašaj predolgo.

nisem vedela ali sem jaz nora ali ona. ampak sem že nekje brala da starši nimajo vedno prav in zgleda tudi v tem primeru ne. hvala za vaše odgovore. delam na tem da doštudiram, se zaposlim in grem živeti na svoje.
še vedno spoštujem in cenim svojo mamo, ampak ne razume da je samo moja mama. se mi je zdelo da so moje želje normalne za 22 let staro osebo.
nazadnje mi je rekla da me bo moj fant njej vzel, da sem zato nesramna. ampak noben ne bo nobenega nikomur vzel. še vedno bom njena hči, dojeti pa mora da se bova vedno manj videvali. vsaj mislim da je to normalno.
so mi vsi govorili da ni normalno da mam uro. tudi jaz ko sem s prijateljicami pridem domov kadar hočem, ko pa sem s fantom imam fiksno uro. včasih sem se je držala, zdej pa kar preslišim, se mi tud kregat ne da več z njo.
nedolgo nazaj sem ji rekla da nism js oseba ki ji bo celo življenje družbo delala in mislim da mi bo ta stavek zamerila do konca življenja. ker več časa preživim s fantom kot z njo, kar misli da nje ne maram več. namreč tako je še da s fantom hodiva na isti fax in isti letnik, tako da se skupaj voziva na predavanja in nekatere izpitie, pa mi je tudi za to že rekla da naj raje hodim sama z vlakom ali s svojim avtom. ko sem pa hodila s sošolko dve leti nazaj, ki se je zdaj prepisala, pa ni nič težila naj se vozim sama raje. še najbolj pa ji gre v nos to da se s fantom vsak dan vidiva, pa se nebi, če nebi hodila na isti fax. zame pa sedenje na predavanjih ni ravno druženje s fantom, ampak neka nuja vsakdanjega življenja.
resnično hvala vam za odgovore. vem da se vse mogoče zgodbe odvijajo po svetu. malo nesramno bo zvenelo…ampak sm vesela da nism edina ki ima take probleme s starši

Spoštovana Senta, žal mi je da je vaša mama tako osamljena in razočarana v dno duše, da se ne zaveda da ste odrasla oseba s svojim življenjem in ne njen privesek, ki bo ob njej visel na veke vekov. Hvala bogu da ne boste. Vi niste odgovorna za njeno življenje, ampak svoje.

Super je da razmišljate da to mamino vedenje ni uredu in da ga ne upoštevate v tistih točkah, ki vam škodijo. Da se ne bi narobe razumeli, če živite skupaj in vas finančno podpira, pač morata imeti določene dogovore. Absolutno pa morate postaviti jasno mejo kje je njeno mesto in kje mesto od vašega fanta. Pazite, da ga ne boste izgubila zaradi mamine posesivnosti.

Če zmorete, ji mirno in jasno odgovarjajte na njene pripombe: npr glej mama, ti misliš tako jaz pa drugače….če rabiš družbo, draga mama, si jo poišči, jaz potrebujem več časa zase in svojega fanta…draga mama, ne maram da komentiraš določene stvari, ki se tičejo samo mene…o tem bom odločala sama…naučite se reči NE in za tem stati…vaja dela mojstra.

V kolikor boste potrebovala večjo podporo od zunaj, pa se zaupajte kakšni prijateljici ali psihologinji, včasih enostavno potrebujemo čas da si verjamemo da nismo nori.

Vse dobro.

spet se oglašam in vas naprošam za pomoč

počitnice so tu in seveda tudi izleti in morje. res da sem bila že za en teden na morju, vendar sem ji že pred enim mesecem povedala da grem še za en teden. zdaj ko pa je prišel tisti teden, pa me na vsak način hoče prepričati naj bom 2 dni prej doma, čeprav ve že en mesec kdaj in za koliko časa grem
sprva je bil razlog naj bom prej doma, da noče biti sama doma, moj brat namreč gre na morje 2 dni predno pridem jaz domov. sedaj ko pa je izvedela da je v soboto še praznovanje 70 letnice neke ženske, s katero niti nisva v bližnjem sorodstvu, pa mi govori da noče iti sama na praznovanje.
problem je v tem, ker tam vse pozna in ne vem zakaj nebi sama hotla iti na praznovanje. gotovo hoče samo zato iti z mano da bi dosegla svoje in bi jaz prej prišla domov. rekla mi je da mi bo zamerila za celo življenje če ne pridem domov do sobote do 14 ure, kajti takrat se začne praznovanje, medtem ko smo mi imeli v planu da bi bili doma v nedeljo zvečer.
poleg tega tudi ne razume da zadnji dan morja ki ti še ostane hočeš izkoristiti cel dan, ona hoče da pridem domov kar popoldne namesto zvečer. ali vi odidete iz kampa ko pospravite takoj, ali ste še malo na plaži? mi smo vedno bili še na plaži in pozno popoldne odšli domov, da smo izkoristili zadnji dan.

najprej nam je morje skoraj uničila oseba ki je rekla da sedaj ne more iti, kasneje slabo vreme, zdaj ko se bo to popravilo, pa moja mati. zdi se mi kot da mi niti pri eni stvari ne pusti da bi imela veselje. ne morem se veseliti morja kot bi se ga lahko če mi govori da mi bo zamerila za celo življenje če ne pridem domov do sobote popoldne

Spoštovana senta3,

prosim, da še enkrat preberete moj prvi odgovor in komentarje drugih bralcev na vaše prvo pismo, saj gre še vedno za popolnoma isti problem, samo da je trenutno zapakiran v “počitniško tematiko”.

Žal se boste morali prej ali slej soočiti s tem, da mama ne zmore upoštevati vaših povsem normalnih potreb po osamosvojitvi. Če boste popustili tokrat, vam bo “zamerila za celo življenje” kaj drugega – kateri koli vaš nadaljnji korak k samostojnosti, torej k povezovanju z drugimi ljudmi, od katerih se počuti hudo ogrožena. Toplo vam svetujem, da se obrnete po podporo k terapevtu ali terapevtki (seznam na http://www.zdt.si), ki vam bo pomagal(a) pri postavljanju meja in potegovanju zase. Takih pritiskov, kakor je opisani, utegne biti vedno več, in vi se morate opreti na vsakršno možno podporo, da se izvijete iz vloge materine “reševalke” in “žrtve” obenem.

Želim vam zaupanje vase in v to, da si zaslužite več.

Spošovani, jaz postavljam pa kontra vprašanje. Sem mama dvema odraslima otrokoma. Doštudirala sta, tudi službe imata. Čeprav sem sama, sem si vedno želela, da si dobita partnerje in si ustvarita družine. In tako je tudi nastalo. Imam že vnučke od obeh in sem zelo srečna. Njihove partnerje imam rada in se odlično razumemo, vsaj jaz mislim in sem vzela kot za svoje. Veliko pridejo, veliko se družimo, povabijo me s sabo domov, na izlete, morje, pogosto mi zaupajo vnučke. Pa vendar me moti, da nihče od otrok s parnerji ni ostal doma, čeprav imata službe blizu in dovolj prostora za svoje stanovanje. Oba sta se selila k staršem od partnerk, jaz sem pa ostala sama. Tega pa ne razumem.

Jaz mislim, da delaš problem tam, kjer ga ni.

Praviš, da se dobro razumete, da ste veliko skupaj in da si srečna. V čem je torej težava?

Vsak človek si lahko samo na enem kraju ustvari dom in če želita dva človeka živeti skupaj, mora bit to na isti lokaciji 🙂 Zakaj sta se oba tvoja sinova preselila k partnerkam, sicer ne vem, ti pa lahko na uho prišepnem, da bodi vesela da je tako. Najverjetneje se namreč ti in njihove družine ne bi tako dobro razumeli med seboj, če bi živeli skupaj. Snaha in tašča v isti hiši je običajno bolj problematična kombinacija, kot če se zet priseli. Zelo verjetno je bil to pomemben faktor pri njihovi odločitvi.

A ni bolje, da so nekje drugje doma in imate dobre odnose, kot da bi jih imela en štuk višje, pa bi se samo kregali?