Pozdravljeni!

Na kratko bi rada opisala primer moje mame (64let), ki se že vse življenje počuti ničvredna, odrinjena,… Čeprav je njena tašča pokojna že 9 let, še vedno govori, kaj vse ji je naredila( vse besede izpred 30 let še vedno dobesedno ponavlja). Vedno je bila za vse kriva tašča. Zadnja leta, ko ni več živa, pa je začela vse probleme in napake pripisovati njenemu sinu (mojemu očetu), češ, da je isti kot ona oziroma še slabši, da se nikoli ni potegnil zanjo… Ko sta starša sama doma, pravi oče, da je on večinoma tiho, ona pa ima izpade in mu očita vse od A do Ž. Verjamem, da mu kdaj tudi prekipi, ker to so res grozne žalitve, neresnice, ki jih težko pogoltneš in ji tudi reče kakšno nazaj (redko, ker ve, da je potem ogenj v hiši). Ko pa prideva na obisk midva z bratom, z otroci, pa ima “gledalce” in se ti očitki začnejo pred nami vsemi. Ker sem ji jaz včeraj v tem njenem navalu povedala, v smislu, naj končno pozabi preteklost, je doživela tako histerijo (spet govorila, da jo nihče ne mara, da je bila napaka, da se je sploh poročila), da je grozila s samomorom ( to ne prvič) tudi alkohola je spila kar veliko ( drugače včasih pri kosilu kozarček). Danes je pri kosilu ponovno začela z očitki in ker smo bili vsi tiho, je smatrala, da je sedaj oče oba naju z bratom “našuntal” proti njej. Drugače se kot družina res trudimo, da smo čimbolj potrpežljivi, razumevajoči in radi bi jima pomagali. Vendar se mi vse bolj zdi, da gre pri njej za neko motjo, ker je popolnoma nedostopna za kakršnokoli drugačno mnenje. Kaj pravite vi, če na hitro ocenite zgodbo?

Hvala za odgovor,

Smaska