Pozdravljeni.
Pogosto prebiram forume na Monu,ampak sem prvic v taki situaciji,da potrebujem nepristransko pomoc/nasvet nekoga. Kje sploh zaceti?!
Na grobo..imela sem tezko otrostvo..in verjamem da sem prevzela neke vzorce s sabo “v odraslo zivljenje”,ampak tocno katere,se nisem razvozlala.
V prejsnji zvezi se nama je rodil otrok in sva po nekem casu zvezo na grd nacin kincala (zaradi njegivih starsev-kar naenkrat sem bila najslabsa itd itd.skratka vmesavanje 100/h..sincek edincek seveda slepo verjel starsem in se je zgodilo). Ok,sem se nekako pobrala sama in spoznala krasnega fanta,kateremu sem jasno povedala da iscem zivlj.sopotnika ne avanture in da imam otroka..vse lepo in prav z vsem se j3 strinjal in sorejel mojega otroka kot za svojega..po nekaj mesecih zveze se zgodi nepricakovano-sem zanosila. Partner se odloci za otroka i sreca je bila nepopisna. Vse je bilo nekako super. Razen tega da smo imeli hude financne tezave,hvala bogu da sta nam tast in tasca skakala na pomoc okoli vsega(zivimo v isti hisi). Zacelo se je ze na zacetku skupnega zivljenja(po zanositvi sem se z otrokom preselila k njemu). Ze od zacetka mi ni govoril zelo pomembnoh stvari.sploh financ..koliko je bilo place,kam vse je sel denar,neplacani racuni itd..jaz ki sem kot mati clovwk ki mora imeti vse pod kontrolo,cakala in bila tiho dokler nisem eksplpdirala..in vedno je ne bom vec,ti bom odslej vse povedal..10x se je zadeva ponovila..od njega ne tic ne mos za pomembne stvari..za svoje si vse porihta,mene pa v njegovih”zgodbah” ni..100x predelano,☺100 pogovorov,da sva SKUPAJ V VSEM,on se zmeraj ne razume da stvari ki se ne se kako ticejo moram vedet,da se mora z mano pogovatjat..ja nisem nikoli nic skrivala pred njim,skozi ga cakam..cakam da pride iz sluzbe,cakam vikend ko se.bo kaj spomnu da pocnemo..on razmislja samo kako bo on nekaj si sraufal in tako seveda ne pocnemo nic. Navelicana sem ze teh debat da moram bit vkljucena v njegove misli,da sva skupaj v vsem in da je dolzan me obvescat o vsem kar.se me.se kako tice..od njega ne zahtevam nic kot malo casa za otroke in mene..amoak on ne vidi nobenega problema..drugace je v redu clovek,lepo vgojen itd.menostavno sem navelicana da me vsake toliko s cim sokira..al kaka izvrzba za katero izvem ko pride posta domov,al da je dal denar ne vem komu itd..stvari ki so normalne v odnosu za pogovor in vsakdanje,njemu pac niso..nevem vec kako dopovedat da ni vsak na svojem bregu ampak da sva skupaj..im sem navelicana takega zivljenja..da je vse drugo bolj pomembno kot mi-druzina. Postali smo samoumevni..kako zalostno..jaz pa ze 2leti nekaj cakam pa nic od tega..nic od njega..mene to ubija in sem skozi slabe volje..pripravljena sem it..ker to zame ni.zivljenje..sla sem v drugi kraj zaradi ljubezni-pustila prijatelje tam,tu sem ostala sama-nic hudega ce bi imela kaj od partnerja. In tako sem sama v bogu za hrbtom,nobenga za pogovor..s partnwrjem pa se itak samo se kregava ker meni poci ker vec tako ne.morem. ljubezen je velika..ampak jaz tukaj trpim in z moje strani ugasa..zalostno.. prosim za kak nasvet ker sem.res navelicana takega nacina zivljenja..ker ce bi vedela da bo tako dewfenitivno se nebi selila niti ustvarjala nove druzine.

Neucakana

Spoštovana Naveličana,

Povsem razumljivo je, da se življenje, kjer manjka radostne energije, veselja in volje, hitro sprevrže v monotonost, dolgčas, naveličanost, nezadovoljstvo, sploh če človek ves čas ostaja preslišan, prezrt, nerazumljen in počasi tudi odtujen. Ti občutki vam najbrž niso neznani, nasprotno. Že vse življenje čakate. Čakate in upate, da vas bo najbližji (najmanj partner) končno spregledal, videl, slišal, da se boste končno ob nekom počutili sprejeto, pomembno, čudovito in razumljeno. Da boste končno deležni pozornosti in bližine, po katerih tako zelo hrepenite; da vaš obstoj ne bi bil samoumeven, temveč da bi vam končno nekdo dal občutek, da Ste, da obstajate. Tako pa z leti in po številnih izkušnjah tekom življenja potiho in z razočaranjem ugotavljate, da vaše življenje in odnosi pridejo vedno do iste točke, do podobnih zapletov in podobnih občutkov, predvsem iz otroštva. Spet se počutite nezadovoljno, razočarano in neizpolnjeno, čeprav se trudite in čakate. V stvareh in dogodkih vse težje najdete smisel, saj si želite, da bi vas partner jemal resno. In čeprav mu to neštetokrat poveste, se nič ne spremeni.

Rdeča nit nezadovoljstva in nepomembnosti se skozi vaše odnose z drugimi potiho plazi že iz vaših otroških let. Že v preteklosti so se vam porajali takšni občutki (v domačem okolju ob starših), tudi v prejšnji partnerski zvezi in v zdajšnji. Nikjer oz. nikdar se ne počutite dovolj varno. Za vas je svet ne-varen, ljudem ne zaupate, zato želite ohranjati nadzor nad vsem, kar se dogaja v vašem življenju, saj se tako navidezno počutite bolj mirno. Pa vendar se kljub temu stvari ne odvijejo tako, kot »zahtevate od partnerja«. Ob njem iščete varnost, a je ne občutite. Vsake toliko časa vas partner celo preseneti, šokira, razjezi (ponavljajo se šoki iz otroštva). Čeprav partner ve, kaj želite, se to ne uresniči. Tudi partner ima težave z zaupanjem (v ženske), zato se pogosto umika. Pri njem zaznavam tudi nižjo samozavest in težave z odločanjem. Razumem, da vam ni lahko, prav tako partnerju ne, nihče od vaju v odnosu ne dobiva tega, kar si želi, a hkrati sta odgovorna vsak za svoj del, ki ga ustvarjata v odnosu. Kaj vas odnos z njim uči? Da zaupajte, da odložite bremena, ki niso vaša, da poskrbite zase. Da se usmerite vase. Dejstvo je, da drugih spremeniti ne moremo, ne glede na to, kolikokrat jim težave razložimo. Lahko spremenimo samo sebe in začnemo na življenje gledati na drugačen način. Vaša vloga »žrtve« vas ohranja v odnosih brez sprememb. Kot odrasla oseba imate na voljo številne možnosti skozi življenje, med katerimi lahko izbirate in se odločite. Kot otrok izbire niste imeli in ste bili deležni številnih krivic. Kot odrasla oseba se lahko svobodno odločate, po kateri poti želite iti naprej, kakšen odnos želite imeti, kakšno bo vaše življenje. Vsekakor pa bo potrebno težke dogodke iz otroštva nekega dne odpreti in razrešiti, saj se bodo sicer v odnosih ponavljali na različne načine. Preteklosti ni možno pobegniti, šele ko se soočite z njo, jo lahko spustite in drugače zaživite, greste naprej.

Priporočam, da se najprej pogovorite sami s seboj, da pri sebi premislite in začutite, kaj zares želite, kakšno življenje si želite, kakšne so vaše sanje in kaj ste pripravljeni za to narediti, ter da se s partnerjem resno in iskreno pogovorita, da najdeta skupne točke. Tukaj je predvsem pomembna drža in energija, ki jo oddajate, kajti ko je nekomu dovolj, drugi to začuti in ve, brez posebnih pojasnil. Zato so vsi pogovori, kjer gre za razna prepričevanja, zahtevanja in pritoževanja, izguba energije in časa. Štejejo predvsem odločitve za spremembe. Če čutita, da bi vama vse to lahko olajšal kak strokovnjak v obliki terapije, svetovanja, se odločita, kot želita. Predvsem je pomembno, da si zaupate, da sledite sebi, občutkom ter da se zavedate odgovornosti in posledic lastnih odločitev.

Naj vam povem še, da bi bilo življenje, če bi ga videli vnaprej in bi se lahko odločili, izbirali, precej nezanimivo in dolgočasno. Kajti življenje samo je naš učitelj, poln izzivov in priložnosti, kjer se vsi lahko učimo, krepimo, rastemo, smo deležni vedno novih izkušenj, ljudi in situacij, ki nas potiskajo nekam, nas nekaj učijo.

Želim vam vse dobro in srečno na vaši poti.