S punco sva skupaj približno 3 leta. Star sem 28 ona pa 22 let. Zelo se razumeva in se imava rada. Najino življenje se je po izteku “zaljubljenosti” precej spremenilo za oba. Predvsem težko to doživljam jaz, saj sem šele zdaj ugotovil, da sem od nekdaj preveč idealiziral ljubezen… in seveda ni vedno samo popolno.
Eno leto živiva skupaj in nama gre dobro, a prevečkrat se ujamem, da hrepenim po tem, da bi bilo v razmerju vedno samo lepo. Paničarim, če je punca kdaj slabe volje, če se kdaj ne strinja z mano. Zelo težko sprejemam razlike, čeprav vem, da so in da morajo biti.

Ona je čudovita oseba, topla, ljubeča, inteligentna. Prihaja iz drugačne družine kot jaz. Imajo se radi, vendar ne na način, kot sem bil vajen. V težkih situacijah se prepuščajo sami sebi, več je zavisti, ljubosumja, opravičil ni, ker to je priznanje napake…To se nama obema ne zdi v redu, saj so te stvari dostikrat bolele tudi njo… Priznam, da imam veliko težav, kadar se punca podobno obnaša do mene. Včasih, kot da se malo spremeni, sploh ko je pod pritiskom.
Takrat mi je težko, me zgrabi tesnoba in to ni prijeten občutek. Skušam ji dati podporo, vendar včasih narobe reagiram in se užalim, s tem stvari poslabšam.

O najinih težavah se vedno zelo odkrito pogovarjava, vse si zaupava. Seveda tudi o vsem tem kar pišem. Prek pogovorov tudi napredujeva. Ona bolj kot jaz, jaz se težje premaknem naprej. Vem, da je težava v meni in v mojem dojemanju, vendar včasih kar ne vem, kako naj neke stvari ponotranjim. Kot da moje srce še ne sledi mojemu umu in ne najdem pravih občutkov. Ona pravi enako, včasih težko najde notranji mir, čeprav ve, da je nekaj “prav”.

Razumem, da se človeka ne da spremeniti ampak je niti nočem. Rad bi samo spremenil svoje razmišljanje glede nekih stvari, da me ne prizadanejo, ker vem iz kje izhajajo. Rad bi jo sprejel v celoti, ker jo imam rad.
Prosim vas za kakšen nasvet.

Zdravo

Meni se tole bere kot pismo ženske, ki potem, ko jo mož žali ker da kuha ‘za en drek’, piše na forum o kulinariki, kjer prosi, da ji ljudje pomagajo, da bi postala boljša kuharica.

Punco idealizirate in mislite, da ste ji čustveno in intelektualno nedorasel, saj je ona tako super. Že to, da navajate tudi, da ve kaj ste tukaj napisali, daje občutek, da bo brala kaj pišete in da laskanje kako je super ne bo neopaženo.
Če je topla in ljubeča, kako da vas prizadane?
Radi bi jo sprejel v celoti, jo razumeli in dali vse, prav tukaj pa imam res občutek, da se bojite, da bi jo izgubili.

Ne vem pa, zakaj ne morete pričakovati, da se tudi punca malo spremeni in postane bolj nežna in občutljiva; saj kot navajate tudi ona ne izhaja iz neke idealne družine. Sploh pri 22 letih že samo zaradi let težko da je tako popolna, kot jo nekako predstavljate.

Radi bi torej nasvet, kako bolje skuhati kosilo (oz. spremeniti mišljenje), da vas mož ne bo več žalil (oz. da vas stvari, ki jih ona naredi ali izreče, ne bodo več prizadele).
Kaj pa če bi ona nehala delati take stvari, ki vas prizadanejo? Ne more? Bo potem kar šla in boste pri 28 ostali sami? In boste za vse krivi vi? Ker se vi niste spremenili?

Če nekoga sprejmete v celoti je to zelo žalostno, ker to pomeni, da je popoln (kar pa nihče ni). Osebo sprejeti v celoti pomeni, da ste pripravljeni z njo in ona z vami rasti. Da sprejmeš v celoti pomeni, da vidiš napake in jih poskušaš spremeniti in jih premagati, da bosta oba srečna (izbolšati drug drugega, seveda na spoštljiv in potrpežljiv način). Sprejeti nekoga v celoti ne pomeni, da napake ignoriraš in prenašaš ter ob tem kriviš sebe, da narobe čutiš, ker si si drznili biti prizadet.

Pomoč pa ni daleč.

Spoštovani bincelj,

ko prebiram vaše pismo, vam bi rada najprej ovrednotila, da me veseli, da se kot moški na tak način sprašujete o sebi in o partnerki, da se poglobite v svoja občutja in doživljanja ter želite vedeti za njena ter da se o tem zmoreta odprto pogovarjati. Kar se vam dogaja, je nekaj normalnega, razumem pa, da ni najprijetneje čutiti vseh teh razočaranj, prizadetosti in bolečin. Ki pa se jim ne bo dalo izogniti, pač pa jih bo treba s sočutjem sprejeti, začutiti, ubesediti, najti povezave s preteklostjo in morda nove načine kako jih izraziti v sedanjosti. Zelo pomembno je, da ste pripravljeni stvari spreminjati pri sebi. Upam, da enako tudi partnerka.

Lahko zelo razumem, da je precej boleče sestopati iz oblakov sanj na trda tla realnosti. Predstavljam si, da padalec, ki jadra in uživa v lebdenju kar ne bi pristal, če ga k temu ne bi silil zakon gravitacije. Omenjate, da ste že uspeli prepoznati, da ste od nekdaj preveč idealizirali ljubezen in zdaj se je zelo težko sprijazniti, da realno življenje ni vedno lepo, popolno ali romantično. Vem, da ni enostavno začeti sprejemati realnosti življenja in se poslavljati od sanj, ki jih človek kar ne bi hotel izpustiti. Vprašanje je, da bo (morda s pomočjo relacijske družinske terapije) potrebno odkriti od kod, kdaj in zakaj se vam je pojavila potreba po idealizaciji in kakšne bolečine in globoke rane (iz primarne družine) so verjetno za vsem tem… Torej bo pomembno priti do samega sebe.

Kot ste že opazili , se po končani zaljubljenosti in kemično-hormonskih spodbudah v vsakem odnosu slej ko prej začno kazati razpoke, kajti tisto, kar smo prej idealizirali, se zdaj pokaže v realni luči. Zaljubimo se namreč v nekoga, ki mu nezavedno pripišemo same najboljše lastnosti in jih tako tudi zaznavamo. Če poenostavim, zaljubimo se v takšno osebo, kot si jo želimo (v idealizirano predstavo o njej), ne pa v to, kar ta oseba v resnici je. Vsak zaljubljeni se na začetku tudi brez problema potrudi biti najboljši in se prikazati v najlepši luči svojemu dragemu/dragi. Kot pavi si pokažemo najlepše perje, ki ga premoremo. Ob tem pa verjamemo, da bo vsak dan nedelja. Zato po koncu hormonskega opoja neizogibno sledi razočaranje, saj začneta oba partnerja sčasoma doživljati, da se je drugi spremenil, čeprav smo si želeli, da bi ostal tak (npr. vedno ljubezniv, prijazen) ali pa da se ni spremenil, čeprav smo upali, da se še bo (da bo npr. postal bolj zgovoren, bolj aktiven). Problem je torej v naših predstavah, pričakovanjih.

Kako sprejeti realnost? Razumeti in sprejeti najprej to, da sem in da je tudi partner zelo globok odsev svoje izvorne družine in da jo nosimo v sebi še mnogo globlje kot smo si pripravljeni priznati. Se soočiti s tem kdo sem in kaj prinašam v odnos. Razumeti in sprejeti, da mnoge stvari v odnosu prihajajo iz podzavestnih doživljanj, kjer so ostale rane in bolečine neslišanosti, nerazumljenosti, osamljenosti… Da so se vzpostavili obrambni mehanizmi ki so otroka zaščitili, v sedanjih odnosih pa postajajo nefunkcionalni. Da bo boleče, ko bodo zatrta čustva prihajala na dan, vendar da se da poleg sočutja do teh ran, v sedanjih odzivih začeti tudi spreminjati svoja ravnanja. Najprej pa je potrebno sprejeti odgovornost za svoja čustvena stanja in svoje odzive (reakcije) na čustva drugih. Priznati, da je to moj problem. Začeti razmejevati… In skušati nekaj storiti s tem.

Konkretno to pomeni, da se bo potrebno soočiti s situacijami, ko partnerka odreagira na način, ki se ga je naučila v domačih odnosih (in vi na vašega, ki ste se ga prav tako naučili doma). Da bo takrat pomembno iti v svoje bolečine, zamere, jezo in prizadetost ter najti sočutje (do sebe), poiskati povezave s svojo preteklostjo, pomiriti svojo stisko in uspeti umirjeno spregovoriti s partnerko (ki se pa takrat nezavedno pomakne nekam v svoje boleče vzorce!) o sebi in svojem doživljanju. Npr. ko se odmakneš od mene, se počutim zavrnjenega, to me boli in začne jeziti… Spomni me na situacije, ko sem kot otrok doživljal podobno (konkretna izkušnja)… ki je očitno ostala nekje globoko v meni in še ni predelana… Takrat sem se naučil, da sem svojo prizadetost in užaljenost odigraval s tišino, odmikom, zamero… in čakal, da bo nekdo prišel do mene, opazil kaj se mi dogaja in mi pomagal… Pa ni bilo nikogar… Še vedno me boli…. Tudi zdaj ob tebi me žal še vedno zanese v takšne načine, vendar se zdaj trudim, da bi spregovoril o tem. Postanem jezen in ti zamerim. Vem, da ne delaš nalašč stvari, ki me bolijo in da jih verjetno samo jaz doživljam tako. Potrudil se bom, da bom pri sebi prepoznal kaj se mi dogaja. Želim pa si, če bi zmogla biti ob zame tako bolečih situacijah samo malo bolj prizanesljiva do mene… Razumem pa, da se tudi tebi začne ob meni in mojih reakcijah nekaj prebujati in bi rad slišal in razumel kaj se zgodi tebi, ko postanem jaz tako neizprosen…

Vse to pa je proces, na dolgi rok. Pri obeh. Tu je še veliko stvari, nivojev, doživljanj, ki pa se jih najlažje predeluje na terapiji.

Vse dobro vam želim.