Spoštovani!

Partner (ima visoko izobrazbo) je v službi že skoraj 20 let na istem delovnem mestu in ima stalne konflikte s šefico, ki je tudi osebnostno nemogoča in sovražna do njega. Pri njej veljajo različna merila za zaposlene. Karkoli je narobe, bo kriv seveda on. Partner se skuša braniti na vse načine, vendar mu tudi živci že popuščajo in v jezi in razočaranju, tudi reče marsikaj njej nazaj. Pravzaprav sta kot pes in mačka, vsi ostali zaposleni pa držijo s šefico, da imajo mir in koristi od nje, čeprav se povsem zavedajo, da gre za grde igre in laži. Postalo je prav težko, ker je celoten kolektiv (ki ni majhen, pač kar velik) zastrupljen z njo in nihče se ne zna postaviti na njegovo stran javno. Ker je partner odličen strokovnjak na svojem področju, kar potrjujejo tudi njegovi nadpovprečni rezultati, je tudi napisal precej referatov, vendar mu je udeležba na raznih predavanjih ali kongresih zmerom preprečena iz enega razloga, ni dovolj dobro napisana naloga ali da ne ustreza njenim zahtevam. V resnici pa gre za nasprotovanje šefice do tega, da bi šel kam predstaviti svoje delo in ustanovo, ki jo zastopa, ker se boji, da bi tudi marsikaj povedal o njej. In to se stalno dogaja že leta in leta. Namesto tega imajo prednost tisti iz elitne skupine, ki se najbolj drži s šefico. Tako je partner doživel tudi opomine, disciplinske iz povsem naključnih razlogov, medtem pa drugi za svojo napako ne odgovarja, amapk mu je dovoljeno še naprej kršiti. Problem pa je tudi, da se partner tako ne zna več sprostiti, postal je prav napet in se stalno ubada s tem problemom, kako bi razčistil s šefico. Problemi iz službe se tako prenašajo tudi domov, pojavljajo se bolečine v srcu in spremlja ga tudi velika utrujenost, ker gre za velik stres in psihični pritisk.Vojna se tako vleče že skoraj 15 let in vmes so le krajša obdobja mirovanja. Nazadnje so objavili njegovo osmrtnico v imenu ustanove, v kateri je zaposlen.Storilca niso nikdar izsledili, pač so kolegi njega obtožili, da si je sam objavil osmrtnico, čeprav to sploh ni res. Skušam mu nuditi oporo, da ve, da ni osamljen, da držim z njim, vendar je težko, ker si tudi sam ne zna dopovedati, da bi vsaj doma odklopil misli na ta problem. Skušam mu usmeriti pozornost na lepe plati življenja izven službe, vem pa, da se mu dogajajo neverjetne stvari, za katere sploh ni kriv. In vsak posameznik bi se na njegovem mestu seveda branil, čemu naj bi sicer odgovarjal za nekaj, za kar ni odgovoren in za kar ni storil. Sicer pa je tudi sam že velikokrat skušal razrešiti težave s šefico in sta se znala pobotati, vendar to traja samo kratek čas, le nekaj dni nato je vse po starem. Tako trpi tudi normalno življenje, ljubezni skoraj ni več. Vse se vrti okoli njegovih problemov, da sem že prav utrujena, želim pa si tudi njegove pozornosti.
Ali mi lahko svetujete, kaj naj partner stori, da bi si vsaj olajšal življenje. Oba se zavedava, da bi bila rešitev zamenjava službe, vendar je to izredno težko, ker je njegovo delo ozko specifično, tako da še ni našel druge in zgleda, da bo še dolga leta ostal tam, kjer je zdaj.

Hvala za razumevanje in pomoč!

Prosim, če odgovorite po mailu. Želela bi, da podatki ostanejo anonimni. Hvala

Spoštovana Eva!

Povsem očitno je, da vaša potreba po pozornosti in priznavanju prav tako trpi kot moževa, le da drugem področju. Mož angažira obsežno čustveno aktivnost, sicer z negativnim predznakom, proti svoji šefinji, ta zveza je po vsej verjetnosti težko spremenljiva, saj traja že 20 let. Kaj lahko vi storite? Moževo samozavest boste morali podpirati na domačem področju, ne v tem smislu, da bi hvalili njegovo strokovnost, ampak se posvetite vajinim medosebnim odnosom v tem smislu, da skušajte opaziti in tudi glasno pohvaliti vse njegove dobre lastnosti in vaši zvezi ustrezno vedenje, tudi če to še ne dosega nivoja, ki si ga vi želite. Poskušajte najti v vajinih odnosih novo vsebino (nič niste napisali o otrocih, pohvala družinskega očeta pred njimi dela čudeže). Če boste v svojih prizadevanjih le malo uspešni, bo morda mož začel razmišljati resneje tudi o zamenjavi službe, potrditev na strokovnem področju pa bi ga vsekakor dvignila iz njegovega malodušja, ki ga opisujete. Skratka: poskušajte mu povzdigniti samozavest na družinskem in širšem področju njemu bližnjih oseb (starši, prijatelji, znanci), šele po tem se lahko nadejate, da se bo sam lotil kakšne odločilnejše spremembe v življenju.

Ne morem verjeti, da vas moz vztraja v peklu ze toliko casa! Mar ni res, da bi bila vsaka sluzba boljsa od te, ce ga tako tako psihicno kot fizicno unicuje? Zakaj se je odlocil za tako zivotarjenje? Osebno grem raje pometat ceste, kot da bi se tako trpincila. Poleg tega je velik strokovnjak – verjetno mu ne bo tezko najti druge sluzbe! Te moznosti sploh ne omenjate. V zanko tega pekla sluzbe pa je ujeta vsa druzina. Treba ga bo torej premakniti iz otopelosti in mrtvila, v katerem tam tici. Ce so tam vsa njegova prizadevanja zaman, so zacele ugasati tudi njegove sanje in zelje po necem vec, tisto, kar nas zene naprej in nam prinasa zadovoljstvo in veselje. Ni se mogel uresnicevati, ni mogel dokazovati svoje strokovnosti. Naj torej poisce mesto, kjer bo to zmogel! Svetujem vam, naj cimprej pusti sluzbo in si dusevno opomore. Res, slisala sem ze za zelo veliko takih primerov, kjer “sef” ali “sefica” terorizirata kolektiv in se ustvari natanko taka hierarhija, kot jo opisujete. Vendar se da iti na bolje. Vas partner ima verjetno po vsem tem casu obcutek, da ne more storiti prav nicesar, zato se ne bo odlocil zlahka za zamenjavo sluzbe. Podprite ga pri tem se bolj gorece, kot ga podpirate pri prestajanju pekla v sluzbi.