Lep pozdrav!

Najprej bi rada povedala, da se mi v tem stresnem trenutku lahko zgodi, da napišem kak stavek nerazumljivo, čeprav sem pisateljica po duši. In opravičujem se, če sem napisala temo v napačen sklop foruma, v tem primeru prosim za premik.

Pišem pravzaprav zato, ker sem se znašla v tisti poziciji, ko ne vem na koga naj se obrnem po pomoč.
Namreč, s partnerjem sva skupaj že tri leta, sva v tisti fazi, da bi imela tudi družino če bi bilo to mogoče. Najin odnos je edina svetla točka v mojem življenju a očitno to moti ne samo moje sorodnike temveč tudi njegove.

Začnimo z mojimi. Mama je bolnik, predvsem psihičen vendar trpi tudi zaradi izkušenj iz preteklosti. Veliko je prestala in to sedaj znaša name, na drugo rojenega otroka. Brata kuje v zvezde, kljub temu da je kriminalec, drogeraš, ne skrbi za svojega otroka… da ne naštevam naprej. Ko sem bila stara deset let je dejansko zbolela, imela je dvakrat možgansko kap, tromboza, sladkorna, epilepsija, depresija, psihoza… je invalidsko upokojena in prejema dodatek za pomoč in postrežbo. A problem nastane takrat, da sem jaz že od malega skrbela zanjo. Medtem ko sta bila brat in oče odsotna, meni ni bilo problem mamo previti, jo okopati… skratka skrbeti zanjo. V času svoje nemoči pa je veliko stvari prebolela, epilepsija je izvenela sama od sebe in ostali smo samo pri psihi v času menopavze, trombozi in sladkorni. Njene bolezni so sedaj namišljene, torej izkorišča jih sebi v prid, da lahko mene uporablja za svojo sužnjo. Mislim, saj ne naredim jaz vsega, naredi tudi sama ampak vse ji je težko, vse naredi na hitro in raje bi vsi skupaj videli, da pusti na miru kot pa da naredi tako kot pač naredi. Je diktator v družini, manipulira z vsemi in misli, da bomo tako plesali kot ona reče. Počutim se kot podnajemnik pri lastni mami, ki me uporablja samo za to, da karkoli naredim. Na vsake toliko časa mi da kake 20 evrov, zato da mi lahko očita koliko mi da in da kao skrbi zame. Odkar sva s partnerjem skupaj, pa je čedalje huje. Nekega dne je nesla smeti, odšla do njegovega avta in mu odtrgala brisalec iz čiste zlobe. Drživa se večinoma v sobi, hodiva k njemu in k meni, skratka ko začutiva da nisva več dobrodošla v enem domu, greva drugam. Moj oče se večinoma umika iz situacij in si zatiska oči, da trpim. Ima me za podpornika družine, če so težave se spravi name, vendar ne fizično temveč psihično. Dejansko moram igrati v lastni familiji, če hočem preživeti dan brez da bi se kdo name spravljal.

Ko pa greva k partnerjevi družini, pa lahko razumete da sem svoji bodoči tašči v napoto. Živimo v majhem stanovanju štirje, oče od partnerja je pijanec, upokojen in nič ne dela. Mati od partnerja skrbi za svojega moža, kuha, pospravlja… lahko samo pohvalim kar se tega tiče. Ko pa ji želim pomagati pa pravi da naj se ne motovilim v kuhinji, da bo ona, skratka nikakor me ne pusti, da bi sama poskrbela zase. Pa bo kdo zdaj rekel, da zakaj se tega branim, vendar ne naredi tega z veseljem pač pa zaradi tega, da bi izpadla lena. In kaj mi dejansko res preostane delati pri njemu… Biti v sobi, zaprta, tako majhna je soba da sem lahko samo ves čas na postelji ali za računalnikom. Če grem v dnevno sobo poslušam samo težave ki jih imajo ali pa me sprašuje kako je pri meni doma in zaradi moje mame misli, da bom takšna tudi jaz. Želi biti glavna v hiši, vedno mora imeti prav, moja beseda je kot da je ni, kot da dejansko ne obstajam. Je dobesedno moški in ženska v hiši, masivna gospa, tudi veliko prestala vendar svojo jezo spravlja na sina (mojega partnerja), ki naj bi bil po njenih besedah isti kot oče, čeprav sta si čisto druga (verjemite mi, če bi bila enaka, ne bi bila danes srečna in vesela, da sem z njim). Še vedno misli, da smo v dobi, ko si lahko samo zavpil kot da kličeš taksi in si imel službo. Oba s partnerjem se trudiva, zelo sva uspešna bila kar se šolskih uspehov tiče… Skratka namesto da bi bila v ponos, sva v napoto.

Problem se pojavi, ker pri meni trpiva oba, pri njemu pa samo jaz. Želi si, da bi se razumela z njegovo mamo in ni mamin sine, postavi se na mojo stran kadar je treba vendar sva nemočna. Pleševa tako kot drugi rečejo, nimava niti malo samote, iz najine sobe se sliši najmanjši šum, tako da je kakršna koli intima prilagodljiva na podlagi tega, kdaj gre kdo spat, torej v času ko sva tudi sama utrujena. Počasi je to začelo vplivati tudi na naju, zavedava se da bo treba nekaj spremeniti.

A tu se pojavi problem. Možnost imava, da greva v spodnje stanovanje k njegovim staršem, vendar bi ga bilo potrebno spraviti v bivalno stanje. Zgornji sosed je podrl dimnik v hiši, tako da nimava tople vode, nimava ogrevanja, kuhinja je v obupnem stanju, v stanovanju so kar drva nametana… In ko želiva karkoli narediti, je problem pri njegovi mami ki piska če neseva drva iz stanovanja. V stanovanju je polno pajkov ampak po njenih trditvah ni problem to da je notri cel kup svinjarije, ki jo je nametal njen mož, ampak pravi da je to zato, ker nihče ne živi spodaj in da svinjarija ni problem. Ko želiva karkoli stran metat, pride od partnerja oče, ki ne vrže stran niti ene pločevinke, prazne seveda. Nekako obupavava nad spodnjim stanovanjem, saj bi bila stalno pod kontrolo, partner mi obljublja da se bova zaklenila in da nihče ne bo hodil v stanovanje ampak… njegova mama bi še vrata snela, če ne bo po njeno.

Trenutno ima preko agencije samo partner službo, upa na to, da mu čez mesec dni podaljšajo pogodbo za dve leti. Je komunalni delavec, drugega ni dobil, čeprav je izobražen. Tako da je vse še v oblakih. Jaz imam status študenta za eno leto, delam kar najdem, drugače iščem službo v turizmu.

Ujeta sva v nemoči. Ne moreva se odcepiti in iti v najemniško stanovanje, saj tako velikih najemnin kot je tristo evrov plus stroški ne moreva plačati. Do tristo evrov na mesec bi šlo s stroški vred, vendar o čem takem lahko samo sanjava.

Ne vem na koga naj se obrnem, na socialno sem že šla, povedala situacijo a ni ne glasu od njih, pravzaprav mi je že na sestanku rekla, da je vse prepuščeno meni. Edina ‘rešitev’ je da grem k partnerju v spodnje stanovanje, kjer pa bom žrtev tečne tašče noč in dan. Tako da temu sploh ne morem reči rešitev.

Kaj sploh lahko storim? Na koga naj se obrnem? Zadevo sem že povedala policiji, socialni, vendar je očitno bolj popularna varianta problematični najstniki kot pa problematični starši. Včasih se sprašujem zakaj sem si to zaslužila? In sprašujem se, če bom kdaj sploh imela srečen dan.

Pozdravljena!

Situacija v kateri sta je res stresna. Moj predlog je TAKOJ začeti iskati prostor kamor se bosta odselila. Če vztrajno iščeš se najdejo tudi stanovanja, kjer so 300 s stroški vred. Obstajajo tudi ljudje, ki oddajajo stanovanje, v zameno za pomoč….možnosti je dovolj, da si tudi vidva najdeta svoj prostor na svetu. Sama sem zaradi nevzdržne situacije odšla že zelo zgodaj od doma , študirala in delala in ker sem bila sama je preteklo kar nekaj časa, da sem si ustvarila življenje, da sem si lahko privoščila normalno najemnino. Zato verjemita, da se. Delo se da dobiti, služb je bolj malo….vendar je svoboda in odmik od situcaije, ki je nevzdržna vredna stisniti zobe in vzeti katerokoli delo se ponudi. Ko se enkrat osamosvojiš, ko narediš ta korak, da greš stran se priložnosti pokažeju tudi same, tudi zato, ker si prisiljen, da se ozreš naokoli in nimaš časa, da se smiliš samemu sebi.

Težje se mi zdi bo resnični, psihični odklop od staršev ( obeh), še posebej če ste bila že od malega trenirana, da skrbite za svoje starše, da so oni na prvem mestu……Dobro se je zavedati, da nista odgovorna zanje, ne za njihovo počutje, stanja ali karkoli drugega. Če je odnos zdrav pride skrb za drugega ( v obe smeri, ne samo v eno) sama od sebe, če odnos ni zdrav, potem si v prvem mestu odgovoren zase, za svoje počutje, stanja……Zato je včasih dobro, da se za nekaj časa povsem odmakneš od ljudi, ki te zlorabljajo za svoje namene. Da dobiš zdravo distanco, da stvari vidiš iz bolj zdravega zornega kota, da se najdeš, kdo sploh si ( ponavadi v takih družinah ni dovoljeno biti sam svoj in imeti svoje potrebe, želje…) in šele potem vspostaviš odnos, če je seveda možen.

Zna se zgoditi, da bodo obe družine, če se bosta odločila za samostojnost poskušale vse, ampak res vse ( grožnje, čustvena izsiljevanja, ultimati…) da bi vaju spravili v stare tirnice. Ena od lastnosti disfunkcionalnih družin je namreč, da so zelo rigidne, da so vloge točno določene in da spremembe niso “dovoljenje” četudi bi bilo to za vse najbolje. Vendar je njihova stvar, če želiijo ostati v nezdravih ondnosih, imajo vso pravico, prav tako kot imata vidva vso pravico, da se odloćita za to, da bi vidva živela drugače.

Upam, da je kaj pomagalo. Ostani z nami 🙂
GittaAna