Pozdravljeni, pišem vam ker imamo s partnerjem težave in bi potrebovala nasvet kako jih rešiti.
S zdaj že možem, sva skupaj od najstniških let, skupaj bo to naneslo 10 let zveze od tega sva eno leto poročena. V tem času se nama je rodil otrok, kupila sva stanovanje, nov avto, oba Imava dobre službe itd.
Za uresničitev skupnih ciljev, sva oba sprejela nekaj kompromisov.
Ampak zdaj preidimo k stvari. Od rojstva otroka, so se stvari precej spremenile. Saj razumem, otrok se je rodil in oba sva utrujena in vse kar pride zraven. Naj se povem, da sva dogovorjena, da jaz zdaj ko sem na porodniški skrbim za stanovanje (pospravljanje, kuhanje…) in pazim otroka, med tem ko on hodi v službo in vstaja ponoči da nahrani otroka (žal otroka ne dojim).

Začelo me je pa jeziti, da ga non stop nekaj moti. Naj povem konkreten primer. Bila sva oba doma, vreme je bilo grdo. Rekla sem da naj on popazi na otroka, da jaz počistim stanovanje. Želela sem ga bolj natančno očistiti, saj mi med tednom več kot toliko na uspe. Na kar ga prosim če premaknemo posteljo da pobrisem pod njo. In mi reče da ne, da nima smisla ipd. Ok prav. Nato mi izjavi, da sem ista kot moja mama (to je bila žaljivka, saj on to dobro ve). Seveda, mi je počil film, saj sem se v tistem trenutku počutila totalno ne cenjeno. Razumite, da skrbim da ne živimo v umazanem okolju. In sem mu tudi rekla da zakaj se obnaša kot k reten in če bi rad živel v umazaniji. Nakar se je začelo tisto kar me zares boli. Začel me je zmerjati čez da sem nora, da si samo domišljam. Zaključil z celodnevnim ignoriranjem.

In ne, to ni prvič da je tako.

Resnično sem obupana. Vedno znova poskušam, vspostavit harmonijo pri nas doma in pol je vedno tako.
Hudo mi je, nisem si predstavljala da bo tako.
Kaj na naredim? Naj počakam kakšen dan in pol se spet delam kot da ni nič bilo?
Če bom poskusila se pogovorit z njim, bom spet jaz ta ki bo vzela pobudo, in bo spet izpadlo kot da ima ob prav.
Ne vem res, mi lahko date kak nasvet.

Predlagam le, da ne vzkipeti vsakič, ko začutiš, da bi bilo potrebno vzkipeti. Ni vredno, naučita se oba, malo počakati in potem povedati, da ni bilo prav, kar je rekel, recimo. Če vzkipiš, samo doliješ olje na ogenj in potem en drugega žalita, dokler se ne utrudita. Ni se potrebno delati, kot da nič ni bilo, raje se iz tega kaj naučita. Najverjetneje sta oba samo utrujena, zaradi mladoletnega otroka se tudi še lovita v novi vlogi, kar prinese nek stres in nove okoliščine v katerih se morata še navaditi živeti.
Vedno seveda ne bo šlo po zgornjem receptu, potruditi pa se splača.

Jaz v tebi vidim svojo mamo. Tudi zanjo je bila harmonija pospravljeno stanovanje in nas je terorizirala s tem.
Če ti to res toliko pomeni, najemita čistilko enkrat na teden in naj ona počisti pod posteljo.

Vajin odnos se je spremenil in očitno mož ne čuti, da bi se zaradi otroka poglobil, temveč prej obratno. Ni govoril, da nima smisla počistiti pod posteljo, ampak da čisto stanovanje nima smisla, če se je na odnosu začel nabirati prah. Midva s partnerjem sva na srečo oba precej sproščena, kar se tiče pucanja, ker sva bila oba v otroštvu in mladosti terorizirana s tem, ampak to je ponavadi samo bežanje pred resničnim življenjem, dejanskim ukvarjanjem z drugimi ljudmi, bežanje pred reševanjem težav. Ampak včasih je vseeno treba kaj postoriti, pa če recimo partner scaga, ker se zdi vse skupaj preveč, narediva pavzo, skuhava kavo ali pripraviva limonado, saj ni važno, sediva skupaj, se malo pocrkljava in je takoj vse drugače. Nikoli ni škoda časa, ki si ga vzameš za predah in za umiritev v dvoje. Drži, da je potem kaj narejeno samo na pol ali sploh ne, sva pa midva kot par zato bolj cela.

Čisto tako mimogrede me pa res firbec, zakaj vstaja on in hrani otroka, zakaj ne ti (ki si doma in lahko vseeno čez dan kako uro počivaš).