Težave srednješolca s kolegi (ali samim sabo?!)
Živjo, prvič se obračam na forum zaradi osebnih težav, ampak tako ne gre več.
Sem drugi letnik srednje šole. V prvem letniku sem se počutil zelo nelagodno, kajti nihče od sošolcev me ni ravno maral – tega niso nakazovali, z njimi sem se recimo da v šoli in med malico družil, da sem bil bolj v ozadju in se izven pouka nismo nikoli dobivali.
Na začetku drugega letnika je kazalo prav podobno, a se je stvar kmalu obrnila (nevem kako, morda sem se nekoliko zresnil in prenehal z povsem neodraslimi forami). Nek čas sem na začetku drugega letnika hodil na malico sam ali pa kar domov ( živim v bližini šole), ker nisem prenesel tega da sem nekje kamor ne spadam. Nekajkrat me je en sošolec vprašal, zakaj hodim domov med prosto uro za malico, in ker pametnega odgovra nisem imel mi je tudi rekel, naj grem z njimi (on, še en sošolec in nova 2 sošolca), nekajkrat sem res šel, a se nisem počutil “del družbe”. Pred novim letom 2011 sta se dva sošolca (ta, ki me je vabil na malico in še drugi sošolec) nehala družit s tistima dvema ki sta na novo prišla v naš razred… Tako sta v bistvu v družbo vzela mene, takrat so bili najlepši dnevi, tedni, meseci,… hodili smo skupaj ven, se dobivali pri komu doma ipd. Med tem časom sem dobil občutek, da me izkoriščajo, ker med malico vedno hodimo k meni (sem edini, ki živi blizu šole, ostali sev šolo vozijo)… Družili smo se do zimskih počitnic konec februarja, med počitnicami me je en od kolegov klical 2 x a se nisem oglasil (vem, neumen razlog: ker je šel ven z x kolegom, ki je sicer tudi bil delček naše družbe, brez da bi mene poklical – pa tudi s to osebo x se dobro poznam in smo bili kolegi), tisti drugi se je name spomnil šele po 6-7dneh po zadnjem srečanju. Od takrat naprej mi sošolca nista več toliko pisala in me klicala, še vedno pa dokaj.
Dva tedna po tem sem do teh dveh oz. treh kolegov sošolcev držal neko mejo in verjamem, da so se počutili slabo, ker jim nisem niti povedal, kaj je narobe… (sam težko povem kaj me muči). Nato sem se omehčal in se spet družil z njimi, tisti tretji sošolec se je prepisal in spet smo se imeli lepo… Vsaj 1-2 x na teden sem šel k njim, domov k sebi jih več nisem toliko vabil, še vedno pa vsaj 2x tedensko… In zadnje čase sta se ta dva kolega začela spet družiti z ostalimi, sicer me nista zapostavljala, včeraj in danes pa je bilo v šoli kot da jaz ne bi obstajal, ko sta šla ven (en kadi) med odmori, me nista niti poklicala, sedela ta dva dni zraven mene nista niti enkrat, je pa res da tudi jaz se ne vsedem k njim.
Skratka, jaz ju imam ful rad in verjetno tudi ona mene, zanima pa me, ali je narobe kaj z mano ali z njima dvema in kako bi bilo bolje, da bi ravnal… sem precej čustven in se po njunih besedah hitro užalim… Aja, pa kakšni dve uri nazaj sta me ta dva kolega klicala v kino, pa sem rekel da ne grem ker se mi ne da, in vprašal kdo vse gre, pa je rekel, da mogoče še tisti sošolec ki se je izpisal (ki me sicer ne moti)… rekel sem mu, zakaj ne pokliče sošolca y (tisti, katerim se je družil lani – ta je mimogrede danes sedel zraven enega od kolegov) pa je rekel da sej mogoče bo, ker mu je govoril danes v šoli če bi (oni) šli v kino gledat nek film…
Skratka, počutim se res ful slabo, ne morem več tako, najraje bi se zjokal… A je moje ravnanje pravilno, je kaj narobe z mano al njimi?
Upam, da se moja žalost in jeza ne kažeta v nerazumljivem postu… hvala vsem za pomoč
Pozdravljen anonimen -x
Po tem kako si opisal svojo situacijo lahko sklepam, da si karakterno zelo senzibilen in čustven fant. V tvojih letih so prijatelji zelo pomembni in prav je, da se z njimi družiš. Napisal si, da je bil čas ko sta te sošolca sprejela medse v svojo družbo eden najlepših časov. Seveda, kajti počutil si se sprejetega in bil si nekomu prijatelj, kar je čudovit občutek, ki zelo dobro vpliva na psihofizično počutje. Ljudje nismo ustvarjeni, da bivamo sami ampak smo socialna – družbena bitja, ki potrebujemo odnose in prijateljski odnosi so zelo pomembni, vendar tako kot vsak odnos je potrebno tudi prijateljski odnos negovati.
Omenjaš, da se tudi sam nekaj časa zaradi užaljenosti nisi družil z njima in si šele čez čas popustil, morda pa se pri njima sedaj dogaja podobno. Kakorkoli razumem, da se sedaj počutiš slabo in s tem ni nič narobe saj kot sam praviš ju imaš rad in tvoji občutki so popolnoma normalni. Predlagam ti, da se z njima pogovoriš in da raziščeš v čem je vzrok, da sta se umaknila od tebe, navsezadnje prijateljstvo je vredno tega in tudi počutil se boš veliko bolje.
Želim ti veliko sreče
Pozdravljen
Menim, da si zelo sramežljiva in introvertirana oseba, zato imaš pri navezovanju stikov tudi težave.
Razlogov za to, da ne pokažeš svojih občutkov, je lahko več. Ponavadi je to strah pred zavrnitvijo…pred obsojanjem…Zato raje ostaneš sam, kot pa bi tvegal in tako premagal svoj strah.
Čakanje bo redko obrodilo sadove. Brez tega, da se boš aktivno vključeval v odnose in se pogumno soočil z nesprejemanjem, boš seveda težko gradil trdne in trajne odnose.
Namesto, da čakaš in razmišljaš kaj povedati in kaj narediti, pojdi do njih in povej, kaj čutiš.
Drugi ne more vedeti, kaj se plete po tvoji glavi. Tvojo zadržanost pa si lahko napačno razlagajo. Na primer, kot da nimaš interesa, kar pa seveda v resnici ni res.
Da ne pride do nesporazumov, je potrebna odkrita komunikacija.
Seveda ne bo vedno tako, kot bi si želel, vendar brez izkušenj, boš ostal vedno nekje zadaj in sam. Le z izkušnjami boš lahko premagal svoj podzavestni strah.
Zato, ne čakaj…..
Robi.
Pozdravljen anonimen x!
Morebiti ti lahko pomagajo na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše:
http://www.svet-center-mb.si/
http://www.scoms-lj.si/
http://www.tosemjaz.net/si/dodatne_informacije/722/detail.html
Namreč tvoje težave v najstniških letih niso sicer nič takega kar ne bi moglo doleti vsakega izmed nas, vseeno pa ni potrebno, da trpiš in se mučiš, saj obstaja mnogo poti in načinov, da si poiščeš pomoč in podporo. Morebiti bo zadostoval pogovor ali dva, da se opogumiš in izražiš svoje želje in se postavljaš zase. na svetovalnem centru ti bodo tudi znali svetovati kakšne treninga socialnih veščin ali asertivnosti.
Vsekakor ti želim vse dobro in poročaj kako ti gre,
lp
Bernarda
Živjo!
Obema hvala za nasvete! Problem je v tem, da se me do danes noben od kolegov ni spomnil in mi niti pisal niti nič … pa tudi dnaes ju ni bilo v šolo.. nevem, vedno bolj obupan sem in upam samo, da bodo začeli spet navezat stike z mano…
Za vse nadaljne komentarje lepa hvala, ker mi dosti pomenijo.
Živjo…
Jah, stvari so se nekoliko poboljšale… s tema dvema prijateljema se spet dokaj družimo, gremo skupaj na plažo, ipd. Me pa ful moti, ker sta se začela “družiti” (v bistvu jih on kliče, baje se ne dobivajo kot kolegi ampak samo vsake toliko enega od mojih prijateljev pokliče) s tisto osebo, s katero sta se lani (nov sošolec) družila… vsake toliko ga omenita v kontekstu, js pa postanem cel živčen (še sam nevem zakaj, ker nočem da bi se začeli družit, ker mi gre ta tip ful na kurac)… v petek smo se videli zaradi popravnih, v četrtek tudi, v petek zvečer sem enemu pisal pa ni nič odgovoril ali poklical do danes… se pa vidi, da ta prijateljska vez ni taka kot je bila včasih…
Upam pa, da se bomo vsake toliko vsaj videli… štulil se pa v njihovo družbo ne bom… če bosta hotela, naj me kdaj pokličeta če ne bom pa sam čez počit nice
Pozdravljen anonimen-x!
Nekaj sem ti že napisala, dobil pa si tudi nekaj odgovorov s strani drugih uporabnikov foruma. Vem, da ti je hudo in da si želiš, da bi bilo drugače. A do zdaj si najbrž že uvidel, da se stvari same od sebe niso spremenile ravno na boljše. Mogoče je zdaj na tebi, da narediš kakšen korak. Včasih pač ni dovolj samo čakati. Svetujem ti lahko le to, da se ne zapiraj vase in da pojdi ven, naveži stike in jih vzdržuj…Človek je pač družabno bitje. Tolažba sama po sebi ti ne bo nič pomagala. Verjamem, da si sposoben marsikaj narediti in spremeniti, zato ne čakaj na tolažbo ampak pogumno v akcijo za boljši jutri…
Oglasi se še kaj, lp
Bernarda
Pozdravljen,
Ko sem prebral tvojo “odločitev”, da boš še naprej samo čakal na druge, da bodo se drugi spomnili nate, sem vedel, da boš ostal sam.
Verjamem, da je težko narediti pri sebi kakšno spremembo, lažje je delati tako, kot smo naučeni in le slediti svojemu podzavestnemu delu.
Vendar se zavedaj, da tvoj podzavestni del deluje tako, kot zna. To pomeni, da boš živel še naprej z občutkom, da te nihče ne mara. Ravno sedaj, tudi ta tvoj del osebnosti čaka na tolažbo in tako išče potrditve, da je res ubog, ker ga nihče ne mara.
Kar pomeni, da je to čakanje na druge, le delovanje tvojega podzavestnega dela in mnenja, da te nihče ne mara. Zato bodo tudi posledice točno takšne.
Napisal sem ti, da ne čakat….Zavestno je treba vplivati na svoja dejanja, ne pa ostajati v svoji coni ugodja. Razmišljati, kaj ti določena dejanja prinesejo.
Samega sebe učiti in biti pozoren na svoja dejanja.
Ni lahko, saj je to kot neko samo-učenje. Vendar, če ne želiš ostati vedno sam, je to edina možnost, da narediš kaj zase.
Robi.
Živjo,
res lepa hvala obema na odgovorih in predvsem, da imata živce dajati nasvete…
V bistvu ta dva kolega sam nočem poklicati, ker mi je tako hudo, da nismo več tisti pravi, v bistvu kar najboljši prijatelji in ker dvomim, da bi še kdaj lahko bili … hudo mi je, res mi je. Sej verjetno me bosta še kaj poklicala (imam upanje), ampak bo verjetno moja reakcija taka, da bom tistemu, ki me bo klical, rekel da če me zdaj 2 tedna ni nič poklical, me niti zdaj ne rabi in se nobomo videli – tako predvidevam. Boli me, ker sem verjetno tudi sam delno kriv za vse to, a kaj naj… V bistvu bi od njiju želel opravičilo, ki ga najbrž nikoli ne bom dobil.
Iz vseh sporočil, ki si jih napisal, sem dobila vtis, da si posestniško ljubosumen. Onadva frenda naj bi se družila samo s tabo ter z nikomer drugim. Lastiš si ju. Na vse ostale si ljubosumen in zato takšne reakcije kot jih imaš. Onadva pa zelo verjetno tudi vse to čutita, zato se odmikata od tebe.
Žal, tako odnosi ne funkcionirajo in jaz bi ti svetovala kakšen pogovor s psihologom.