Pozdravljeni,

imam sladkorno bolezen tipa 1 in stara sem 18 let.

Sladkorno bolezen so mi odkrili pri šestih letih. Zadnja leta mi vodenje le te predstavlja velik napor v vsakodnevnem življenju. Imam velika nihanja sladkorjev v krvi, precej časa imam zelo visoke sladkorje, pogosto tudi nad 20,0 mmol/L. Sem v začaranem krogu. Obiskovala sem psihologa, ki se na mojo bolezen ni spoznal in sem se počutila zelo nerazumljeno, bila sem že pri mnogih dietetikih, a mi niso bili v veliko pomoč. Eno leto sem jedla LCHF, poskusila sem tudi z nemastno prehrano, čisto brez olj in še bi lahko naštevala. Nič mi ni celostno pomagalo. Enkrat sem imela napet trebuh, težave s prebavo, drugič glavobole … Največji problem pri dietah se mi zdi, da hitro zapadem v neko skrajnost, v kateri pa veliko časa ne zdržim in se nato oklepam druge skrajnosti (jem hrano, ki zelo slabo vpliva na moj sladkor in to nekontrolirano). Imela sem tudi težave z anoreksijo. Sedaj imam nekoliko prekomerne teže in se zaradi tega zelo obremenjujem.

Tudi šola mi, ko imam takšna nihanja sladkorjev, predstavlja velik stres.

Ko sem zaradi strahu pred visokim sladkorjem bruhala pojedene sladkarije, sem bila v velikem šoku, nisem si mislila, da bom kdaj prišla tako daleč.

Počutim se zelo nemočno in prosim za vse vrste nasvetov (naslovi knjig, intevjujev, imena psihologov, psihoterapevtov, dietetikov, dobrih diabetologov, skupin ljudi, ki se spopadajo s podobnimi težavami).

Lepo pozdravljam in se iz vsega srca zahvaljujem za vso iskreno pomoč.

Drago dekle,

žal mi je, da se moraš spopadati z omejitvami, ki jih predstavlja sladkorna bolezen, zraven pa se pojavljajo še elementi motenj hranjenja. Upam, da se najde še kdo s podobnimi izkušnjami in jih podeli s teboj.

Po naših izkušnjah pri obravnavi koga s podobnimi izkušnjami tako diabetesa kot motenj hranjenja ti priporočam, da se oglasiš pri specialisti, ki ima ambulanto prav za ljudi z diabetesom Karin Kanc, Jazindiabetes (na njeni spletni strani dobiš več informacij). Lahko pa ti pomaga tudi vključitev v katero od skupin za pomoč pri motnjah hranjenja (tudi pri nas, na Svetovalnem svetu, začenjamo z eno).

Vsekakor ne bo pomagala “samo dieta” – v navednicah je tudi zato, ker vem, da sladkorna zahteva nekaj omejitev pri hrani, a če greš v skrajnost v smislu, da si prikrajšuješ obroke in si lačna, če ne najdeš tudi prigrizkov in desertov zase, obenem pa tudi ne pogledaš, kaj vse te muči v ozadju, da se prenajedaš ali stradaš, se zna ta začarani krog vleči.

Morda bi ti priporočila knjigo “Pravila kako normalno jesti” – čeprav naslov zveni grozno in v stilu novih skrajnosti, je napisana knjiga z občutkom.

Za konec še: Vesela sem, da si poiskala pomoč in ti toplo priporočam, da greš tudi na več naslovov – če bo potrebno, pa vidiš, kje imajo nekaj izkušenj in kjer se dobro počutiš, ker boš dobila podporo na (ponavadi kar dolgi) poti okrevanja.

S pozdravi,

Ana ZIHERL