Najdi forum

Težave s spolnostjo

Pozdravljeni

Stara sem 21 let in že 2-3 leta imam težave s spolnostjo. 90% upad libida + bolečine med spolnimi odnosi. S fantom sva pristala skupaj še preden se je vse to začelo in zaenkrat nekako še vztraja z mano, kljub zelo redkimi spolnimi odnosi in kljub mojim težavam. Večkrat sem bila pri ginekologinji in po pregledu mi je vedno rekla, da je z mano fizično vse v najlepšem redu, da je težava v moji glavi. Psihosomatske motnje? Vem da je nekaj narobe z mano (nihanja razpoloženja, razdražljivost) in že nekaj časa sprašujem po raznih forumih za mnenje in iščem ustreznega psihoterapevta. Ali bi bilo smiselno, če poskusim v Ambulanti za spolno zdravje v Psih. kliniki Ljubljana ali nimam dovolj “hudih” (spolnih) težav/motenj, da bi spadala tja?

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Ali je omenjen fant vaš prvi fant? Ste imeli na začetku normalno spolno življenje? Ste kdaj resnično uživali v spolnosti? Se je kaj posebnega dogajalo zadnje tri leta v vašem življenju? Ste doživljali stres? Imaste kakšne strahove?

Lahko bi šlo za depresijo ali pa kaj drugega. Potrebno je najti izvor težave. Zato menim, da bi bil za vas pravi naslov psihoterapevt. Lahko se obrnete tudi name.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni

Hvala za hiter odgovor, ponavadi sem nanj vajena čakat več dni oz. ga sploh ne dobim.
To je moj prvi fant, skupaj sva pa že 4 leta. Na začetku je bilo vse super, normalno spolno življenje in seveda tudi užitki v tem, tako da nevem kaj je bil povod za te težave. Žal se ne spomnim do česa je prišlo najprej, do padca libida ali do bolečin. V podobnem časovnem obdobju so se mi pojavile tudi težave s ščitnico (hipotiroza). V teh letih se ni zgodilo nič takega, da bi mi ostalo v spominu. Pod stresom sem bila zaradi šole, česar pa zdaj ne doživljam več.
Pri 16ih letih sem zaradi samodestruktivnih nagnenj in popolnega obupa hodila k psihoterapevtu. To mi je 100% izboljšalo življenje in sem bila prepričana, da se kaj takega ne bo več ponovilo. Zdaj se pa bojim, da takrat nisva prišla do izvira mojih težav in da se stvar ponavlja.
Poleg težav s spolnostjo imam še težave zaradi neizražanja negativnih čustev, kar se kopiči v meni in se izraža kot huda razdražljivost in huda razpoloženjska nihanja. Včasih sem to napetost “dala ven” skozi samodestruktivnost, zdaj se pa tega seveda ne poslužujem več in se ta napetost kopiči, jaz pa nevem kaj naj z njo.
Strahove imam, ampak mislim da niso tako izraziti, da bi kaj izražali. Edino kar bi bilo mogoče vredno da omenim, je malo pretiran strah za bližne. Če se mi kdo ne oglasi na telefon, če mi dolgo ne odpiše na sms, če ni doma ob predvideni uri, me začne pretirano skrbet, čez čas (več ur) me pa začne počasi grabit panika. Rada imam nadzor nad vsem.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

sedaj ste meni in sebi odstrli ogromno tančic…samodestruktivnost pri 16-ih? Kaj vas je navedlo v to? Vendar le ste morali doživljati čustveno stisko. In zakaj sedaj ne izražate negativnih čustev? Saj je možna še kakšna “zdrava” pot.Od kod občutek, da morate kontrolirati in od kod prekomeren občutek strahu za druge? Lahko gre za OKM ali anksioznost ali pa kaj mešanico. Veliko je še neizrečenega. Toplo vam priporočam psihoterapijo, saj bi morali resnično priti do izvora vseh nastalih posledic.

Ste se glede ščitnice že testirali za jod? Velikokrat ga primanjkuje in tako ščitniški hormoni napadajo sami sebe.

Hvala in lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni,

k tej moji najstniški stiski so verjetno v precejšni meri pripomogli hormoni in odraščanje. Pretekla so približno tri leta, preden sem poiskala pomoč, ko sem končno spoznala, da se ne bom počutila bolje sama od sebe in da je bolje da kaj naredim za to, preden bi se resno poškodovala. Žal nevem kaj je bil povod za to, saj se mi v življenju ni zgodilo nič tako travmatičnega, da bi me psihično tako zaznamovalo. Edino kar mi pade na pamet je smrt hčerke mojih staršev, še preden sem se rodila, tako da so ta travmatični dogodek s svojimi zavednimi/nezavednimi dejanji in mišlenjem verjetno prenesli name in je cela družina zaznamovana (mislim da bi vsi potrebovali obisk pri psihoterapevtih). Verjetno zaradi tega ne izražam negativnih čustev, ker imam občutek, da moram biti močna pred drugimi. V naši družini je to nekaj običajnega. Vsi smo “močni” in načeloma ne govorimo o svojih čustvih in jih ne izražamo. Naj še dodam, da že od nekdaj preveč dam na mnenje drugih. Odkar mi je psihoterapija povrnila samozavest je tega občutno manj, ampak vseeno ima mnenje drugih kar velik vpliv name.
Od kod imam to željo po nadzoru mi pa ni jasno. Do nedavnega se tega sploh nisem zavedala, na to me je opozorila šele ena prijateljica. Določena stvari raje sama naredim, ker je samo tako lahko narejeno “dobro”, oz. tako kot sama hočem, ker v določene stvari vložim vso svojo energijo in se maksimalno potrudim da bo perfektno narejeno. To spremlja še precej natančno planiranje dogodkov za naslednji dan (včasih za več dni vnaprej), da me ja ne bi kaj presenetilo. Če pa me kaj preseneti, imam ponavadi že vnaprej rezervni načrt. Malce me je streznil komentar moje ginekologinje. Na enem od obiskov mi je rekla, da če bom nadaljevala življenje (planiranje vsega) s takim tempom, da bom pri 30ih letih izgledala kot da jih imam 60 in da ni nič čudnega, da imam težave v spolnosti. Mimogrede, ali lahko ginekologinja napiše napotnico za psihoterapevta ali lahko to naredi samo osebni zdravnik? Veliko raje bi se o tem pogovarjala z njo, kot pa z mojim neobčutljivim zdravnikim, ker malo dvomim da bi mi jo sploh hotel napisat.

Za jod se še nisem testirala. Jemljem tablete s hormoni, kar bom (po mnenju zdravnice) počela do konca življenja. Sploh nisem dobila nobenega priporočila oz. nasveta da lahko poskusim še kaj drugega.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

kakšne tablete s hormoni jemljete? Čemu so namenjene? Žal vas k psihoterapevtu lahko naslovi samo vaš splošni zdravnik.

To kar ste povedala, je velikega pomena za celotno družino in funkcioniranje v njej. Zaradi česa je prišlo do smrti? Vaša stiska, ki ste jo doživljali znotraj družine, vas je privedla do samopoškodovanja. Morda ste tako končno dobili v popolnosti pozornost staršev, morda ste se počutili premalo “dobre” za njih…saj je vmes vedno še veliko nepredelano poglavje…glede vaše pokojne sestrice. Niste se počutila varno kot bi se morala, verjetno ste čutila tudi pomanjkanje ljubezni…in ker teh situacij ni bilo moč kontrolirati, sedaj kontrolirate vse kar lahko….

Kaj pa če bi bila vi pobudnica in v družini pričela pogovor o čustvih, občutkih?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni

Jemljem zdravilo za ščitnico, Euthyrox, ki vsebuje sintezni hormon ščitnice, levotiroksin. (Poleg tega pa jemljem še kontracepcijske tablete.)

Zakaj je prišlo do smrti nevem natančno, ker nočem spraševati tako bolečih vprašanj, ampak mislim da je šlo za tumor na možganskem deblu in zdravniško napako.

Nikoli nisem hotela take pozornosti, saj sem želela (in še vedno želim) izpasti močna. Dvomim da sploh vesta za moja dejanja, saj sem se tega vedno sramovala in skrivala. Prepričana sem, da vesta da je bilo nekaj narobe, saj mi je celo mati ponudila da mi lahko poišče nekoga za pogovor, in za to sem jo nazadnje tudi prosila.

Ta smrt in čustva so že od nekdaj tabu tema pri nas, zato mi seveda ostala neodgovorjena vprašanja, saj vem da mati tega ni prebolela in ji nočem obujat spominov.
Z očetom se pa tako ali tako ne da normalno pogovarjat, saj ničesar ne jemlje resno. Zaradi tega je praktično nemogoče, da bi se pogovarjali o resnih zadevah.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

seveda, zavedno niste želela pozornosti. Nezavedno pa se je veliko dogajalo v vas, že od majhnega. Vsak otrok si želi pozornosti, naklonjenosti in brezpogojne ljubezni staršev, to je normalno in naravno. Kakorkoli pogledate, ste bila vi tega delno “oropana”, saj je med vami velik “bazen” bolečine, tabujev, zadržanosti, tesnobe…nekaj večjega od vas samih.

Želela in želite biti močna, seveda, saj vam drugega ni preostalo. To vam je domače, saj gre tudi za družinski vzorec. Vendar, za to masko se pravzaprav skriva nemoč družine in vi se tega zavedate.

Potrebno bi bilo skomunicirati. Kot ste že sama ugotovila, bi bilo zelo dobrodošlo, da bi šli vsi skupaj v kakšno družinsko terapijo. V kolikor starša ne bi bila pripravljena (kar bi bilo resnično škoda), pa vsaj vi še naprej predelujte svoje občutke, čustva, vzorce….otroštvo. Pišite dnevnik. Potrebno je izražati vse kar čutimo, doživljamo, saj le tako lahko ohranjamo svoje zdravje – tudi na fizičnem nivoju. Psihične bolečine vedno pričnemo projecirati tudi na telo in krog se sklene.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

New Report

Close