Pozdravljeni,

pišem kar na vaš forum, kljub temu, da ne paše povsem k izgorelosti. Imam 38 let, pred dvema letoma sem imela velike težave z nespečnostjo zaradi okoliščin, ki so se takrat nakopičile: hrupno stanovanje, zveza s partnerjem, s katerim sva imela veliko konfliktov, ter vsakdanja anksioznost zvečer pred spanjem, v smislu, kako neprespana bom naslednji dan na delu. In res sem bila, spala sem po dve/tri ure na noč. Tudi v mladosti in otroštvu sem bila bolj “light sleeper”, zbudil me je vsak šum, znam pa tudi zelo dobro premlevati razne situcije ravno v nočnem času. Kakorkoli, predpisali so mi antidepresiv, najmanjšo dozo, ki naj bi ga brez težav jemala daljši čas vsak večer. Res je pomagal in če ni zunanjega hrupa, spim odlično. Tudi nima stranskih učinkov, vsaj ne prehudih. Vseeno pa si želim z AD prenehati, saj ga ne bi želela jemati celo živlenje. Dvakrat sem že poskusila, pa se ni dobro obneslo, morda tudi zaradi nervoze, kako bo, ali bom spala, ali bom ok naslednji dan … Te najmanjše doze se tudi ne da razkosati na še manjše, sem vprašala zdravnico. Torej, moje vprašanje je, ali imate kakšen nasvet, kako se psihično pripraviti na prenehanje, ali bi morda pomagal kakšen obisk pri terapevtu (pri vas?), morda kaj tretjega? Sicer imam zelo urejen ritem spanja, ob 22h spat, ob 6h vstajam, je pa res, da me zbuja hrupno okolje, ki ga zdaj še, zaenkrat, ne morem menjati.

Za vaš odgovor se najlepše zahvaljujem.

Spoštovani,

pogovor s psihoterapevtom bi zelo verjetno pomagal. Tudi pri meni ste dobrodošli. Prvi termin bi bil lahko čez nekje 2-3 tedne. V svetovanju se pogosto ukvarjamo s strahovi v dveh stopnjah. Najprej je strah #1. Tukaj je mišljena kombinacija življenjskih okoliščin in vaše psihološke logike, na kar reagirate s strahom, tesnobo ter pripadajočim miselnim tokom (običajno skrbi, premlevanje črnih scenarijev). Običajno ugotovimo, da ta večinoma nezavedni miselni in čustveni tok povzročata rahel spanec in druge motnje spanja. Več pojasnim na srečanju. Potem je pa tukaj še strah #2. Strah pred prvim strahom. Običajno osebo skrbi ali ima lahko prvi strah hujše posledice, pa skrbi jo ali je lahko kaj hudega če bo neprespana, pa ali se lahko kaj groznega zgodi, če preneha z zdravili in bo spet neprijetno ali celo kaj hušega. Skratka imamo situacijo, ko se strahovi ne seštevajo ampak že skoraj množijo.

Pogosto je rešitev taka, da si osebe začasno pomagajo omiliti doživljanje strahov z zdravili. Na srednji in daljši rok pa je dobro, da raziščejo kateri strahovi so ustrezni objektivni realnosti, kateri pa morda posledica iracionalnih prepičanj iz otroštva. Da razdelajo na katere okoliščine in zakaj tako močno reagirijo. In seveda, da obe ti dve polji, življenjske okoliščine in lastna psihološka logika, ustrezno razrešijo. In na neki točki seveda, kot ste tudi sami zapisali, ne potrebujejo več psihotropnih zdravil.

Za vsak primer dodam še standardni opombi. Priporočljivo je, da spremembe pri jemanju zdravil izpeljete pod nadzorom in s soglasjem zdravnika. In pomembno je, da se v okviru uradne medicine izloči možnost, da bi bile opisane težave telesnega izvora. Saj iz vašega zapisa je sklepati, da ste za vse to že poskrbeli, ampak sem zapisal za vsak slučaj oziroma še za druge uporabnike foruma.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić