Pozdravljeni!

Že nekaj časa se skušam obrniti na nekoga, ki bi mi lahko nepristransko svetoval. Zato sem se obrnila na vas, na ta forum.
Kot najprej vam naj napišem, da imam težave sama s seboj – sem nesamozavestna, neodločna, nezadovoljna s seboj in s svojim življenjem. Nonštop gledam, kako drugi živijo, kakšne dobre partnerje imajo in kako so srečni sami s seboj. Vem, da so to krinke, maske, za katerimi se ljudje skrivajo, ker se tudi sama skrivam za tem. Vendar po pogovorih s prijateljicami, nobena nič slabega ne pove o svojem moškem – same dobre strani in zato tudi jaz njim ne povem in ne zaupam. Hotela sem že k psihologu zaradi tega, pa nekako ne najdem poguma. Tudi mož mi pravi, da potrebujem psihologa, da nisem normalna, da še take ženske ni srečal itd. Vse naredim narobe, vsaka stvar ga moti, vsepovsod ima v glavnem pripombe, od kuhanja, do vseh drugih gospodinjskih opravil in mojega karakterja! S tem mi vlije še več nesamozavesti in obupa – sem čisto na tleh in se sprašujem ali ima prav? Razmišljam in tuhtam kaj je narobe z mano, pa ne pridem do zaključka. Vse gledam iz črne plati, negativno, nikoli pozitivno. Vse kar mi v vsakdanjem življenju reče, vzamem to kot očitek in odreagiram napadalno in nesramno. Pa spet reče, da sem si vse zopet kot vedno napačno predstavljala in da naj grem k psihologu, da sem nezrela, otročja…. Zato se pogosto kregava, jaz pa jočem cele dneve in tudi noči.

Ampak on me je naredil takšno! Vedno mu je šlo vse na živce in vsako napako je v vsem videl, kar sem naredila in zato se jaz odzovem tako, ker znova mislim, da ga spet kaj moti…Na primer….včeraj sva kupila novi avto in jaz kolegici povem, da sva ga kupila, ona mi po mailu pošlje: čestitke za novi avto. In on me vpraša, kako te ve, če sem ji že povedala? In jaz to vzamem, kot da mi očita, češ, si že mogla vsem povedat, da sva ga kupila. Ker ga pač skozi nekaj moti. Potem jaz odreagiram kao ja, vsem sem že povedala, pa kaj….In on pravi, zakaj zdaj tako vzganjam….Pripomniti moram, da ko sem res dobre volje (kar je zeloo redko), me take stvari ne spravijo iz tira in se odzovem bolj flegma in takrat sem ponosna nase. Takšna bi rada bila vedno, pa žal ne gre, ker če se skregava dan prej, ne morem zdaj biti sladka in dobre volje.

Joj, kako sem zakomplicirala, upam, da boste kaj razumeli….

Druga stvar je moja mama! Odkar sva z možem skupaj – sedaj 5 let – že nonštop obrekuje mojo mamo, kakšna je…..Res je, da nima nekih karakternih vrlin, je dominantna, rada ukazuje, se včasih vtikuje, drugače zelo družabna, vesela, ima ga rada, večkrat nama tudi finančno kaj pomaga. Ni pa tista tiha tašča, ki je nič ne briga, nič ne reče in si raje svoje misli, kot je njegova mama. Jaz sicer z mojo taščo problemov nimam. Moja mama je tudi meni v preteklosti naredila ogromno gorja, mi je lagala, za kar sem kasneje izvedela in nima nekih vrednot, kot so točnost, zanesljivost, hvaležnost itd., kot jih ima npr. njegova mama in on. Tudi jaz jih nisem imela, ker sem živela v takšnem okolju, ampak ker sem to s pomočjo moža ugotovila, sem se spremenila in sedaj tudi te vrednote cenim pri drugih.
Problem je predvsem to, da nonštop, ko se karkoli skregava z možem, mi naprej vrže mojo mamo, me primerja z njo, da se samo derem, kot ona, je žaljiv, da je lažnjivka, k…….in še kaj….jaz pa sem skozi v neki sredini in trpim! Postavim se za njo, ker menim, da kljub temu kakšna je, je dobra do naju, nama pomaga in nima pravice tako grdo govoriti o njej. Ker sem mu to že tisočkrat povedala, da se zaradi moje mame ne bom več z njim prepirala, ker menim, da so druge stvari v življenju pomembnejše, se je odločil, da več na obisk k njej ne gre, naj mu je več nikoli nič omenjam in naj ne hodim k njemu, če se bom kdaj sprla z njo po tolažbo.

Ne najdem rešitve iz tega. Tudi njegov ata je meni že marsikaj rekel in me s tem prizadel, pa nisem takšna, da bi zato zamerila in ga ozmerjala za njegovim hrbtom mojemu možu. Nikoli mu ne mečem staršev naprej, ker menim, da to samo poslabšuje odnos. Ampak vse to sem mu tudi povedala, pa nikoli nič ne zaleže. No, sedaj se je tako odločil, vem pa, da bom samo jaz trpela, ker bo moji mami čudno, da on več zraven ne pride, ko grem na obisk, prosila ga bo mogoče za kakšno delo, če kaj pomaga, KAJ JI NAJ REČEM???? Nočem še večjih prepirov, ker sem si vedno želela, da bi se vsi imeli radi…….Ampak v vsem tem krogu trpim le jaz, zato bi rada možu pokazala, kako je, ko si prizadet zaradi svojih staršev. Vem, da je maščevanje nesmiselno, ampak resnično razmišljam, da tudi jaz več k njegovim staršem ne bom več šla!

POTEM MI OČITA, DA SVA MIDVA POROČENA IN BI MORALA Z NJIM DRŽAT, NE PA DA SE POSTAVLJAM ZA MOJO MAMO (OČETA NIMAM). AMPAK IMA PRAVICO TAKO ŽALJIVO GOVORITI O NJEJ?
ALI BI RES MORALA DRŽATI Z NJIM IN MU DATI VSE PRAV? MISLIM, DA NE! POTEM BI SVOJ KARAKTER ŠE BOLJ POTLAČILA!

Predvidevam, da vse to izhaja iz tega, da premalo cenim sebe, ker po njegovem vse naredim narobe. Rada bi bila bolj flegma in da me te njegove besede ne bi tako prizadele, da ne bi bila tako občutljiva in razdražljiva……KAKO SI LAHKO POMAGAM? Ko pogledam sebe in najdem na sebi veliko pozitivnih stvari, jih takoj zamegljijo negativne. Uh, ko ne bi bila taka negativka! Mislim, da bi bila bolj samozavestna, če bi imela moža, ki bi me spoštoval, cenil……On pravi, da me (samo tega absolutno ne kaže, ker od njega ne dobim nikoli nobene pohvale!) – pravi, da je pač taki karakter, v sebi pa me ima rad in me ceni. Jaz tega ne verjamem in razmišljam le negativno!

POMAGAJTE MI PROSIM, NE VEM VEČ, KAJ NAJ NAREDIM RAZEN TEGA, DA SE Z NJIM POGOVORIM (ŽE TISOČKRAT!), PA NIČ NI DRUGAČE!!!

Ali ste se kdaj vprašali zakaj živite z možem, ki vas vsakodnevno psihično uničuje. Vsak dan vas žali, ponižuje, vam zbija samozavest – ? Ne vem, kako bi se po vašem dalo pozitivno gledati na tako ravnanje. Sprašujete se, če ima pravico žaliti vaše starše. Seveda nima te pravice, vendar pa mu vi vsakodnevno dopuščate, da žali vas, zakaj ne bi potem žalil tudi njih.

Ja kaj naj rečem? Hm, zdej neki pametovat bi blo neumno, kajti tudi sama imam včasih obdobje, ko sem zelo nesamozavestna, mislim kako se imam slabo, kr padam v eno brezvezno malodušje, sem potrta, kar jokam… STOP!!!!!! Imam fanta, ki je zelo spoštljiv do mene ampak, jest sama sebi kompliciram lajf po nepotrebnem in sicer tudi sama bolj porajtam druge kot sebe, opazujem kako se majo drugi fajn, bolje bla, bla, bla namesto da bi krepila svojo zvezo in bila vesela da imam tako fajn fanta – ljubezniv, spoštljiv… sej so stvari ko se skregava (ponavadi za brez veze)… ampak v glavnem se mam pa fajn če ne bi sama komplicirala in iskala dlake v jajcu. Kr neki. Skratka imam obdobja ko se čist paf, pa mam obdobja ko sem polna samozavesti in elana. Jest sem tudi razmišljala, da bi šla po kakšno strokovno pomoč, ker me res zanima zakaj je to tako. Res ne bi rada celo življenje nihala med dobro voljo in neko “depresijo”, ker je življenje prekratko. No zdej sem bol sebe opisala kot pa tebi pomagala, ampak bi ti svetovala, da ne tolk poslušat svojih prijateljic k mislijo da jim ni hudega, kot si sama rekla nosijo maske in ti to tako tudi sprejmi. Če pa te tako motijo se pa ne druži s takimi ampak si najdi prijateljico svoje vrste – da bo bolj življenjska, ki se ji ne bo treba pretvarjat da se ma fajn in super čeprav se nima… S fantom se pogovori, najdita skupno pomoč – strokovnjaka, ali pa odidi. Jest vem da ne bi prenašala enega pametnjakoviča ki bi me skoz kritiziral pa zbijal moralo. NOBODY IS PERFECT – I’M NOBODY!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Lp

Doživljam nekaj podobnega. Z možem sva poročena dve leti, skupaj pa štiri leta, in imava dveletno hčerkico. Sedaj smo se končno preselili na svoje vendar smo bili tri mesece pri mojih starših. Moja mama je podobna tvoji, in nama pri nakupu stanovanja in obnovi moralno ni stala ob strani pač pa sta mi starša finančno pomagala. Njegova ne. Kljub temu ima moj mož skrajno negativno mnenje o moji mami, manj o mojem očetu. Hudo mi je bilo, ko vidim, da se sovražijo. Nazadnje ju je v celoti ponižal zaradi hčerke, češ da je za njeno varnost (pri njima je v varstvu in se krasno razumejo) premalo poskrbljeno, sam pa se z njo bolj malo ukvarja. Z varnostjo je obseden (najraje bi hčerko zavil v vato), je skrajno natančen, dosleden, vsaka praska na materialih ga spravi ob živce, vse kar kupi, mora biti najboljše in popolno, vse mora biti narejeno takoj, drugi so površni, netočni itd….Jaz moram biti ob njemu vedno srečna, prijazna, neprestano izkazovati hvaležnost, ljubezen, san nosi denar v hišo, drugače drega in sili vame. Stati mu moram ob strani v vsem, saj sva mož in žena, ali se strinjam ali ne. Čutim, da jaz nisem več jaz. Prepirava se, sem zadirčna, nervozna, jezna, žalostna. Trpim tudi, ker se v širšem krogu družine ne razumemo. Moj mož se zaveda problema vendar svoje krivde ne prevzame. Ampak pravi da me ima rad.

Sprašujem se, kje je moja krivda. Čutim, da se moram postavljati zase, kar sproža vrsto prepirov, drugače me bo povozil. Je sploh še mogoče rešiti zakon?

Draga damica,

na tvojem mestu bi moja prva pot bila v odvetniško pisarno, in naredila bi konec takšnemu poniževanju tvojega može. Aha, o ločitvi ga nebi vnaprej obvestila, temveč pustila bi, da ga poštar preseneti s pozivom na sodišče. Vprašaj se, si sposobna to narediti. Naredi kaj zase in zaživi človeku vredno življenje in ne to tiranijo, svojega moža – maminega sinčka – pa pošlji nazaj v njem objem.

Srečno